Za to,
da jaz, in »skupnost«, živiva »po moje« - za to moram biti sebičen, neuvideven,
predvsem pa – nikogar drugega, razen sebe, nimam zares rad! Kadar imam nekoga
rad, takrat namreč želim NJEMU ugoditi.
In ta »po
moje« sploh NE ve, kaj je ljubezen, in si je tudi zasluži ne!
Da
živim »po tvoje« - moram biti nesebičen, uvideven, TE(be) moram zares imeti rad,
a me kljub temu nenehno prilagajanje TEBI, takrat, kadar NI RECIPROČNEGA odnosa
(pa da TI želiš "po moje", JAZ pa »po tvoje«!), vodi v SAMOZANIKANJE,
le-to pa neizogibno porodi nezadovoljstvo! Obenem pa s tem, da mora biti »po
tvoje«, govoriš samo o tem, da – NE veš, kaj je ljubezen, in da je tudi
vreden(dna) nisi!
EDINO
DEJANSKO SOBIVANJE, kakršnega pa ŽIVALI NISO zmožne, je takrat, kadar jaz želim
»po tvoje«, ti »po moje«, in naju to pripelje do – »po NAJINO« (ali »po naše«,
kadar so tudi otroci)!
Ta »po
najino« NI to, da on nekaj časa po svoje preživi, v svojem okolju, in brez nje…
in da ona po svoje preživi v svojem okolju, in brez njega (OBIČAJNO izkazovanje
nagonske »ljubezni«, ko niti sprejemnik, TV, en sam ne zadošča, ker sta oba
tako »uvidevna«, obenem pa imata tako »rada«, da je TV program pomembnejši od
njega/nje)… pač pa JE ta »po najino« to, da SKUPAJ preživljata čas, da SKUPAJ prevzemata
opravila in dolžnosti, in da sploh NE potrebujeta NIČESAR izven tega »po najino«,
ker v njem najdeta vse potrebno zadovoljstvo. In tega, takšnega odnosa, takšne
skupnosti ŽIVALI, preprosto, NISO zmožne… razen takrat, kakopak, kadar v svoji
preračunljivosti, ter v želji po pridobitvi-sebi, hinavijo, se lažejo!
Ne gre,
kjer JE sebičnost, tam NI uvidevnosti… kjer NI uvidevnosti, tam NI ljubezni… je
pa sebičnost, zagotovo, odlična osnova živalskega boja za obstanek, v to pa ne
kaže dvomiti! Tako da…
Vsekakor,
živali dospejo do »ljubezni«, o dejanski pa se jim niti sanja ne, kaj šele, da
bi jo bile zmožne izkazovati, in kaj šele, da bi je vredne bile! Ni zaman
(tudi) Bajron v psu več dobrega videl, kot v dvonogih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar