Koraki do miru…

Prvi korak do lastnega miru dosežeš takrat, ko osvojiš ugotovitev, da nimaš ničesar dobrega, lepega pričakovati, obenem pa učinkovanje slabega prepoznaš kot konstanto, kot neizogibno dejstvo, ki te samo po sebi ne preseneča več.

 

Drugi korak je v odločitvi, da nihče od tebe ničesar ne more pričakovati, vsaj dobrega ne, ker mu taistega nisi pripravljen izkazati.

 

Tretji korak je tisti jebite-se-vsi, je stanje, v katerem si ti sam edino, kar ti zares šteje. V bistvu je ta korak zaokrožitev obeh predhodnih.

 

S prvim sem opravil, z lahkoto.

Drug mi, vsaj deloma, povzroča težave. Nisem, in ne želim postati govno.

Tretji pa mi, prav tako deloma, tudi ne uspeva. Ne, ni problem v tistem jebite-se, sem že dospel do njega, le samemu sebi nikoli nisem bil v prvem planu, pač pa sem vedno za neke druge živel, ob tem, postopoma, spoznaval, da večinoma tega niso vredni, ampak… ja, neka malenkost pa jih še je, zaenkrat vsaj, do katerih se ne zmorem z ravnodušnostjo ponašati.

 

Mir, »notranji mir«, tista »vrednota« bebave blebetavosti… ne, do njega mi nikoli ne bo dospeti, kajti – če o čem priča, takšen »mir«, potem izključno o ravnodušni, debeli koži brezvestne sebičnosti!