… a
brez tebe bi ne bil to, kar sem.
Ko hodiš
prek poti, stvari se lepijo nate, nekatere tudi skozi kožo prodirajo, da se
potem nalagajo, pod njo, nekje v notranjosti, kot se mivka nalaga v plasti
kamnin, v neko gmoto, ki vztraja, in kljubuje, v svojem o(b)stajanju. Po poti
življenja ni nič drugače…
Bilo je
radosti, bilo je veselja, lagal bi se, ko bi zanikal, celo trenutki sreče so,
tu in tam, smeli izgoreti, a jih danes, v mojih kamnitih plasteh, ni zaznati,
samo spomini, kadar se zmotijo, o njih govorijo. In se kot zvesta sopotnica, ki
mi nikoli ni hrbta pokazala, izkazuje zgolj – bolečina…
Da,
nabrala se je, v vseh desetletjih, do te mere, da bi jo za izvoz imel, ko bi
vrednega prejemnika našel, pa bi je še vedno dovolj ostalo. Da bi me opozarjala
na neresnice številnih besedičenj, da bi se, četudi trpko, posmehovala
samooklicanim vrlinam občosti, vrlinam, ki obstajajo izključno v podobah laži…
Marsikdaj,
in tudi v današnjem jutru, me dnevu naproti popelje nek stisk v želodcu. Ni
fizično pogojen, pač pa z življenjskimi »lepotami«, ki so se pridno odločale
izkazovati se mi, ne vem, morda v želji, da bi mojo vzdržljivost preizkušale.
Je vrag, bolj kot želiš čisto, iskreno, pošteno, bolj te umazano, in živalsko,
moti! Pa ko bi samo motilo, bi bilo še dobro, pač pa zmoti za vselej, in to
tako naredi, da ti vse neke podobe, ki so spočetka, nevednemu, živele, zamaže,
da ti vsa snovanja, želje, upe – pobije! Brez le-teh pa lupina vse bolj debela,
in trda, postaja, da bi tistemu, kar se pod njo skriva, za kanček nekih novih
bolečin prihranila. Resda to neuspešno počne, v svetu dvonogega govna, a vsaj
poskuša…
Se-la-vi,
pravijo Francozi, živeti-je-lepo, pravijo nemoralni bebci, in verjamem, da jim
je tako, v odsotnosti človečnosti in znotraj lastne umazanosti.
Radost,
veselje… tu in tam celo zmoreta, na kratko, sreča pa… ko ugotoviš, da ti je
govno življenje zagovnalo, ne vem, a se mi zdi, da niti njene sence ne najdeš
več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar