Človečnost povprek?!

O potrebi-po-biti-human, in to kar povprek, ne oziraje se na vsebino, sem že pisal, tudi takrat, ko sem, denimo, pisal o tem, da se z nižanjem kazni za kriminalna dejanja, z nekim, zgolj tozadevnim, humanim odnosom do, na primer, morilca izkazuješ, sočasno izkazuješ z neuvidevnostjo (NEhumanostjo) do okolja, ga, v bistvu, neposredno ogrožaš, a bom tudi danes o tem. In zastavim s hipotetičnim, banalnim primerom (ki pa v praksi, tako vsaj zgodovina priča, ni ne hipotetičen, in niti slučajno zgolj banalen)……

 

Živiš na nekem otoku, toliko velikem, da zmoreš na njem pridelati potrebno hrano. In nekega dne opaziš neko strupenjačo…

Kakopak, rad-imaš-živali, in tudi kača je žival, pa to strupenjačo pustiš pri miru, izogneš ji svoj korak, pa naj gre kamor želi iti…

Čez čas ugotoviš, da je kača samica, da ima mladiče, vendar – rad imaš živali, pa se zgolj soočiš z novonastalimi dejstvi, in še nekoliko bolj paziš kako, in kje, boš hodil…

Minevajo dnevi, tedni, meseci… mejduš, mladiči so odrasli, in se začeli pariti, pa zdaj na slednjem koraku mrgoli strupenjač, in prav nič ne kaže na to, da bi se zadovoljile s svojo številčnostjo, nasprotno, samo več, in več, pa še več jih bo… ti pa že sedaj ne veš, kako bi iz hiše stopil, že zdaj ne smeš zračiti, brez nevarnosti, da bi neka kača dospela v prostor…

 

Res je, v hiši si varen, kajti pri zaprtih vratih in oknih ti kača ne more ničesar narediti. A je res tudi to, da hrano zunaj prideluješ, da jo zunaj pobiraš, potemtakem – moraš iti iz hiše, zaradi tega, pač, da ne bi varen-pred-kačami – umrl od lakote…

 

V takšnih okoliščinah ti, bržčas, postane žal, da nisi takrat, ko si prvič kačo zagledal, drugače ravnal. In tudi bi, drugače ravnal, ko bi znal imeti vpogled-v-bodočnost, ko bi zmogel predvidevati posledice nekih konkretnih okoliščin, nekih dejstev, in ko bi drugače ravnal, zdaj ne bi mrgolelo kač, na otoku, pač pa – ene same ne bi bilo…

 

Tudi primitivizem, kot posledica nagonske sebičnosti, neuvidevnosti, neetičnosti… je neka takšna kača. In se je skozi čase prevečkrat izkazoval, in izkazal, da bi ga bilo moč z lahkoto obravnavati, obenem upati v to, da se bo spremenil, da bo ne-primitiven postal, ma, niti v to ne smeš upati, da ga boš zmogel obvladovati, ga ukrotiti, takrat, kadar mu njegovo voljo dopustiš, da se sme »demokratično« izkazovati, se krepiti, se širiti…

 

Na otoku se znajdeš v nekem trenutku, v katerem pograbiš krepelo, in začneš, kar lepo po vrsti, mlatiti po sleherni kači, ki ti pred oči dospe. Ni druge, ali ti ali pa kače, skupaj zagotovo ni moč. Že res, da se posledice v podobah nekakšne krutosti izkažejo, a je res tudi to, da brez ukrepanja ne bi preživel, medtem ko bi tudi kače dospele do tega, da bi, v pomanjkanju hrane, začele žreti druga drugo, in bi to počele vse do konca, do takrat, ko bi poslednja ne-požrta poginila od lakote…

 

Doslej se je vedno, neizogibno, izkazalo to, da ni dovolj omejevati, nadzorovati, da še najkompleksnejši postopki ne morejo učinkovati na področju nepredvidljivega, pa zmore celo nek virus, kljub strogim karantenam, kljub ukrepanjem v njegovo odpravitev, preživeti, obstati, da bi se nekoliko kasneje znova kot grožnja pojavil…

 

Eden izmed izkazov družbenega »napredovanja« je – rast, krepitev »mračnih sil«, ki so se v preteklosti izkazovale s prav nič lepim, in ki vse bolj izpovedujejo, da njihov čas prihaja vse bližje. In prav nič ne pomaga neko »ozaveščanje«, prav nič ne pomaga neko sklicevanje na preteklost, na izkušnje, ne, ne pomaga, pri nagonski pameti zagotovo ne, pa – ko krene čreda v stampedo, takrat bo vse pred seboj steptala, uničila, vse dokler se ji moči ne izpojejo, da se znajde na dnu lastnega prepada, in da se tudi tam, sicer v tišini in prikritosti, vsaj v nekih svojih delčkih ohrani, za nove neke svoje pohode…

 

Biti človečen, biti human do Slabega, do Zla – takšen odnos si sme dovoliti samo bebavost, tista, ki se ne zaveda tega, da bo, na otoku, imenovanem svet – iz ene kače nastala njih poplava!

 

Res je, znotraj etike cilj ne opravičuje sredstev, a je res tudi to, da absolutna večina etičnosti ne pozna, pa se, kot neizogibno, pojavi vprašanje – kaj je bolje, morilca eliminirati, ali ga po nekem krajšem prestajanju kazni izpustiti, da bo lahko tudi v prihodnje moril?!

Ne vem, sam bi, na otoku, tisto kačo potolkel, pa tudi, če bi se nekomu kot nehuman izkazal.

 

Za zaključek pojasnilo: kakor vse, tako je potrebno tudi humanosti BITI VREDEN, in takšno (ne)vrednost je moč ugotavljati v okvirih sobivanja, pa – če zmoreš z drugimi, in drugačnimi, živeti (v okvirih ETIČNEGA!) tako, da tudi njim pustiš dihati, prav, če pa jih ženeš, na vse možne načine, in predvsem nasilno, v po-svoje…