Zapuščeno zanemarjen…

Baje sem se v zadnjem času zapustil, se zanemaril, in bi bilo dobro, ko bi nekoliko bolj nase gledal…

 

Ne vem, če obstaja takšno mnenje, potem, zagotovo, obstajajo tudi tisti, ki tako mislijo. In čeprav ne dvomim, da so dobrih namer, mi njih ugotavljanja nekako navzkriž hodijo z mojimi razmišljanji, kajti…

 

Da sem se zapustil?! Khm, se mi zdi, v kolikor me spomin ne vara, da vse od takrat, in to niti ni malo nazaj, ko sem se našel, da nikoli, še za hipec ne, ni prišlo do tega, da bi mene nekje na moji poti samega pustil, medtem ko bi jaz po svoje krenil! Ne, enkrat samkrat ne, vedno sem vštric mene, in če je že o nekem zapuščanju govora, potem mirno zmorem zatrditi, da sem jaz edini, ki mene še nikoli ni zapustil, tako da ne vem od kod tistim, ki nasprotno menijo, pa čeprav samo za zadnje čase, takšna trditev?!

 

Zanemaril?! Tu ne nameravam kaj dosti ugovarjati, kajti – če mi za cel svet ni mar, čemu bi mi zame bilo?! Obenem pa… nikoli nisem kaj pretirano »maril« zase, pa od tega mariti do ne-mariti ne more biti daleč, če pa sem se odločil, da sem za ne-mariti sebe, potem, v bistvu, samo sledim, še naprej, neki svoji stalnici, v odnosu do sebe, ki mene nikoli ni hotel pretirano ujčkati, z nekim butastim načrtom pred mislimi, da bom najin jaz doživel vsaj sto ali celo več. Čemu pa ne bi bil za ne-mariti tisto, kar nič posebnega vredno ni?!

 

Da bi bolj nase gledal?! Hudiča, ta pa je sploh težka! Nikoli se ne gledam, še češem se, občasno, kadar nuja nanese, brez ogledala, le-to v bistvu uporabljam samo takrat, kadar si brke prirezujem, in takrat vanje gledam. Obenem pa – le čemu bi se sploh gledal, le čemu bi skušal bolje izgledati, kajti…

 

Na mnenja nekih drugih se požvižgam, redki so, katerim prisluhnem, če sploh, malodane ni jih, katere upoštevam, potemtakem nimam neke potrebe po tem, da bi se z nacionalnim športom ukvarjal! Osebno namreč nikoli v riti nisem lezel, pa tudi sedaj ne nameravam, pa da bi moral biti njihovim lastnikom všečen…

Nisem ne kurba, ne kurbir, pa da bi svoj izgled prodajal. In tudi ko v trgovino grem, bentiš da ne gledam na sijaj pločevink, pač pa izključno na to, če je v njih sploh kaj (vsaj) omembe vrednega. In tudi ljubezni ne iščem več, ker bi bilo iskanje nesmiselno, popolna potrata časa, medtem ko za »ljubezen«… ne, ne, resnično ne vem čemu bi bolje nase gledal in čemu sploh naj bi bolje izgledal?!

Smrti pa tako in tako ne mislim (pre)varati, ona predobro pozna resnico. Pa ne pomagajo ne šminke, ne maske, ne barve, lipe in sukcije, ne, nič ne pomaga, dobro ve po koga pride in še vsakogar obvlada, pa naj še tako »lepo« zgleda!

 

Ne, dejansko ne vem kaj naj počnem s temi ugotovitvami, o moji zapuščeni zanemarjenosti, mislim, saj bi jih, včasih, celo na »re« vrnil, a kaj ko je redko moč najti nekoga, ki ima kaj za zapustiti in zanemariti!