Samo »pametni«
( = ne-umni) zmorejo govoriti o umetni inteligenci…
Naprave
so sprogramirane, in mimo programa ter izven njega ne morejo. Pomeni, da
zmorejo biti učinkovite, da zmorejo »znati« samo toliko, kolikor jih s
programom naučiš »znati«.
Popolnoma
enako je s pametjo, tudi ona »zna« tisto, kar jo naučijo, bodisi v šoli, bodisi
v vsakdanjem življenju, in med to »znanje« sodijo tudi njena prepričanja, o
pravilnosti katerih niti podvomiti ni zmožna, kaj šele ugotavljati jo. Z
drugimi besedami: pamet je sprogramirana, natanko tako, kot so naprave, pomeni,
če grem korak dlje, da so naprave – umetna pamet.
Z
inteligenco je popolnoma drugače! Res je, tudi njo učijo, res je, tudi ona se
nauči »znati«, vendar – inteligenca kritično obravnava to »znanje«, ugotavlja
neskladja med »znanjem« in dejanskostjo, (po)dvomi v pravilnost (na)učenega in
radi tega dospeva najprej do ugotavljanja dejstev, nato pa tudi do ugotovitve,
do dejanskega (po)zna(va)nja. Ko ne bi bilo tako, bi učna snov ostala popolnoma
enaka tisti, s katero so v prvih šolah pametne učili »znati«, biti-pametni.
In,
vidiš, naprave pa tega ne zmorejo, pa še zdaleč ne morejo biti, kakršnakoli že,
podoba inteligence! Razen za bedake, seveda, pardon, za pametne.
Da,
šolsko spričevalo je za pamet končni domet njenega »znanja«, medtem ko je za
inteligenco zgolj IZHODIŠČE UGOTAVLJANJA RESNICE, in to celo izhodišče, ki se
praviloma kot napačno izkaže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar