Moji »bralci«…

Večina mojih »bralcev« sploh ne ve o čem pišem. Ma, saj »vedo«, kako ne bi, ko pa jim je vse »znano«, a, kljub temu – večina jih niti tega ne ve, o čem pišem!

 

Nekaj jih je, ki me »razumejo«, čeprav tudi oni ne vedo, kajti za védenje je treba najprej spoznavati, in spoznati, da pa bi do tega dospel, moraš biti najprej zmožen ugotavljati obstoječe različnosti, ki se kot povsem nelogične, potemtakem nedopustne izkazujejo, znotraj domnevno enega in istega.

 

Večinoma domnevajo, da si izmišljam, da nekaj po-svoje mlatim, potemtakem, da se z neresnicami izkazujem, zlasti, ker sami, vključno z »izobraževalnim« procesom in z »znanostjo«, »vedo« popolnoma drugače.

 

Tisti, redki, ki me vsaj malo poznajo, in vedo, da ne maram laži, da se ne bratim z njimi, »vedo«, da se sicer ne lažem, kljub temu, da »neresnice« govorim, pač pa »narobe vem«. Drugače jim tudi biti ne more, ko pa sami »pravilno vedo«.

 

In celo takšnega poznam, ki je sicer povsem zblojen, za moja pojmovanja realnega, kakopak, za obča je »normalen«, pa do svojih »spoznanj« dospeva prek branja sila »zanimive« literature, in mi ga uspe, po letih nestrinjanja, celo slabovoljnosti, obojestranske, pripeljati do tega, da začne verjeti mojim besedam, no, vsaj delu njih, kajti tudi sam je nekaj o tem »izvedel«, ko je prebral knjigo nekega tujega doktorja (to je sila pomemben argument, pomembna osnova veljave, to, da je tujec, povrh še doktor!), ki govori o vesoljcih, dospelih na Zemljo, in o tamkajšnjih »manj razvitih« (dejansko miselno popolnoma NErazvitih!) bitjih, Neandertalcih, katere so ti vesoljci v svoje sužnje spremenili…

 

In so tudi takšni, ki raje ne pripominjajo, vedoč, da rad argumentirano, in zlasti opisno, s konkretnimi primeri, odgovarjam, medtem ko njim v takšnem primeru zmanjka besed.

 

Skratka, ko malček bolje razmislim, ugotovim, da sicer imam neke »bralce«, a bralca, zaenkrat, še nisem spoznal.

In še tisti, tudi redki, ki so se, v nekem trenutku, kot potencialni bralci kazali, in so, tako je zgledalo, minuto, dve celo verjeli, so – po teh dveh minutah ponovno po-svoje…

 

Ne, ne gre samo za navada-je-železna-srajca, za to, da je tisto, kar so te v šoli naučili, v podobi neomajne resnice, nekakšna svétost, daleč od tega, pač pa za to, da so možgani nesposobni ugotavljanj, da niso zmožni niti podvomiti v naučeno, pa naj se jim le-to še tako čudno kaže, nerazložljivo, niso zmožni! Nagonskim možganom tako in tako zmožnost celovitosti presojanja ni dana, medtem ko so tisti ostali, ki peščici pripadajo, in so načeloma razumski, tako v neke kalupe stlačeni, da iz njih niti kreniti ne zmorejo!

Da, takšno je stanje »zdravega duha« v tistem, čemur »ljudstvo« pravimo.