Takšen,
kakršen je, v podobah, v katerih se izkazuje, NE potrebuje »demokracije«,
(so)odločanja nagonske bebavosti (in izhajajočih sebičnosti, pogoltnosti,
nemoralnosti…), daleč od tega, pač pa – potreboval bi TRDO roko, ki bi, v
okvirih etičnega, kakopak, čvrsto držala »vajeti«! V bistvu, če si dovolimo,
vsaj za nekaj trenutkov, sanjati, potem – potrebno bi bilo NAGONITI NAGONE iz
človekovega sveta, in le-ta bi, v istem hipu, postal zares dober, pošten,
uvideven, človečen! V istem, enem samem, hipu!
Ne gre,
ni moč, brez katastrofalnih posledic, nepremišljeno posegati v Naravo, v njene
značilnosti, v njene zakonitosti, in človek je to naredil, v podobi svojega
največjega greha, največje napake, takrat, pred nekimi šestdeset tisočimi leti,
ali celo več, ko se je sparil – z ŽIVALJO, z Neandertalcem, s »človečnjakom«, z
»bratrancem« šimpanza, skratka – z nagonskim, NE-razumskim bitjem! In je temu
bitju sicer podaril, skozi čas, svojo fizično podobo, ni pa mogel vplivati na
gene, vsaj odločujoče ne, pa da bi tisti živalski izginili, izpuhteli, pač pa,
nasprotno… da, ena osnovnih zakonitosti Narave je ta, da se pri križanju dveh
vrst OHRANJAJO značilnosti NIŽJE razvite, in je, natanko tako, prišlo do tega,
da danes na ogromnem »kamnu«, Zemlja (po)imenovanem, znotraj »človeštva« živi
nekih osem milijard dvonogih živali, resda v (telesnih) podobah človeka, a
kljub temu – živali.
Niti
istega jezika NE govorimo, znotraj posamičnih (in katerekoli) jezikovnih skupin, pa čeprav se zdi, da ga. A ga, objektivno, NE moremo, kajti – nagonska
pamet popolnoma drugače gleda, in, posledično, vidi, popolnoma drugače
razmišlja, posledično dojema in ve, popolnoma drugače občuti, posledično
čustvuje… popolnoma DRUGAČE kot to počne razum! Pri čemer je vprašanje le v tem,
kdo bolje razume, in ve, človek ali žival?! Vprašanje, ki sicer, za človeka, ni
težko, medtem ko nagonska »pamet« do njega sploh dospeva ne, kajti njej je,
vselej, itak jasno, da – VE, da vse ve! Ne nazadnje – mar primeri, skozi čas(e)
izpričani, ne govorijo prav o tem?! O neki ploščati Zemlji, o nekem robu, nekem
gorskem grebenu, za katerim se svet konča, o neki enoviti sestavljenosti (tudi
človeškega) teles(a), o nekih bakterijah, katerih ni, da bi namesto »boga«
odločale o živetju in o smrti, pa o… ma o vsem, kar ni izključno ČUTNIM
zaznavam omogočenega v zaznavanje, posledično tudi v dojemanje in v védenje, od
raznih pojmov, do raznih vsebin, ki sicer obstajajo, a do njih ni moč dospeti
neposredno s čutili, vsebin, kakršne so, na primer, psiha, pa značaji (in med
njimi tudi poštenost, načelnost…), čustvovanja (in med njimi tudi ljubezen,
tisti imeti-rad-DRUGEGA-in-ne-predvsem-sebe…), pa dobesedno vse zakonitosti
Narave, vključno z družbenimi zakonitostmi (ko bi o njih karkoli vedeli, ko bi
jih sploh ugotavljati zmogli, se zgodovina NE bi ponavljala, je ne bi,
neprestano, v krogih vrteli… kakor v krogih svojo »zgodovino« vrti sleherno
mravljišče, ali katerakoli druga nagonska, živalska skupnost)… kajti značilnost
razuma je razumskost, značilnost razumskosti pa je NAPREDOVANJE, in ne hrčevsko
vrtenje na kolescu…
Da,
kadar povsem DRUGAČE vidiš, ali zgolj »vidiš« neko zadevo, potem imaš o njej
tudi drugačno védenje, potem, četudi ISTE besede uporabljaš, RAZLIČNO govoriš,
pa čeprav o istem, o tistem, kar bi moralo biti, na temelju logike (razuma),
povsem OBJEKTIVNO, potemtakem – vsakomur ENAKO! A ni…
Pa niti
tega ne vedo, da…
Poštenost
NI to, da ne počneš nečednosti zaradi strahu pred posledicami svojega ravnanja,
pač pa je biti pošten stanje, v okvirih katerega ne boš niti pomislil na to, da
bi sebi nekaj pridobil, karkoli, in na kakršenkoli neetičen način, ker imaš V
SEBI tako »nadzornika«, kot »zakonodajalca«, tudi »paznika«, »sodnika« in »rablja«,
in vsi ti NE pustijo, da bi živel po tistem »vsako priložnost je treba
izkoristiti«, in v obžalovanju »priložnost izgubljena ne vrne se nobena«!
