Da ni kot nič v nič…

Če kdaj, slučajno, bi dospel

do neke jalove praznine,

pa da zato bi zgolj živel,

da čas čim lepše mine…

o, bog, ne daj mi teh spoznanj,

do tistega le biti,

v katerem nimaš iti,

in še od niča v njem je manj!

 

Če človek zmogel bi tako…

iz krošnje, iz votline

še zdaj bi tekle sline,

in Zemlji bi ploščato šlo!

Nebo še dlje bilo bi stran.

V lakoti umiral dan.

Spremembe nič, in nič snovanj,

zvečine še od niča manj.

 

Zato je čudež dal človeka,

da nič početi ga boli,

da mu zgolj biti vredno ni,

da se kot nič v nič ne steka.