Poneslo bi me…

Mnoge podobe, neke, pač, slike,

druga za drugo se v mislih vrste,

kot bi bile mi za žive pomnike,

za vse trenutke, ki več ne žive…

Svetle in temne, no, vsaj temačne,

lepe in grde, je teh, slednjih, več,

kot da bile bi sestradano lačne

časa, ki bil je, a šel nekam preč…

Ni mi ga znova niti želeti,

skazal obilo sesutih je sanj,

skazal, da ni prek neba poleteti

tam, kjer od upov je dobrega manj…

Žgejo, še vedno, še vedno me žgejo,

kaj ne bi žgale, ko lep je ta svet,

in res ne vem radi česa mi vrejo,

če ne zato, da mi z njimi je klet…

Ko bi rodil se vedoč do spoznanja,

bržčas takrat bi drugače živel,

in se umaknil v tišino snovanja,

tja, kjer korak še nikdar ni dospel…

Tja, kjer laži ni, ker biti ne more,

in ni hinavcev, pokvarjenih spak,

kjer za napake so prave pokore,

a je moč dihat, v čistem, čist zrak…

Da, ko ponovno bilo bi mi dano,

bi me poneslo do konca sveta,

in ne bi nabiral rane za rano,

tu, kjer iskrenost prav nič ne velja!