In
dobrota ni to, da, radi slabe vesti, morda radi ogovarjanj, celo radi
tekmovanja z nekimi drugimi (potemtakem radi »postavljanja«) ali radi povečanja
prodaje (lastne promocije) v višku, s katerim razpolagaš, nekomu »pomagaš«,
kajti – kadar »pomagaš« na temelju preračunljivosti, potem to sploh ni zares
pomoč, pač pa je nekakšno trgovanje, iskanje SEBI nekega plusa… pač pa je
dobrota stanje, ki te dobesedno (pri)sili (ne da bi te zaradi tega v slabo
voljo spravljala) v to, da se SEBI, svojim željam, svojim potrebam ODPOVEDUJEŠ,
in to počneš »samo« zato, da bi drugemu ugodil, drugemu živetje, pa čeprav za
malo, polepšal, izboljšal!
In
njihova »pridnost«… če mi dobro plačaš, bom dobro delal… »naši ljudje so
pridni, poglej kako v Nemčiji delajo«… delajo, ja, a NE zaradi pridnosti (ki je
ZNAČAJSKA značilnost, pa bi morala biti, potemtakem, konstantna, ne glede na
okoliščine, ne glede na višino plačila!), pač pa zaradi neke kombinacije,
kombinacije 1. želje po vsaj temeljni varnosti in nasploh ugodju (če želiš do
nečesa dospeti, in ti ni moč drugače, kot z delom, boš, revež, tudi delal) 2.
požrtnosti (nenehna njih lakota po imeti-še-več jih, ne gre drugače, vsaj
običajno ne, dobesedno sili v delo, pri čemer so tako BUTASTI, da niti tega ne
dojemajo, da s tem, ko se želijo napram drugim po/kazati, v bistvu postajajo
SUŽNJI svoje materialne lastnine, edine zadeve, s pomočjo katere lahko sebi, v
očeh sebi enakih, neke »vrednosti« pripisujejo)… NE, kadar si zares priden,
potem ti delo ne predstavlja nekakšnega nujnega zla, s pomočjo katerega boš
dospel do resnično želenega, pač pa se, s pomočjo dela, z neko svojo tvornostjo
izkazuješ, in ti je samo delo krepko pomembnejše, kot so ti pomembni njegovi
rezultati! Da, oni bi čim hitreje, in čim lažje, do cilja, tako hudičevo »pridni«
so…
O
njihovi »ljubezni« pa ni izgubljati besed – radi imajo ugodja, zase, in tiste,
ki jim ta ugodja omogočajo, in toliko časa, kolikor jih, pri čemer je potrebno
poznati različne podobe teh ugodij, ki se ne kažejo samo v neki sitosti
želodca, pa v lažjem dospevanju skozi vsakdanje tegobe živetja, pač pa tudi v
neki, četudi relativni, varnosti, katero, občutek nje, še kako potrebujejo,
nezmožni sami, suvereno soočati se z živetjem! A, vidiš, ljubezen je nekaj
popolnoma drugega, kajti – kadar imaš nekoga rad, takrat se ne kažeš s
sebičnostjo (in s tistim po-moje), pač pa z uvidevnostjo (in s tistim po-TVOJE
ali, tako obvezno pride, če se najdeta dva, ki dejansko imata drug drugega rada,
s tistim po-NAJINO, tudi po-NAŠE)… takrat ni »mojih in tvojih obveznosti,
računov, položnic«, zgolj najine (naše)… takrat ni tistega to-je-moje,
tisto-je-tvoje… takrat je tudi TVOJA težava MENI krepko bolj boleča, kot je
tebi, kajti – tebe »samo« tvoja težava boli, mene pa, poleg te težave, boli
tudi tvoja slaba volja… in…
Če imam
tebe rad, mejduš, da bom raje s teboj gledal, pa čeprav neko butasto
nadaljevanko, kot da bi v svoji sobi užival ob tekmi… bom raje s teboj šel na
izlet, kamorkoli, bova že nek kompromis našla, kot da bi šel na svoje in po
svoje… bom skušal tebi ugoditi, te razbremeniti, ti olajšati, in – če boš ti
enako počel/a, nama nikoli ne bo zmanjkalo ne dobre volje, ne energije oziroma
moči, ne volje za takšno EDINO PRAVO SOBIVANJE!
