Zahotelo
se ji je na sprehod, pa sva šla. V pozdrav pomladi…
Cvetlice
so naju pričakale, medtem ko sva midva počakala na pašno skupnost. Ni nama bilo
potrebno dolgo čakati, samo da so naju opazili, že so parklji in kopita krenila
na pot…
In sva
ugotovila, med ostalim, čemu tata nenehno govori »pazi, v žici je elektrika«.
Kratek »au« je bilo slišati, in sunkovit odmik roke zaznati, drugega nič.
Očitno tok ni pretirano močan, niti solzica ni potekla, le do izkušnje sva
dospela. Upam, da bo njen uk trajal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar