Niso
najbolj spretni v razlagah, in tudi biti ne morejo. Svoje izhodiščne trditve »podkrepljujejo«
s sorodnimi, prav tako trditvami, in ne na način, ki bi bil pojasnjevanju
podoben. Ko z lastnimi besedami, z različnih zornih kotov, in v širino, argumente
nizaš…
Takšno
izkazovanje priča o naučenosti trditev, o nekih prepričanjih, katere jim že od
zibeli vtepajo v glave, nikakor pa ne priča o tem, da bi razumeli, da bi zares
(po)znali tisto, o čemer trdijo, kajti – ni vrag, da, če nekaj (po)znam, ne bi
taistega zmogel na svoj način razložiti. Tako, kakopak, da zmorem tudi med-vprašanjem
zadostiti…
Na
določeni točki, ko ugotovijo, da še vedno drezaš z radovednostjo v njih »znanje«,
ko jim zmanjka začetni trditvi sorodnih, ugotovijo, da
se-s-teboj-ne-da-pogovarjat, pri čemer niti absurdnosti takšne trditve ne
ugotovijo, absurdnosti, ki se kaže v tem, da sam, s svojimi vprašanji,
vzpodbujaš pogovor, in so oni tisti, ki od njega (z)bežijo. Da, pogovor ni
izmenjava vsak-po-svoje-mnenja, pogovor je tudi, če ne predvsem, poslušati, in
tudi slišati, sogovornikove besede, o njih razmisliti in se, posledično,
odločiti o njih ne/upoštevanju. Bojda, tako vsaj pravijo, se je moč na temelju
pogovarjanja tudi (na)učiti… vendar ne tam, kjer »vedo«, ker so naučeni tako »vedeti«,
in ker po svoje , brez razumevanja, brez poznavanja, niso zmožni. Kakopak, ne
govorim o pogovoru, v katerem teče beseda o nekem nogometu, avtomobilu in
podobnih zadevah, pač pa o pogovorih, v katerih so vsebinske, življenjske
zadeve v obravnavi.
Prepričanja
niso neka nedolžna zadeva, daleč od tega. Ne-umnosti so EDINO VODILO skozi
živetje, pri čemer je grozljivo to, da jim, ta prepričanja, s svojo NAPAČNOSTJO,
ne omogočajo ničesar drugega kot tisti biti-enak-med-enakimi, še huje, sproti
jim težave porajajo, ko se kot neuspešna (neustrezna) izkazujejo v soočanju s
povsem drugačno realnostjo… dočim je pri razumu krepko drugače: da dospe do
neke prepričanosti, do nekega prepričanja, mora kar nekaj časa ugotavljati,
preverjati, preizkušati… ugotovljeno, preden se odloči za tisti
to-zares-tako-je! In se odloči šele takrat, ko ugotovi skladnost teorije in
prakse, besed in dejanj. Ne moreš biti pošten, takrat, kadar o poštenosti
govoriš, obenem pa sleherno priložnost izkoristiš, da, tako ali drugače, na
NE-etičen način, do lastne koristi dospeš…
KO bi
bila obča prepričanja pravilna… KO bi njihove besede dejansko resnična stanja
izkazovale… ni vrag, da med njimi, vsemi lepimi in dobrimi, tudi svet ne bi bil
lep in dober!
Pri odpravljanju
nekih psihičnih težav tudi naletiš na prepričanja. Kako ne bi, ko pa so temelj
slehernega obstajanja, nekakšen smerokaz, ki usmerja tako misli, kakor tudi
dejanja?! In – v kolikor te težave niso tako hude, da povsem, do samega konca,
izničijo zmožnost razumevanja – boj s temi prepričanji, njihovo uspešno
popravljanje (pravzaprav nadomestitev napačnih prepričanj s pravilnimi, do
katerih mora obolela oseba sama dospeti, pod tvojim vodstvom, usmerjanjem,
kakopak, izključno na temelju nespornih dejstev, takšnih, kakršnih nobena
praksa ne more ovreči) je tisto, kar kot »zdravilo« deluje, kar odpravi
bolezen, do ozdravitve pripelje…
Ne,
pogovor nikakor ni slaba zadeva, popolnoma nasprotno, a, žal, samo takrat,
kadar se imaš s kom pogovarjati, kadar sogovornik dejansko ve, o čem se
pogovarja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar