Tu vedno ostajaš…

Danes sva se, pred odhodom, soočila z njenim »ostala bi tu…«

Sonkec, kako, zakaj, sem jo vprašal. In slišal: »Dolgo se ne bova videla…«

 

 

Vselej si tu, v meni ostajaš,

da zbujaš, da greješ, da v dno me svetliš,

da tožne mi misli in želje porajaš,

in da jih zatem v radost spremeniš!

Vem, dete, vem, Sonko, vse to, kar imava

le nama pomembno je, nama velja,

ne tam, kjer smrdljivost sebična, goltava

vse lépo, vse dobro uničit zgolj zna!

Življenje je kruto, nič lepa zadeva,

čim prej ga užiješ, prej v sebi umreš,

ker, veš, smrad za hipec nikdar ne okleva,

in traja, dokler ga pod masko uzreš!

Še malo, še malo, in spet poletiva,

tja daleč, v vesolje, ki naju topli,

da v enem porajava, v enem deliva,

ko tvoje je moje, in moje si ti!

In spet žuborele v smeh bodo želje,

in zvezde v očeh do kipenja privro…

ni nama, da v laži poganja veselje,

ti jaz, in jaz ti, skupaj čisto nebo.