Bojda
je potrebno upoštevati, to, da se nekdo ne zaveda nepravilnosti lastnih
ravnanj, obenem pa se, bojda, vsepovsod za neko pravičnost zavzemajo, pri čemer
ne kaže pozabiti, da je principielnost, načelnost – temelj pravičnosti, pa…
Tudi
bakterija se ne zaveda bolezni, katere povzroča, pa se kljub temu, brez
milosti, nadnjo spravljajo z zdravili!
Tudi
ščurek se ne zaveda, da utegne biti moteč, denimo v neki kuhinji, pa mu tudi ne
štejejo njegove nevednosti v olajševalno okoliščino!
Tudi
podivjan pes, običajno podivjan zaradi dvonogih, se ne zaveda, da predstavlja
grožnjo, pa mu, kljub temu, brez milosti sodijo!
Čemu bi
bila neumnost izjema, povrh vsega še pogoltna, nevoščljiva, zavistna,
pokvarjena v svoji sebičnosti, ko pa krepko večjo škodo povzroča, in to že
tisočletja, kot je škoda, katero zmore povzročiti neka bakterija, nek ščurek,
nek pes?! Samo zaradi tega, ker po dveh hodi, ker uporablja človekove besede,
katerim, mimogrede, niti pomena ne pozna, zato, ker se za človeka razglaša?!
Tudi
duševni bolniki se ne zavedajo svojih izkazovanj, in tudi oni po dveh hodijo,
govorijo, so, uradno, ljudje, pa jih nihče ne vpraša, ko jih v neko zaprtost
stlačijo. Čemu bi bilo z neumnostjo, ki se sebe ne zaveda, drugače?!
Bojim
se, da bo prepozno, takrat, ko bo čas pripeljal do širšega zastavljanja tega
vprašanja, da takrat ne bo odgovora, nikakršnega, ki bi še uspel karkoli
rešiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar