Ne, hvala…

Danes me je klicala medicinska sestra, zaposlena pri moji zdravnici, in me vprašala, če sem za to, da me vključijo v program preventivnih pregledov…

 

»Veste,« sem ji odgovoril, »v mojih letih se mi zdi to povsem nesmiselno, nisem med tistimi, ki bi v nedogled živeli, in mi je tisti KAKO krepko pomembnejši od tistega KOLIKO. Za ta kako pa so že poskrbeli, da so mi ga zasvinjali…«

Med odgovarjanjem sem poslušal njen smeh. Prav, naj bo vsaj nekomu do smejanja.

 

In sem se spomnil…

Pred dvema dnevoma sem zastavil s tretjo dozo, in z njo krenil v tretji mesec jemanja zdravila. Ko sem se, pred časom, z nekom pogovarjal o tem zdravilu, sem zvedel, da ve zanj, da bi ga tudi sam moral jemati, a ga je zavrnil, zaradi možnih stranskih učinkov, ki zmorejo privesti vse do zastoja srca in do raka. In sem, tako, sproti, izvedel, da se čudi moji nespametnosti, izkazani s tem, da sem pristal na zdravilo.

»Ah, nikar se ne čudi,« sem mu dejal, »moje življenje še zdaleč ni tako pomembno, kot je tvoje. Pravzaprav celo med škodljivce sodim, na tem lepem nagonskem planetu…«

 

Še nekaj let mi je zdržati, toliko, da Malo do besede dospe. Še nekaj let preklinjanja vseh svinj, in njihovih svinjarij, silne neke »dobrote« preračunljivega, sebičnega smradu! Bentiš, da ni bolj pokvarjene živali, kot je človejak… ali pa duševno obolelo človeško bitje. Povsem enako se izkazujeta.