Danes
sem izkoristil priložnost, preden sva se, zvečer, podala na sprehod – Malo se
je igralo pri mizi, zunaj, presipavala je zemljo v svoje posodice, jaz pa sem,
malodane tik nje, sklenil obrezati akebijo…
Ko sem
kupoval rastlino, mi niso povedali, da gre za zajedalko, in to zelo agresivno.
Resda ne takšne vrste, kot je, na primer, bršljan, ki se hrani s sokovi dreves,
na katera se vzpenja, a se, kot ovijalka, izkazuje kot zajedalka prostora,
svetlobe, zraka…
Že
konec zime sem jo korenito obrezal, in me je, na pomlad, presenetila z obiljem
cvetov (a, kot vsa leta doslej, enega samega zametka plodu ni izkazala), od
takrat naprej, pa do danes, sem jo obrezal še trikrat, vendar – danes sem
ugotovil, da se znova oprijemlje trte in bližnje smokve…
Bila bi
čudovita rastlina, ko bi samostojno brajdo imela, in se z odlično senco
izkazovala, kot soseda pa ni najbolj primerna zadeva, pa… bolj kot sem jo
obrezoval, bolj sem tisti še-malo doživljal, dokler se, na koncu, nisem
odločil, in – ko je bila dovolj razredčena in skrajšana, sem žago vzel, pa »obrezal«
kar pri tleh…
Ob tem
sem mislil na trto, ki se tudi kot dokaj robustna kaže, in sem ji osnove lepo
prek brajde napeljal, in danes kipijo grozdni zametki z nje… ne bo spomladanske
sence, a ko se poganjki malček zdaljšajo, poletna zagotovo bo. Pa še dišeča in
skadkajoča obenem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar