Uspešna
zmore biti le tista država, ki lasten obstoj temelji na pravičnosti.
Sleherno
sobivanje je možno izključno toliko časa, dokler slednji njegov člen občuti
svobodo lastnega obstoja, v okviru vsesplošnega prilagajanja, kakopak,
prilagajanja, ki se izkazuje v iskanju skupnih, stičnih točk, ki zagotavljajo
doseganje vseh tistih stvari, ki jih edinka sama ne zmore doseči. Napredovanje,
druženje, varnost…ne nazadnje – golo preživetje.
Potemtakem
je sobivanje možno tedaj, kadar dopušča, vsakomur, da v omejitvah, ki veljajo,
načeloma, vsem enako, lastne potrebe zagotavlja, vsaj tiste, katerih
zagotovitev je predpogoj tega, da posameznik ohranja samega sebe kot sebe, kot
neko specifiko, različno od drugih, a z njimi primerljivo. Pomeni, da kadar
govorimo o sobivanju, potem mora v njem in skozenj sleherni posameznik imeti
možnosti dostojnega, zanj sprejemljivega preživetja, življenja.
Marx, ki
ga zgolj neumni z zamahom roke zavržejo, je govoril o tem, da naj bi človek, to
je vsako posamezno človeško bitje, imel zagotovljeno vse tiste osnovne potrebe,
ki omogočajo dostojno življenje. Delo, ker smo kreativna bitja. Dom in osnovne
materialne potrebščine, ker potrebujemo zaščito in zagotavljanje temeljnih
psiho-fizičnih aktivnosti, ki so naš sestavni del. Izobraževanje, ker smo
nezadovoljni s spoznanim in silimo v nenehne spremembe. Varnost, tudi
zdravstveno, ker nam ne le omogoča optimalnejše pogoje obstajanja, pač pa nas
navdaja z mirnostjo, le-ta pa je potrebna za naše nemoteno delovanje…
Kaže, da
smo ljudje skrajneži, pa ne zmoremo sredine, pač pa se klanjamo bodisi bogovom,
tistim nad oblaki, ali pa raznim marxom, ki nam svoja tuzemska videnja
ponujajo. In eni vlečejo na levo, drugi na desno, ne vedoč, da se človek vrti v
krogu, kadar nenehno istemu nagibu sledi. Verjetno tudi zaradi tega ne zmoremo
spoznati dveh temeljnih resnic. Resnice o tem, da dokler bomo bogove iskali
izven nas, bodo v nas samih obstajale zveri. In resnice o tem, da ni
pravičnejšega okolja od tistega, v katerem ima slehernik dane možnosti tega, da
z lastnim dostojnim delom poskrbi za lastno dostojno življenje, ki vključuje
tudi ohranitev vrste, torej tudi to, da »na noge spraviš« lasten »podmladek«,
obenem pa je dopustno, da tisti, ki bolje in več in dlje dela, tisti, ki se
odloči in ne potroši do konca, pač pa »na stran« daje, zmore ustvariti ter
posledično imeti, tudi in niti slučajno samo v materialnem pogledu, več od
tistega, ki sproti porabi.
Demokracija,
kot sistem, ne priča v prid tovrstnim ugotovitvam, kaj šele njihovi
realizaciji. Vsaj ne vsesplošna demokracija. Um in izhajajoče umne odločitve,
pač, niso splošna danost, saj so v svoji končni podobi odvisne od mnogih
okoliščin, ne samo od količine »vsajenih informacij«, tudi od zmožnosti samega
procesa razmišljanja, ki se ga da na različne stopnje deliti, kakor, denimo,
pismenost. In večina, žal, zmore le tisto konkretno, če se le da čim bolj
vzročno-posledično, »plašnično razmišljanje« izkazovati, medtem ko ji je
večstranskost izhodiščnega pristopa, posledično kakopak tudi neskončnost
kombiniranja dopustnih možnosti in njih rezultatov, »španska vas«. Zatorej zmore
večina šteti le v svoji številčnosti, kot argument moči torej, ne kot moč
argumenta. In če upoštevamo, ob tem, gnetljivost, vodljivost človeških mas,
potem so vse odlike demokracije na dlani. Pri obstoječi stopnji posameznikovega
samozavedanja, vedenja.
Kakopak,
tudi tiranija, ki voljo posameznika nad množico izkazuje, ni prava rešitev.
Kajti z ničemer ni zagotovljeno to, da bi »tiran« bil neka človečna figura, ki
bi za splošen dobrobit skrbela, čeprav so, skozi zgodovino, pričanja tudi o
takšnih, a sila redkih. Bolj naključni primeri, kot ne. In, absurd človeštva,
prav to tiranijo živimo, in je, bolj ko se na demokratičnost odločanja
sklicujemo, močneje prisotna. Čeprav se, formalno zgolj, vladanje izkazuje v
podobi odločanja izbranih predstavnikov ljudstev (ki pa ne upoštevajo temeljne
volje taistih, na katere se sklicujejo), je dejanska moč vezana na denar, konkretno
na eno samo valuto, v tem hipu, le-to pa (in z njo tudi »usodo« sveta) drži v
rokah nekaj najbogatejših subjektov. Kako potemtakem bi se dalo?
Kako že
gre tista…aha, spomnil sem se: »…le čevlje sodi naj kopitar…«!
Izvršna
oblast, sestavljena iz umnih in iz strokovnjakov - kar naše, vse, vključno s
sedanjo, niso (bile) – in nad njo telo modrecev, ljudi, ki so presegli apetite
po materialnem, ljudi, ki težijo (tudi k lastni) osebni nadgradnji, ljudi, ki
vedo, in to vedenje z ravnanji izkazujejo, kaj je to etika. Saj je že bilo
nekaj takega, bojda, v zgodovini, ne nazadnje, vsa plemena poznajo »svet modrih«.
Kaj pa
raja? Preprosto – če želi kaj iz sebe narediti, se bo morala sama sebi
posvetiti, pa kaj vase vložiti, da vsaj to spozna, da obstaja, in to dejansko,
v praksi, proces, ki se mu miselni pravi…
