Prijalo je…

Ko bi s topovi streljali, nekje v bližini, ne vem, če bi slišal…

 

Včeraj popoldne, in zvečer, se mi je, na trenutke, vrteti hotelo, tako sem bil izmučen po minulem tednu in dveh nočeh, v katerih spanja ni bilo. In sem, tik pred polnočjo, ko sem legel, za hip pomislil, da spet ne bom mogel spati, ker se je neka misel preveč razbohotila, a ni bilo tako, samo oči sem zaprl, in malodane takoj zaspal. In spal, kot zaklan, vse do pol devete…

 

Prerojen, v dan, ki, iz oblakov, živetje rojeva. Po kapljicah, neutrudno hitečih k tlom. Ne vem, kaže, da je to ena izmed osnov delovanja sveta, da sili vse, kar se odlepi od tal, nazaj k njim. Na tleh je pa realnost, ki zmore samo sebi všečna biti…

 

Nekoč sem slišal neko šalo, ki je pripovedovala o tem, kako je moč, v Peklu, ugotoviti, v katerem prostoru so Slovenci. Bojda so tam, kjer vidiš, kako večina, ki jo hudič v kotlu s kipečo vodo kuha, vleče nazaj, k sebi, v vrelo, neke redke, katerim uspe, da bi se do roba povzpeli, in hip kasneje skočili iz kotla. Kakopak, to zares ne velja, mislim, ne more veljati, tam, kjer se v izkrivljenih zrcalih vidijo, pa le lepo o sebi vedo. Zavist?! Kje neki, čeprav je nacionalni šport, ne samo slovenski, seveda, dejansko sploh ne obstaja. »Mi« smo namreč preveč »dobri«, da bi jo poznali…

 

Medtem ko sem čakal, da voda za kavo zavre, sem, poleg nekih drugih opravkov, do nabiralnika stopil. Pretežno reklame, in med njimi nek letak, spod rok »pravičnikov« spočet, ki k tistemu referendumskemu »proti« poziva.

Najprej sem zaklel, zaradi nagonske pokvarjenosti, ki zna še kako izkrivljati resnico, pravzaprav ji je zgolj laž sprejemljiva, nato pa sem, po nekem čudežu, razodetje doživel! Bentiš, če Janša, in njegova klika, poziva proti privilegijem, in proti slabi vladi, kaj pa…

 

Kaj pa, če si »poštenjak« zares prizadeva privilegije odpraviti?! In bodo, posledično, tudi poslanske plače krepko znižali, ter ostale, zakonsko opredeljene, in tudi tiste iz nemoralnosti njihovega daj-dama, »pravice« odpravili?! Zdi se mi namreč, da tudi to sodi v privilegije, in to povsem neutemeljene z neko razumsko odločitvijo, to, da sme dobesedno vsak gobcač, vsak nesposobnež, vsak bedak po tri do štiri tisoč evrov prejemati, mesečno, in to za to, da škoduje, da razbija. Ob tem pa, v mandatu ali dveh, tudi za svoje vnuke poskrbi…

 

Kaj pa, če si »poštenjak« zares prizadeva za to, da Dežela nikoli več ne bi slabega vodstva imela, pa se, tako, v naprej, odreka temu, da bi kadarkoli v bodoče neko svojo vlado sestavljal, ali v neki drugi vladi soudeležen bil?!

 

Je vrag, kadar »demokrati« depale-vasi izkazujejo, pa delajo čistke, tam, kjer vpliv nekaj pomeni, in tudi v sferi obveščanja, ki se trudi »čim bolj objektivno biti«, s tem, da le »mojo resnico« izpostavlja. Je vrag, kadar v duhu »resnice in pravice« celo v zgodovino posegaš, pa »obnavljaš« neke spomenike časa, in to počneš zato, da bi kri z nekih zidov spral, kri, ki o zverskosti »nas demokratov« priča. Je vrag, kadar si celo tako »resnicoljuben«, da iz lastnega, in uradno objavljenega življenjepisa izbrišeš neko celo obdobje, v katerem si režimu v rit lezel, se prek funkcij povzpenjal, si koristi pridobival, kajti »ti« si že rojen kot upornik, kot disident, kot borec-za-pravico… in ti, ob tem, ko se naokoli predstavljaš, tudi potvarjanja, laži, hinavščina ne zbujajo pomislekov…

 

Ja, je hudič živeti v »poštenosti«, znotraj katere poštenosti niti za mrvico ni! Je vrag živeti med pokvarjenimi hinavci, ki zmorejo, ko so majhni, v riti lesti, da bi kasneje, ko do moči dospejo, krepelo v rokah vihteli! Obenem pa so tako »nadobudni«, da se v svoji butasti nagonski pameti niti lastnih podob ne zavedajo! In takšni mi bodo govorili o stvareh, kakršne so resnica, pravica, poštenost, pravilnost, morala, ne nazadnje – demokracija in človečnost?!

 

Levi in desni, pa še sredina, ki včasih dospe, včasih pa, preprosto, obvisi. »Lepo« je, kadar bebavost ne zna drugače kot po-moje in po-tvoje. »Lepo« je, kadar med vsemi možnostmi samo neke skrajnosti vidi, medtem ko o svoji »demokratičnosti« gobca. Čeprav, veš – življenje je podobno neki reki, in terenu krog nje, pa…

 

Ko se podam slediti tej reki, želeč njeno dolžino prehoditi – mejduš, če ne gledam na to, da bi mi namera uspela, pa tam, kjer mi na desnem bregu neka ovira nepremostljivost izkaže, stopim na levega, in obratno, če pa drugače ne gre, potem pa kar v reko stopim, in z njenim tokom zaplavam. A je bebavost preveč bebava, da bi o tem vedela, o tem, da je tako na levem, kakor tudi na desnem bregu moč resnico iskati, in tudi v sami vodi. Za trenutek pomislim, da je celo furmanski konj pametnejši od nje, ko, s plašnicami opremljen, le tisto kar »zna« vidi. In bi se, ko plašnic ne bi imel, utegnilo izkazati, da ga zmore širina dejstev povsem zmesti. Ne, ni se bati, človejaške bebavosti nič ne more zmesti, je že sama po sebi dovolj zmedena…

 

Prija kava. Prija luksuz, da jo zmorem zdaj, ko Malo ni doma, s cigaretnim dimom okušati, in to kar v sobi, ob tipkovnici. Prijajo oblaki, in dežinke, ki skrbijo za to, da se bom, v prihodnjih dneh, spočil. Čeprav vem, da bom ta počitek drago plačal, bo trava še višja, in košnja še težja. Prija. Edino, kar ne prija, je to, da mojega Čivkca ni tu. Bentiš, da bi ta spokojen mir takoj za njen nemir zamenjal, pa če bi po vseh štirih, onemogel, skozi dneve lezel.

 

Platon: najbolj osovražen je, kdor govori resnico.

Ej, Platon, kakšno resnico, resnica vendar ja vlada, na vsakem koraku jo je moč videti, in vsi se zanjo zavzemajo… Hm, čudno, mar ne, da se je potrebno zavzemati za nekaj, kar je, med silnimi poštenjaki, samoumevnost?!