Ne, ni
mi upati, niti malo več, kajti edino slabše, in slabo se lahko še odvija,
čeprav, resnici na ljubo, to, kar je preplavilo Svet, in kar se za človeka
razglaša, to si dobrega ne zasluži!
V
bistvu si zasluži ukinitve, ali, v najboljšem primeru, samo-ukinitve. Neko pot,
ki bi preteklost, zajeto v primitivnih bitjih, povedla nazaj, tja, kamor tudi
sodi, tja, od koder niti smela ne bi iti – v preteklost. V okolje, v katerem
močnejši zmaguje, dokler je močnejši, in žre, dokler ni požrt, v okolje, v
katerem vladajo argumenti gorjač, in spretnosti tatov, s čemer se zmorejo
butaste betice še kako izkazovati! Ne nazadnje se izkazujejo tudi v sedanjosti,
v podobah »znanstveno« izmišljenega »sodobnega človeka«, v podobah, ki so
skrajna žalitev za bitje, imenovano Homo Sapiens, za bitje, ki je prek svojih
pleč svojati omogočilo, da je do sociale dospela, pa do polnih vampov, da jih
lahko za volane tlači, pa do tega, da se vsaj med seboj več ne žre! Da, ko bi
takrat človek vedel, s čem se peča, zagotavljam, v takšnem primeru bi žival
živalstvu prepustil, za hip ga ne bi zamikalo, da bi ji, s svojimi geni,
človeško podobo dal! Nikoli!
Pravzaprav
sem kar zadovoljen, da se mi čas izteka. Skrbi me za otroke, neke redke, za
neko mladino, ki si ne zasluži tega, kar si zasluži večina. In kar bo doživela,
predolgo že prosi za to, da ji želje ne bi bile uresničene! In takrat bo
prepozno za vseh butcev tega-pa-takrat-nismo-vedeli, pravzaprav bo prepozno za
karkoli, samo še navajati se bodo morali, sproti, korak za korakom, na dejansko
SVOJ »razvoj«, na postopno razkrajanje vsega dobrega obstoječega, obenem na
vračanje vsega, kar primitivna okolja označuje, da zmorejo primitivna biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar