Vendar…

V nedeljo zvečer 37,7, sinoči pa se je termometer ustavil pri 39,2, čeprav sva že uro poprej zastavila z obkladki, in sem ji, hip za tem, dal tudi brufen…

 

Želela je spati na kavču v dnevni. Prav. Postlal sem si na tleh, v njeni bližini. Nič spal, ob vklopljeni namizni luči, le vstajal, pogostoma, da sem njeno čelo preverjal. Dvakrat, približno po pol ure, sva tudi hladila…

 

Kljub temu je bila zjutraj, danes, vročina spet visoka, 39,1, in znova sva hladila, in znova je dobila analgetik. In je brez teka, pa čarava, na vse možne načine, da vsaj neke »drobtine« poje, kos topljenega sira, kockico čokolade, smoki. Vsaj pije dovolj, in je tudi tri skodelice mleka popila, vse po požirkih, tako da ji skodelica več kot uro vzame.

 

Vlečejo se ji ti prehladi, že mesece, in bi morala ostati doma, dokler se ne bi povsem pozdravila, vendar… ja, ta vražji vendar!