Občasno
dospem, tu in tam, do nekih informacij (bentiš, celo »poročila« so spremenili v
občim všečno cirkuško predstavo!), pa silne neke stranke ugotavljam, ki, vsaka
zase, »vedo« kako in kaj bi bilo potrebno storiti, le – poenotiti se ne
zmorejo, glede ničesar (razen, očitno, glede plač, s katerimi se krepko
prebogato nagrajujejo, ko določene položaje zasedejo!), pa čeprav je –
stvarnost, realnost ENA sama, vsem se (naj bi se) ENAKO kaže!
In me,
bebci nagonski, »ljudski«, kakopak, spominjajo na tisto, no, vsaj tozadevno,
šalo: Imel sem osla, pol meseca ga nisem hranil, in ravno sem ga navadil, da
brez hrane obstaja, ko je – poginil…
Vrag ga
vedi, mimogrede, če je oslov zares tako malo, kolikor jih preštevajo.
Biolog
zmore vedeti o žabi, resda ne vsega, denimo ne more do potankosti opredeljevati
njenega čutenja, in čustvovanja, razmišljanja (da, tudi za žabo je značilna
pamet, obča danost, pri čemer je ta žaba, za razliko od povprečneža, zmožna, že
od malega, soočati se z okoliščinami svojega živetja!), in zmore vedeti krepko
več, kot o sebi taista žaba ve (revica, niti celovitega vpogleda vase nima –
tako, kot ga nima NOBENA NAGONSKA pamet, vključno s človejaško!), in še več kot
pa zmore žaba vedeti o biologu, in je tako povsod, kadar razmerja na razvojni
lestvici obravnavaš, pa…
Da, jaz
zmorem, podobno, vedeti o pameti, o nagonskosti, videvam, spoznavam jo na
vsakem koraku, jo proučujem, ji zakonitosti delovanja iščem, ne nazadnje,
neštetokrat sem njeno delovanje na lastni koži (in tudi pod njo, seveda)
(ob)čutil, dočim taista pamet NE more NIČESAR vedeti o razumu, o zadevi, katere
NE premore (da bi jo, vsaj za mikro trenutek, občutila, jo neposredno »spoznala«),
o zadevi, katera ji je, kadar jo slučajno sreča, v najboljšem primeru »drugačna«
od občega, od povprečnega, od (po njenih mentalnih nezmožnostih) »normalnega«…
pa zmore biti razum vsaj »čuda(š)k(i)«, če ne celo bebec, odklanjanja, (tudi)
preganjanja vreden! Ne, vem, bi kazalo o tem povprašati neke galilee, in ostale
njim podobne, ki so od mladega dalje imeli težave z okoljem. Ja, natanko tiste,
katerim gre zahvala za dobesedno vsa odkritja, za dobesedno ves napredek, v
vsebinskem svojem pomenu pojmovan, kakopak…
Z bebci
sem se nehal pregovarjati, pri njih je zabetoniran tisti
prepričanega-ne-moreš-prepričati! Le kako bi jih, ko pa na teh prepričanjih, v
absolutni večini povsem napačnih, temeljijo, ko bi se jim brez teh prepričanj
svet-sesul?! Le kako bi jih, ko pa je njim njihov po-svoje nekaj povsem
samoumevnega, v bistvu edino razkritje »resnice«, pri čemer jih ne zmoti, vsaj
resneje ne, to, da – kako, za vraga, če je neka stvar samo ena, če je, ta
stvar, vselej sebi enaka, če se vsakomur, in vsem, enako kaže… kako, za vraga,
jo vsakdo po-svoje vidi, doživlja, razume, o njej ve?! Ne, njim, bebcem, je
njih po-svoje edina »objektivnost«, do katere so zmožni dospeti! Čemu?!
Preprosto…
Pamet,
kot najosnovnejša, »najnižja« podoba mišljenja, ima veliko pomanjkljivost: NI
zmožna, objektivno ne, SOČASNEGA obravnavanja več informacij (o enem in istem),
NI zmožna SOČASNO zavedati-se (in jih v zavedanju hraniti) vseh podob, v
katerih se nekaj kaže, pač pa deluje natanko tako, kot delujejo – plašnice, ki
jih konju natakneš, da zmore samo v eno smer, predse, gledati! Ne, ne, še
zdaleč nisem edini, ki nekaj takšnega trdi, daleč od tega, celo Tolstoj, ki je
bil »samo« pisatelj, je zapisal, da obči samo-tisto-na-površju-vidijo… In je to
čista resnica, kajti za dospevanje do »notranjosti«, do vsebin, so čutne, in
samo oziroma zgolj čutne zaznave krepko premalo! Za nekaj takšnega potrebuješ
mišljenjsko zmožnost, imenovano abstraktno mišljenje (zmožnost, ki so-tvori
razum, potemtakem je njegov PREDPOGOJ!), zmožnost, za katero stroka ugotavlja,
da – so samo, približno, štiri odstotki odrasle populacije, ki jo premorejo
(pri čemer, kljub takšni zmožnosti, NI toliko razumskih bitij, ljudi, na
planetu, pač pa se zadeva dobesedno prepolovi)…
Da,
marsikaj je že ugotovljenega, in zmore, kljub obči »nevednosti« ( = neumnosti)
obstajati, še vedno, kot Resnica. Ne nazadnje o njih zmožnostih sam Svet priča,
pa – kjerkoli odločanje dospe do »demokracije«, povsod tam se izkažejo nikdar
razrešene težave, povsod tam se izkaže celo najbolj preprosta NE-zmožnost
soočanja s temi težavami. Ko temu ne bi bilo tako, potem se »zgodovina« ne bi
ponavljala, pač pa bi preživeta dogajanja, in (raz)rešeni problemi – ostali stvar
preteklosti, in spomina! V uk in poduk, vsekakor pa v nenehno napredovanje, na
bolje, kakopak.
Da,
živim v okolju, svetovnem, ki »ve«, da zmoreš biti suveren takrat, kadar se v
polni odvisnosti od drugih izkazuješ. BEDARIJA! V okolju, ki »ve«, da je bolje,
če si hlapec, vsaj dninar, kot da bi sam gospodaril (in je, žal, temu res tako,
a le pri nagonih, NESPOSOBNIH za tvorjenje tistega boljšega-jutri, in zmožnih
le za sprotno žretje, ter, kolikor je nujno potrebno, za njih »pridnost«!)… v
okolju, ki »ve«, da sta združljiva pojma (ali stanji, kakor ti je ljubo) neka
demokracija in, na drugi strani, nek »naš« način živetja, »naša civilizacija«, neka
»naše« in »mi«, in bi to (pre)ostalim vsiljevali… v okolju, v katerem »civiliziranost«,
»napredek«, »razvitost«… ugotavljajo na podlagi kakovosti avtomobila, v katerem
se vozijo, in NE na podlagi nekih družbenih norm sobivanja… v okolju, pač, v
katerem sta želodec in rit, lastna, kakopak, bistveno pomembnejša od glave. Ki
je, resnici na ljubo, običajna vsaj, omembe nevredna…
Ne vem,
nimam nikakršnega dokazila za to, če nekje v vesolju obstajajo inteligentna
bitja (da obstaja življenje, čeprav »samo« v podobah nekih bakterij, v to ne
dvomim). Je velika verjetnost, da obstajajo. Vem pa, da so na tej Zemljici,
prav nič lepi v nagonskih krempljih, in žrelih, obstajale, TISOČLETJA nazaj,
civilizacije, ki so zmogle določena dela izvršiti krepko bolj NATANČNO, kot jih
zmore, kljub tehnologiji, današnji čas! Denimo nek vodovod (ne pomnim imena
kraja, v katerem se nahaja), za katerega so ugotovili, da je padec cevi po vsej
dolžini tega vodovoda, do milimetra enakovredno izračunan in razporejen, ne
glede na vrsto tal, skozi katera so ga izdelali. In so ugotovili, da danes
nečesa podobnega niti v sanjah ne bi mogli narediti. In vem, da so našli tisočletja
star »računalnik«, da, neko mehansko napravo, z mnogimi zobatimi kolesci, s katerim
so zmogli takratni astronomi do milimetra natančno ugotavljati položaje
planetov, na svojih kartah, in ne samo ugotavljati, pač pa jih tudi
predvidevati (v nekem bodočem času)… in celo Galileu v-zelje-hoditi, s svojimi
pojasnili… kakorkoli že, da…
Dejstvo
je, ne samo dokazljivo, pač pa že velikokrat tudi dokazano, da so, nekoč, bili
krepko pred »nami« (vsaj po določenih vprašanjih), da jih moramo, v marsičem,
loviti, in ujeti, in – posledično je moč sklepati o neki »sili«, ki je »trendu«,
inerciji (s to inercijo je hudič, govori namreč o neki zakonitosti, po kateri NAJ
bi zastavljene zadeve »tekle«, napredovale svoji zasnovanosti ustrezno… in NE v
smislu ponavljanja-zgodovine, vrtenja-na-hrčkovem-kolescu!) preprečila
delovanje, o sili, ki…
Dajmo
takole: (tudi) »zgodovina« priča o tem, da so (tudi) države napredovale
IZKLJUČNO takrat, kadar je o pomembnih zadevah odločala ENA oseba (pa četudi z
manjšim krogom svojih sodelavcev), dočim je v časih »demokratične« bebovlade
prišlo do razkrojitve tega razvoja (na primer Egipt: nekoč »žitnica«, dvakrat
letno so želi pšenico, danes pa… večinoma »pesek«, mar ne, ob izkazih, resda,
nekih sila »pomembnih« merilcev »razvoja«… pa – ko ne bi imel nafte, me prav
zanima, če bi njegovi prebivalci zmogli preživeti, kljub omenjenemu »razvoju«?!)…
ali pa, če na »domačih« tleh ostanemo – nekoč Juga ni bila tako zadolžena, kot
je danes zadolžena VSAKA država, iz nje nastala, pri čemer je Juga imela
naravne vire (plin, nafto, zlato, žitnico Evrope…)… pri čemer je Juga izgradila
ne samo cel kup bolnišnic, šol, »vrtcev«, tovarn, stanovanj, muzejev, športnih
objektov… pač pa cela mesta… in je sleherniku omogočala zaposlitev,
dopustovanje, brezplačno zdravstveno oskrbo… pri čemer bi se Juga v hipu, ko bi
bila podobno »suverena«, pardon, hlapčevska, kot je Dežela, znebila svojega
(celotnega) dolga, ko bi kavbojem dovolila bazo na svojem ozemlju (konkretno
podmorniško, v Boki Kotorski)… pri čemer je Juga gradila povsem samosvojo
politiko, politiko neuvrščenosti, in je bil njen potni list z upoštevanjem
sprejet povsod po Svetu, z izjemo raznih južno-afriških-republik-in-izraelov,
držav, pač, v katerih so se izkazovali s povsem nehumanimi režimi, držav, ki
zlahka zmorejo biti »prijateljice« vseh današnji »naprednih«, »civiliziranih«, »demokratičnih«…
kaj vem kakšnih še skupnosti, samo da te skupnosti v teh »prijateljicah« SVOJE
(materialne) interese vidijo, in dosegajo. Ja, res je, treba se je »boriti« za
boljši Svet, za Svet poštenosti, humanosti, le – se bojim, da sluzavci,
nemoralni, v povsem drugo smer svoja prizadevanja vodijo…
Ja,
priznam, tudi jaz sem (vsaj) »čudak«, v odnosu do vseh misli-s-svojo-glavo
(bentiš, mimogrede, to že itak, pa četudi povsem neumno, počnejo, kadar beticam
prepustijo svoja »razmišljanja«, in ne želodcem, mednožjem in podobnim njih
sestavnim delom), a zmorem, kot tak, za razliko od njih, vsaj domnevati, morda
celo vedeti o doživljanjih sebi sorodnih bitij, o njihovih pojmovanjih,
razmišljanjih, čustvovanjih, prizadevanjih, pa mi ni prav nič čudnega brati o
Galileu, Tesli, Kohu… o njihovih bojih-za-golo-preživetje, bojih za
uveljavitev-dejstev-oziroma-resnice, o njihovih življenjih, o njihovem počutju
med silnimi temi butci nesposobnimi! In, da, sila preprosta je »formula«, ki
Resnico opredeljuje, in takole, v mojih besedah, pravi: vse, kar NI logično ( =
skladno z razumom!), NI skladno z Resnico, je, v najboljšem primeru, nekakšna »pravljica«,
edina možna razlaga mentalne ubornosti, pa…
Je
logično to, da prislovično »pridni« trdijo svoj
nihče-me-ne-more-tako-slabo-plačati-kot-zmorem-slabo-delati?!
Je
logično to, da prislovično pošteni pravijo da priložnost-dela-tatu?!
Je
logično to, da prislovično »načelni«, »moralni« pravijo da oblast-pokvari?!
Je
logično to, da ti, ki se »zavedajo« Sveta kot celote, ki so-za-demokracijo, za »sobivanje«,
za »človečnost«… od ostalih pričakujejo, celo terjajo to, da ti ostali
po-njihovem živijo?!
NE, NI
logično, potemtakem še en NE – NE, NISO ne dobri, ne pošteni, ne iskreni, ne
moralni, ne človeškega življenja zmožni, kaj šele uvidevni, ljubeči, nesebični…
pač pa so zgolj, preprosto, neke vrste dokaza tega, da je še kako pravilna
razlaga, ki pravi, da se pri potomstvu križanja dveh vrst ohranijo značilnosti
nižje razvite! In so tudi dokaz trditve, da iz živali NIKOLI NE zmore nastati
človek, posledično tudi dokaz, da se med predniki človeka niti za hipec ne more
pojaviti NOBENO nagonsko bitje alias žival! Niti za hipec! Že itak je nasprotna
trditev skrajno bebava, ker tem (tozadevno skupnim) prednikom dopušča »demokratično«
odločanje o tem, ali bodo ostali opice, ali pa bi se raje v človeka spremenili…
obenem pa ne upošteva preprostega dejstva, ki govori o tem, da je (kakor velja
za vsa inercijska izkazovanja) sama zasnovanost tista, ki vso bodočnost,
natanko do izumrtja neke vrste, opredeljuje, kajti – tako kot se geni (genetska
opredelitev) ne širijo po zraku, da bi se jih »nalezel«, tako tudi ne
(iz)puhtijo v zrak! Pač pa so, kakor (in kjer) jih je Narava dala, in sleherno
vsebinsko poseganje v njih (kakor v vso Naravo) lahko samo neželeno, neljubo
porodi.
Ha, pa
sem zastavil novo, natanko tako, kot sem starega končal! Moja krivda, priznam, sebi
skušam dosleden ostati. Glavnino cene za to sem že plačal, in se tudi
preostanka zavedam, a sem edino, kar sebi in zase imam, in s čemer zmorem
suvereno razpolagati.
Živi
mi, človek, dokler te živali dokončno ne potolčejo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar