Nekoč
sem jih kar nekaj imel, za katere sem, z vso svojo vnemo, živel, na stara leta
mi jih je bore malo ostalo. Življenje rado razkriva, in tudi najbolj trdovratne
maske, slej ko prej, padejo, pa ugotoviš kdo, če sploh, je vreden…
Še ti,
kateri so mi ostali – niso tu, čeprav nenehno v mojih mislih, in v
čustvovanjih, in čeprav si često njihove obraze zamišljam, le Malo še vztraja,
polovico meseca, ob meni, in z menoj…
Blagor
Nikoli, in njemu podobnim – imeli so svoje laboratorije, v katere so »bežali«
pred širno bebavostjo, s prav nič lepimi lastnostmi »okrašeno«. Blagor Amerigu
in Krištofu, naletela sta na slišna ušesa, pa na barkačah, prek širnega
vodovja, nista imela z vsakdanjim »mi« opraviti. Blagor Ivanu, Francetu,
Ernestu… s kapljico, raje z litri, je brž vesela druščina zbrana, možgani pa, vsaj
obliti, če ne kar zaliti, odrešeni vseh »lepot«…
Jaz
nimam laboratorija, ne barke. In tudi v alkoholu nikoli nisem nekih, pa čeprav
samo začasnih, izhodov iskal. In tega tudi danes ne počnem, na starost, v
letih, v katerih mi je zgolj nekaj tistih ostalo, za katere sem, še naprej,
pripravljen biti, se jim dajati. Imam pa nekaj drugega, nekaj, kar me spremlja
še iz časov ko sem se naučil črke zapisovati v besede, imam – pisanje.
Nekoč,
ko še nisem izrekal tistega sem-pesnik, sem svoje zapise pojasnjeval
samo-zapisujem-kar-se-poraja, in z očitno mi besede v žilah tečejo, danes pa se
sprašujem, če sem zato, da pišem, ali, morda, pišem zato, da sploh še obstajam.
V vsakem primeru gre za neke vrste nujo, katere bebavost nikdar ne zmore
razumeti, ker krepko presega nujo po žretju in imetju…
Da, v
bistvu mi je nepopisana belina izziv, ki kar kliče po moji prisotnosti, medtem
ko popisanega niti v sezname več ne dajem, in ga spomin le še po načinu
zapisovanja, pa po izbiri tem in besed pomni. Prehitro se novo rojeva, da bi si
s poprejšnjim dal opraviti…
V
bistvu so mi besede prostor, v katerega smem uteči, razmisliti in izreči,
prostor, ki se nikoli do vrha ne napolni, in, k sreči, vsaj doslej je tako
bilo, nikoli nekega pomanjkanja ne čuti. Pomanjkanja mene.
Kadarkoli
sem se, v preteklosti, s težavami nekih drugih ukvarjal, kadarkoli to tudi
sedaj počnem, resda le v podobi nekih nasvetov, vselej sem dejal »ne zadržuj,
daj iz sebe, obvladovano sicer, a daj!« Najslabše je (za)drž(ev)ati, »nekje
znotraj«, da raste, se krepi, da – ubija. Obenem pa – ni vrag, da bi bila, med
silnimi poštenimi, iskrenost moteča zadeva…
Nimam
stališč, katera bi drugim drugače predočal, kot jih predočam sebi, pa se po
taistem nasvetu tudi sam ravnam. In dajem iz sebe, predvsem zaradi že omenjene
nuje po izpovedovanju, nuje, ki sleherno tvorno bitje v tvorjenje »žene«. In je
celo zaželena, ta nuja, nikdar v podobi bremena nastopajoča. Breme je takrat,
kadar ji, iz nekih razlogov, pač, ne moreš ustreči…
Od
pisanja zagotovo ne živim. To sem počel v času, ko sem bil samozaposlen v
kulturi.
Za
pisanje… ne vem, nikoli se nisem izključno v tej dejavnosti omejeval.
Potemtakem
bo prav tako, da – je pisanje ena redkih stvari, ki so mi pripravljene pomagati
v toliko, da še vztrajam v tem, kar mi je še za obstajanje časa ostalo. Vsaj
laže se ne, ne goljufa, ne obljublja, da bi vzelo, in tudi ko me uporabi, mi v
zameno hipec prijetnosti pusti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar