Nekateri
vedo povedati, da vse bolj poznamo vesolje, a je resnica nekoliko drugačna, in
pravi, da vesolje vse bolj spoznavamo, pri čemer je »nerodna« zadeva v tem, da –
bolj kot vedo o njem, več nejasnosti se razkriva, več vprašanj se poraja, kajti…
Za to,
da nekaj poznaš, vsaj malo, ali pa dejansko, za to je potrebno kar nekaj »elementov«
obvladovati…
Najprej
– potrebno je dospeti do CELOTE, kar pa bo v primeru vesolja (pa ne samo
vesolja, še marsičesa drugega, denimo podzavesti) nemogoče, kajti močno dvomim
v to, da bi telo oziroma njegovo živetje prestalo potovanje v najbolj oddaljene
predele vesolja. Tudi v primeru, da bi prišlo do odkritja načina za nepredstavljive
hitrosti potovanja, ki bi bile za to potrebne, dvomim, da bi bilo moč nek
organizem popeljati do tega, da bi preživel vse okoliščine, ki bi se ob takšnih
hitrostih porajale.
Potem –
da bi nekaj poznal, moraš vedeti kako se ta nekaj izkazuje v različnih
okoliščinah, v katerih se znajde. Te okoliščine pa se v vesolju spreminjajo po
času, ki je našemu razumevanju nedostopen, in so »vesoljske« sekunde
enakovredne našim milijonom let. Z drugimi besedami bi bilo potrebno dospeti do
živetvene dobe, tako dolge, da tudi v teoriji ni dosegljiva.
Nato -
da bi nekaj poznali, ne zadošča le to, da ta nekaj spoznamo v podobah, v
katerih se nam v tekočem času kaže, pač pa moramo vedeti tudi o tem, kako se je
kazalo pred tem, v preteklosti, in kako se bo kazalo nekoč, v prihodnosti, ki
pa nam je, prav zaradi »vesoljskega« potekanja časa, nedosegljiva. Že
poznavanje sedanjosti nam je nedosegljivo, zaradi že omenjenega v predhodnem
delu zapisa, tako da…
So
zadeve, in ni jih malo, celo v vsakdanjem živetju-na-Zemlji, katerih ne
poznamo, vsaj tako ne, da bi bilo naše védenje o njih moč pojmovati v podobah
dejanske, absolutne resnice, in jih dobesedno nikoli tudi poznali ne bomo. Pač
pa bomo le spoznavali, in v drobtinah nekoliko več PODATKOV vgrajevali v
nekakšne mozaike vsega obstoječega, pa bomo lahko neke DOMNEVE vse bolj
utemeljevali z določenimi argumenti, in to bo to, vse. Medtem ko se nam bo
redno, skorajda na vsakem koraku dogajalo to, da bodo, ob nekem novem odkritju,
te domneve padale, se kot nepravilne izkazovale, in bo treba, še vedno ter v
nedogled predvsem VERJETI, v to, da zmoremo, s časom, vse več teh podatkov
obdelovati, in NIKAKOR verovati, tako kot neumnost to nenehno počne, v to, da
vemo, da so neke domneve, na temelju katerih že tako preveč delujemo, v
vsakdanjem svojem živetju, izkaz resnice, nekih dejstev. Z drugimi besedami…
Samo
neumnost »ve«, vse, le tega ne, da v lastni nezmožnosti ničesar ne ve, niti
sebe se ne zaveda, medtem ko je razum za vse čase svojega obstajanja »obsojen«
na tisti »vem, da nič(esar) ne vem«, kajti – bolje ko bo spoznal neko vsebino,
več vprašanj se mu bo, iz tega (s)poznavanja, porodilo! Pomeni, da nikoli do konca,
vsega, ne bo mogel vedeti. In tako je tudi prav, »vsevednost« le »pametnim«
pritiče, da zmorejo z njo, z neobstoječim svojim znanjem, uničevati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar