Življenje
je cesta, in na njej je, malodane na vsakem koraku, nek razcep, ki najmanj v
dve smeri vabi. In kamorkoli se podaš, povsod obstaja možnost nekega
obžalovanja, in kamorkoli se podaš, povsod napake čakajo nate…
Ne bi
zavidal tistim, ki po uhojenem hodijo, misleč, da hodijo v življenje. Življenje
ni pesem, življenje je splet vprašanj, problemov, težav, čeprav lahko tudi v
njem do pesmi dospeš, a se bo, slej ko prej, izčrpala, izpela. Ne gre drugače,
tudi dan se, enkrat že, v noč prevesi…
Pravijo,
da se iz napak učimo, obenem se imajo za brez-napačne. Potemtakem se ničesar ne
naučijo, jim ni potrebe, po učenju, glede na to, da se vsevedni že porajajo, da
itak in itak vselej vse vedo, iz zlasti takrat, ko čas razkrije. Pa še takrat
po-svoje, kakopak…
Ob
cesti je polno nekega kamenja in trnja, marsikdaj pa tudi na njej, če ne kar
praviloma, če ne-občo smer izbiraš. Na tem kamenju in trnju v bistvu ugotavljaš
lastne zmožnosti, pa lasten značaj tudi, obenem oboje krepiš, a to v dobri
družbi počneš, le izjemoma se še nekdo najde, katerega srečaš, ali celo korak,
dva, s teboj podeli…
Vse,
kar zmorem, morda, obžalovati… vse bi enako, ko bi ponovno, kajti smerokaze
imam zabetonirane, in mi skušajo o neki spontanosti, iskrenosti govoriti,
predvsem pa me, kolikor jim je le moč, od tistega, za kar vem, da je ne-prav,
ženejo. In v občem nikoli prav ne more biti, zakonitosti Narave mu tega ne
dovoljujejo… kakopak, ne bi pa istega ponavljal, v tem, kar mi je še ostalo,
raje napake v podobah učiteljev upoštevam.
In te
postavijo na začetek te ceste, ti, spočetka, celo prigovarjajo kam in kako…
kasneje itak oglušiš za tovrstne napotke nekvalificiranih turističnih vodičev…
pa moraš, čas ti ne dopusti, da bi na mestu stal, naprej. Enemu edinemu cilju,
končnemu, naproti, lastnemu koncu. In do tega cilja vsakdo dospe, brez izjem,
pa bržčas ni uspeh v tem, da si do njega dospel, pač pa izključno v tistem kako
si to naredil. O tem pa ni veliko zgodb zapisanih, upoštevaje število hodcev…
Ni komentarjev:
Objavite komentar