Kadar
nekoga prizadenem, takrat…
Tudi
kadar si je zaslužil »lekcijo«, zaradi svojih ravnanj, imam pomisleke glede
lastnega odziva, pa jih zmorem ublažiti, ne pa tudi povsem odpraviti, izključno
takrat, kadar vem, da sem deloval v okviru etičnega, potemtakem nujnega.
Kadar
si ni zaslužil takšnega mojega odziva, in tudi, če je bil ta moj odziv instinktiven,
nepremišljen, in čeprav s svojim ravnanjem nisem hotel prizadeti, imam
pomisleke, in ne samo njih, samemu sebi očitam svoje ravnanje, ga samemu sebi
nikoli ne morem ne ublažiti, kaj šele oprostiti, pa se skušam iz tega naučiti
drugačnega sebe izkazovati.
Kadar
se nekdo posredno čuti prizadet, zaradi mojega ravnanja, ki niti slučajno ni
bilo neposredno usmerjeno proti njemu, pač pa je sledilo nekim višjim ciljem,
takšnim, kakršnim tudi sebe skušam v polnosti podvreči, takrat mi sicer ni
vseeno, zaradi te prizadetosti, a si je ne očitam, vedoč, da drugačnih poti ni,
in predvsem vedoč, da so ti višji cilji krepko pomembnejši od obeh skupaj, od
prizadetega in od mene.
Kadar
mene nekdo prizadene…
To
zmore narediti nekdo, zaradi katerega mi je malodane vseeno, ker ga ne vidim
niti v bližini svojega življenja, kaj šele v njem, in me, praviloma vsaj, zmore
prizadeti »le« posredno, s tem, ko resnico v neresnico spremeni, takrat že čas
nekega preklinjanja zadošča, za to, da se prizadetost v ne-briga-me spremeni, ob
čemer mi obseg spoznanj nekoliko poveča, pa mu moram biti, v bistvu, celo
hvaležen za to.
V
kolikor me prizadene nekdo, katerega imam rad, tako ali drugače, in v kolikor
ob tem ugotovim njegovo nezadovoljstvo, njegovo potrebo po tem, da bi popravil
(česar se, resda, popraviti ne da), takrat skušam njegovo ravnanje opravičiti,
samemu sebi, in mu zmorem celo odpustiti, v določenih okoliščinah, vendar ne
tudi pozabiti. Učenje namreč ne temelji na pozabljanju.
V
kolikor me prizadene, in mu je zaradi tega povsem vseeno, še več, nadaljuje s
svojim načinom, takrat začne krhati moj rad-te-imam, in bolj kot hiti tako,
prej ga bo do konca odpravil, da mu tudi kasneje, ko bi hotel, zaradi nekih
lastnih okoliščin, pač, zadeve popraviti, to ne bo uspelo, postavljenemu na
zunanjo stran meje, ki pred tujki biti-moje-življenje brani.
Ni, in
tudi ne more biti utemeljenega razloga za to, da bi bila prizadetost v neko
pozabljenje odpravljena, da bi bilo moč popraviti tisto, čemur si škodoval.
Samo laž, temelječa na iskanju nekih lastnih koristi, zmore, pa še to le
TOZADEVNO, tisti saj-nič-hudega-ni-bilo poreči, kajti tudi pri »debeli koži«,
tam, kjer ničesar vrednega prizadeti ne moreš, se zamera vpiše na neke strani,
na katerih so zapisana tudi navodila za potrebna odzivanja. Če ne prej, potem
ob priložnosti…
Osebno
ne maram maščevanja. Najprej zaradi tega, ker je izkaz primitivizma, nato tudi
zaradi tega, ker se moraš s svoje ravni spustiti, da bi tistemu, kateremu se
maščuješ, v njegovem, edinem mu razumljivem »jeziku povedal«. Pa tudi vsem, ki
so vredni mojega časa, in besede, skušam pomagati v tem, da svojo morebitno
željo po maščevanju odpravijo, pri čemer ne pozabim svetovati: ne za nazaj, je
že minilo, celo naučilo te je, za sproti, v podobi obrambe, ja, za sproti pa v
istem trenutku, ko udarec prejmeš, vrni, le pazi pri tem, do kod se spustiš, da
sebe ne umažeš…
Ni komentarjev:
Objavite komentar