V
bazenčku je, po treh tednih, znova voda, da se vsaj malo ogreje do sobote…
Je
tiste šund-robne »kakovosti«, sicer v premeru skorajda meter in pol, pa globino
vode nekih petinšestdesetih centimetrov zagotavlja, tako da za žabonarsko uživanje
zadošča, a je, ceni primerno, zanj sem plačal četrt stotaka, narejen, pa je
tudi kakovost, čvrstost samega materiala vprašljiva, vendar…
Za malo
denarja malo muzike, pravijo, in povsem bom zadovoljen, če zadeva vsaj to
sezono do konca zdrži. Imam namreč mačka na sumu, da skočita na tisti napihljiv
obroč, potem pa iz bazena pijeta, pa je ta obroč postal nekoliko puščajočih
značilnosti, in ga je pogostoma potrebno »dopihovati«. Bom ugotovil, v
naslednjih dneh, če mu je tudi odloženost-v-počivanje v čem »pripomogla«…
Sicer
bi se, z veseljem, lotil neke resnejše rešitve, neke montažne »kadi«, na
primer, a nimam potrebnih prostorskih pogojev, obenem pa ne bi neke elektrike
priklapljal, za filtrirno napravo, v bližino vode in v njej uživajoče palčice.
Bojda ni najboljša kombinacija, kadar elektrika in voda v paru zaplešeta, in še
zlasti takrat, kadar je v vodi dete…
Kakorkoli
že, sonce se smeji, voda se, upam, topli, iz mene pa – hlapi! Iz slehernega
požirka tri naredim, da se v znoju pretakajo. To je, baje, tista dodana-vrednost,
če ne celo izkazovanje bruto-domače-proizvodnje. Da, namenoma sem tako zapisal,
kajti…
Bojda
je slovenski BDP v tem četrtletju zrasel za nič celih sedem odstotka. Super,
zlasti, ker je bil v prejšnjem za nič celih šest odstotkov nižji od tistega v
primerljivem lanskem obdobju. Vendar mene ti nič celih in toliko pretirano niti
ne zanimajo, me je pa zbodlo, ob spremljanju te vesti, ugotavljanje neke
pristojne osebe, ki je izjavila, da porast temelji »predvsem na povečani
potrošnji«… pa me zanima, če je moč izvedeti, seveda, na čem še zmore temeljiti
proizvodnja, oziroma realno stanje njene učinkovitosti, njene vrednosti, če ne
izključno, in ne predvsem, na potrošnji?!
Če imam
neko njivo… seveda zmorem pridelek na njej povečati, in to občutno, nekaj
dodatnega dela bom vanjo vložil, nekaj dodatnih sredstev tudi, pa ni vrag, da
mi ne bi uspelo, vendar – če te povečane proizvodnje ne bom uspel plasirati na
tržišču, če mi prodaja ne bo povrnila stroškov, potem, bržčas, dolgo tako ne
bom počel… razen, če sem dovolj neumen, pardon, pameten, da lasten propad
izvajam.
Tega,
kakopak, v praksi ni. Niti slučajno. Samo desetletja so bila potrebna, na
primer, z neko sladkorno peso, ko je še obratovala tovarna v Ormožu, in je bilo
moč, iz leta v leto poslušati pripovedi o prenizkih odkupnih cenah, pa o tistem
ne splača se, pa o upanjih, da bo bolje… samo stoletje, če ne več, je slišati o
neprimernosti izvoza surovin, denimo lesa, ter, na drugi strani, o potrebni
predelavi taistih… samo v krogih se ene in iste zgodbice vrtijo, dočim se v
praksi prav nič ne spremeni, razen tega, seveda, da – vse slabše postaja…
Ampak –
upati ni greh! Četudi zna biti zgrešeno, grešno zagotovo ni! Ko bi bilo, v
nebesih niti čakalnice ne bi imeli…
Ni komentarjev:
Objavite komentar