Nedolgo
nazaj sem zasledil zapis prijatelja, v katerem je svojo »usodo« omenil… delal
je in oddelal, morda celo več, kot bi mu bilo potrebno, a zagotovo krepko več,
kot na delovnem mestu, v vsej svoji delovni dobi, izkaže nek povprečnež…
Že kot
golobradec se je podal s-trebuhom-za-kruhom, v povsem neznano okolje. Nikogar
ni bilo, tam, ki bi mu kakorkoli pomagal, ne staršev, ne tet in stric, nikogar,
dobesedno sam je moral (po)skrbeti za vse, kar je potreboval za življenje, da
ne zapišem za golo preživetje…
Je
snovalec, tvorno bitje, pa ga je pot, čez čas, ponesla na področje kulture. In
se je ubadal, s to kulturo, malodane celo svoje življenje. Pisal, režiral,
igral, v nekem obdobju, ko je na lastne noge stopil, kot lastnik, in gonilna
sila, izsnovanega svojega projekta, je bil tudi deklica-za-vse…
Kadar
si odvisen predvsem, če ne kar izključno, od lastnih rok, lastnih zmožnosti,
takrat te zna, v svetu, sila »civiliziranem« in »kultiviranem«, v katerem je
nogometna žoga pomembnejša od ustvarjalnosti, pripeljati tudi v takšne
okoliščine, da – nisi zmožen državi plačevati prispevkov in dajatev,
izhajajočih iz delovnega razmerja, pa ti, posledično, za neka leta, tudi
delovna (pokojninska) doba ne »teče«. In tudi njemu se je tako pripetilo –
ustvarjal je, delal, garal, se lastnim nekim željam, usmerjenim v materialno,
odpovedoval, celo lastno imetje zastavljal, in prodajal, da je uspel
realizirati tisto, kar se je tudi namenil. Zanimivo, zares sila zanimivo, ob
vseh, ki se na »svojo civiliziranost« in »kultiviranost« sklicujejo, to, da
zmoreš kot kulturnik izpasti v podobah nekakšnega berača, osebe, ki, kljub
trdemu delu, na starost niti za lastno preživetje ni zmožna poskrbeti.
Zanimivo, kajti prav kultura je tisto edino, na čemer neka civiliziranost,
kultiviranost temelji…
Kakorkoli
že, kar nekaj časa je upokojenec. Pa bi smel, kakor to počnejo, o nekem
lepem-živetju govoriti, o neki lepi-starosti, v kateri ti ni potrebno delat,
medtem ko denar redno dospeva na tvoj račun. A ne govori, in tudi ne zmore,
kajti po vseh prizadevanjih, s katerimi se je izkazal, ima le nekaj stotakov
pokojnine, krepko premalo celo za osnovne stroške, tiste neizogibne, kaj šele
za tisti nekaj-več…
Napreden
svet, napredna država, ni kaj! Okolje, v katerem zmore vsakdo (malodane vsi)
brez večjih težav preživeti svoja stara leta, pa čeprav nikoli drugega ni
počel, kot to, da je skušal z najmanjšim svojim vložkom zgolj oddelati tisto,
kar so mu v delo namenili, kar se zmore vsakdo naučiti izvajati, pri čemer ni
potrebno prav nič misliti ne o pridobivanju dela, ne o njegovi organizaciji in
izvedbi, ne o tem ali bodo za opravljeno storitev naročniki plačali, o ničemer,
pravzaprav, le – prideš v službo, žigosaš kartico, skušaš na čim lažji način
priti skozi obvezno delovno prisotnost, spet žigosaš, svoj odhod, potem pa
misli-o-delu-na-pašo… medtem ko je on moral skrbeti za vse, od nekih porojenih
zamisli, do pridobitve sredstev za njihovo izvedbo, ne nazadnje tudi za plačilo
nekih sodelujočih-vseh, medtem ko je bil njegov prihodek, njegova plača na
