»Lepota je minljiva…«

… pravijo ničeta, prepričana, da zmorejo iz lastne ničevosti do lépega dospeti, dejansko pa niti v senco lepote ne sežejo!

 

Kako bi NE-dobro, NE-plemenito, NE-človečno zmoglo v dobrem, plemenitem, človečnem lepoto videti?! Ko pa tega sploh ne pozna, ko do tega ni zmožno priti?! Ne, njim je vredno tisto, kar se ponuja očem, želodcu, mednožju, tisto, ob čemer zmorejo do nekega ugodja dospeti… in dokler dospevajo. Ko pa ne dospevajo več, takrat jim je lepota minila, pa čeprav je nikdar niti spoznali niso!

 

Nagonskost = sebičnost = NEuvidevnost = NEdobrota = NEljubezen, je zgolj neko jemanje, katero je moč tudi plačevati, kupovati, v daj-dam sistemu v lažeh izpričevati kot nekaj-lepega… dejansko pa o ničemer drugem ni moč govoriti, kot o smradu, preračunljivem, sebičnem smradu!

 

Minljiva je njihova »lepota« izgleda – stara se, ta izgled, in ker je edino, kar šteje, preneha šteti.

Minljiva je njihova »lepota« uporabnosti, dospevanja do ugodja – bodisi se, ta uporabnost, sama naveliča biti-uporabna, bodisi postane rutina, samoumevnost, običajnost, in kot takšna prav nič posebnega, prav nič lepega, prav nič omembe vrednega.

Minljiva je njihova »lepota ljubezni« - ko si olastninijo, ko si podelijo obveznosti, in naloge, se zmore celo kot nadloga, v podobi nujnega-zla izkazovati, pa prav zaradi tega »potrebujejo čas zase«, da ga sami (ali pa z neko drugo »lepoto«) preživijo, čeprav – kadar imaš nekoga rad, zares rad, mejduš, če ne želiš z njim sleherni svoj trenutek podeliti! In ti je ta nekdo pomembnejši od neke tekme ali nadaljevanke, ali izleta, ali česarkoli drugega. Vendar…

 

Žal, a človek zmore vedeti o živali, in živalskem, obratno pa nikakor ni mogoče, pa med neštetimi lažmi, ki znotraj občosti veljajo kot neke njihove »resnice«, tudi laž o ljubezni, o dobroti, o poštenosti… njihovi ni prav nič moteča! Njim, kakopak, takšna, kakršna je značilna za dobesedno sleherno žival. Tudi uradno prepoznani živali je najpomembnejši njen živim-da-živim…

 

Od mladega me je očaral spev kosa, pred večer, sedečega vrh nekega drevesa… žarek sonca, ki se v tiho, še ne-zbujeno jutro, prek neba, po dežju čistega, razlije… od nekdaj se zmorem v Menartove verze potopiti, da z njimi vred zasanjam o tistem, česar v tem prekletem nagonskem svinjaku ni drugače, kot za vzorec, sila skromen… v očeh, mehkih kot morska pena, globljih od vesolja, nebeško ozvezdenih, sem vselej zmogel vdanost, iskrenost, dobroto, požrtvovalnost, ljubezen zreti… kako, potemtakem, vse to zmore obstajati, skozi čas, in v kljubovanju času, če pa je lepota minljiva?!

 

Hudič je, velik hudič, kajti – da bi karkoli vedel o lepem, o Lepoti, jo moraš najprej v sebi imeti, jo znati iz sebe porajati, jo razdajati, sebična praznina pa ničesar lepega ne premore, zato se tudi potrebuje krasiti s tistim z-denarjem-je-moč-vse-kupiti. Da, vse, kar je ničevosti vrednega, in prav ničesar, kar človeka od te ničevosti razlikuje! In kar o Resnici izpoveduje.