Živel si, bedak!

Ko zrem prek ramena… sledi so ostale,

o tem kje sem bil, in kaj sem počel,

ostale, da bi me, brez milosti, žgale,

z edino tolažbo: živel si, živel…

 

Svet praznih podob, smrdljivega niča,

lakomne, sebične, zavistne nravi,

na vsakem koraku obstoj fičfiriča,

v čigar rokah se vse lepo topi…

 

Prav vse, kar sem delal, v zrak sem metal,

kar vredno je, to je za nič le potrata,

skoz lastno nevrednost bo vselej hlastal,

da z nekim imetjem še sam nekaj rata…

 

In v takšnem zaman so vse sanje, snovanja,

vsi upi, vse želje, prav vse kar velja,

votlino v sebi ničevost ohranja,

in žre, le požira, drugače ne zna…

 

Saj s pridom človekove žulje požira,

kjer z delom njegovim teši lastno rit…

a tisto, iz česar človečnost izvira,

živali omembe nevredno sme bit!

 

Pa v prazno metal sem, v prazno razdajal,

v zaman nek usmerjal, nenehno, korak,

da v drobcih nevrednih bi drobec postajal,

z edino tolažbo: živel si, bedak!