poslednjem mestu – če je bila, je bila, če je ni bilo, bo-prihodnjič, tako in
tako nikoli ni delal, da bi zaslužil, pač pa iz povsem drugega, drugačnega
razloga, občim povsem neznanega in nerazumljivega…
Napreden
svet, kako ne bi bil – tisti, ki so zmožni izključno nekega izvajalskega dela,
tisti zmorejo na ta račun brezskrbno skozi upokojenska leta, medtem ko omenjen
prijatelj, ki se je izkazoval ne samo s krepko drugačnimi, kompleksnejšimi
sposobnostmi, s krepko večjo delovno vnemo, s samostojnostjo, z odgovornostjo,
z ustvarjanjem dobesedno unikatnih zadev… da, on pa, v vsej oh-in-ah »razvitosti«,
in s pomočjo socialne pomoči, komajda krpa mesec z mesecem…
Skušal
sem ga potolažiti, to marsikdaj počnem, pa sem ga opozoril na določene zadeve,
na neke njegove značilnosti, s katerimi se še zdaleč ne zmore večinski
izkazovati, in sem mu ob tem omenil, da je bogataš, kajti…
Kljub
temu, da nima niti lastnega bivališča, nekega avtomobila, kljub temu, da nima
nekega bančnega računa, nekih umetniških slik, ali nakita, s katerega prodajo
bi si lahko pogoje obstajanja izboljšal, kljub temu, da kupuje hrano s poteklim
rokom trajanja in živi iz rok-v-usta, kljub temu, da si niti nekega preprostega
izleta ne more zaželeti, in ga uresničiti, ma, še za skodelico kave v nekem
bifeju nima… kljub temu ima krepko več, kot ima nek povprečnež: ima sebe, svoje
zmožnosti… ima svojo zgodbo, za seboj, z življenjem, in ne samo z obstajanjem,
se zmore izkazati… ima sposobnost, da v okvirih svojih zmožnosti, tistega
dejanskega vrednega, sebi (pa še komu drugemu) zadovoljstvo poraja, s tem ko
ustvarja, ko malodane iz nič, »zgolj« iz neke zamisli, tvori! Potemtakem mu ni
potreben denar, kakor absolutni večini, da bi z njegovo pomočjo dospeval do
tega, da bi lastno živetje, prazno, povsem nezanimivo, običajno, krpal z nekimi
kupljenimi zadovoljstvi, zvečine povsem nevrednimi, predvsem pa s kratkim rokom
trajanja. Ima tisto, pač, kar ga nad ostale povzpenja, obenem pa je zaradi
istega vse svoje življenje trpel, ima to, da je – rojen kot človek! Kot bitje,
ki je ves svoj čas sledilo nekim (istim!) vrednotam, dejanskim, ne umišljenim,
praznim, puhlim, in je to sledenje izvajalo upoštevajoč neka načela, ki mu niso
dovoljevala obče prilagodljivosti, obče sluzavosti, če želiš hlapčevstva, in je
tako zmoglo početi radi tega, ker ima – obraz in hrbtenico! Ker ne živi, da
žre, pač pa je, da zmore preživeti.
Ne, ne
sodi med neke »velike«, s katerimi bi se obči primerjali (le-tem so, tako in
tako, »vzorniki« neki športniki, igralci, pevci, neki imetniki obsežnejše
lastnine, neki njihovi »mogočneži«, ničev vrh splošne ničevosti), a je večji od
kupčka, kateri bi nastal, ko bi tisoč običajnežev vanj zložil! In bo lahko, na
svojem koncu, v miru zaspal, vedoč, da je znal in zmogel tisti nekaj, s katerim
se noben janez ne zmore izkazati!
Da, »napreden«
svet, svet, v katerem tisto, kar je dobro, ali vsaj boljše od običajnega niča,
za svoje zmožnosti neljubo plačuje, medtem ko zmore omembe nevredno brez težav
še naprej biti – omembe nevredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar