Stekleno vesolje…

Vaza. Stekleno vesolje.

In suhe travice, očem da krase.

Nikjer videt volje

za zgodbe resnice,

ob laži le laž, v nedogled se vrste.

 

Ne venejo. Klasje počasi odpada.

Prav nič jim ni vzeto, za hipec, bilo.

V praznini, ki vlada,

vse je prekleto,

pa v pikicah nekih si išče oko.

 

Za dušo. Da malo bi vsaj jo ogrelo.

V laži, v praznini za soncem ječi.

Svetlobe ji ni, in brez nje ni veselo,

medtem ko spomini

zato so rojeni, da še bolj boli.

 

Ko zrno poslednje v prahu premine,

vesolje izprazni, do konca, sijaj.

Življenje, zgolj hipec, zastavi, in šine,

v svetu prikazni,

in k sreči mu ni, da prišlo bi nazaj.

 

Vaza. Stekleno vesolje.

V njem zvezde utvara, ki želje teši.

Bilo bi, nemara, hudičevo bolje,

ko pest bi ponujal, namesto dlani!