Da' ću ti…

Da' ću ti tri zvezde male,

mogle bi u oko stati,

da im delić neba vrati,

kad su već sa njega pale.

 

Da' ću bisere ti s' trave,

svi od jutarnje su rose,

da obuješ noge bose,

da ti mekši korak prave.

 

Ma, sve šta mogu ću ti dati,

mora snove, vetra krila,

cvrkut ptica, miris sreće,

polja, šume, pesmu, cveće,

samo da bi moja bila,

jer bez tebe srce pati!

Nauči se…

… ne veseliti se prehitro! S tem ti bo, če se naučiš, in mogoče, marsikakšno razočaranje prihranjeno.

 

Izhajam, denimo, pri tem zapisu, iz nedavnih odzivov, nekih, na moje verze. In iz nekih ocen, domnev, ne vem, morda tudi želja, katere pa se trudim natanko v taisti podobi, do nadaljnjega, ohranjati – v podobah ocen, domnev, morebitnih želja.

 

Veliko mi je bilo obljubljanega, bore malo, od vsega, tudi realiziranega.

Ko bi se določene obljube uresničile, bi bila kar lepa količina nekih »projektov«, kot tem stvarem danes radi pravijo, nekih mojih stvaritev, udejanjena v svojih materialnih podobah, bodisi v obliki zgoščenk, bodisi knjig. A jih ni nikjer videti…

 

Ne vem, denimo, tudi misli na neke antologije, v katerih naj bi se znašel vključen, raje odrivam. Vem, da sem bil pozvan, vem, da sem posredoval želeno gradivo, vse ostalo pa ni v mojih rokah. In ne samo to – danes živimo v takšnem svetu, da so določena prizadevanja v rokah posameznikov, in to tistih, ki zmorejo neke vsebine izkazati, medtem ko so odločanja o realizaciji teh vsebin, je denar, s katerim je treba vse stroške pokriti, v povsem drugih rokah. Pa marsikdaj, ne bi nekih statistik delal, ker toliko zadev ne poznam, namere ostajajo zgolj namere, neizpeljane do konca, čeprav bi bilo potrebno samo tisto zaključno fazo, izdelavno najlažjo, najmanj časa terjajočo, opraviti. Tako da…

 

Za marsikaj, kar sem delal, tudi nekim drugim, in imajo ti drugi lepe želje, v zvezi s tem, nimajo pa sredstev, za marsikaj, v kar sem vlagal nemajhne količine svojega časa, dela, ne vem, ali bo sploh kdaj doživelo tisti svoj trenutek, ko bo smelo zaživeti v načrtovanih podobah!

 

Dobro, večino tistega, kar sem drugim počel, sem počel na osnovi želje, svoje, da jim neko zadovoljstvo porodim, s svojim početjem, in mi je to tudi uspelo narediti, čeprav je res tudi to, da smo vsi, najprej ti drugi, nato tudi jaz, ki sem jim pomagal, snovali nek končen izdelek, pomeni smo počeli, vse kar smo, ne samo radi tega, da bi drug drugemu zadovoljstvo počeli, pač pa tudi zato, da bi rezultate našega dela zaokrožili z ustreznimi izdelki.

 

Spomnim se nekega »davno« minulega časa, ne vem, morda je dvajset let tega, raje več, spomnim se nekih prvih dogovorov, tovrstnih, obljub, celo zagotovil, a se, žal, spomnim tudi svojega neučakanega čakanja, pričakovanja izpolnitve dogovora, na koncu pa tudi tega, da je tisti, ki je obljubljal – požrl obljubo, da ne zapišem besedo! Da, in v takšnem primeru sem dospel do jeze, ker sem se pustil imeti za bedaka, ker sem nekomu dal tisti nekaj, kar je zase potreboval, hotel imeti, medtem ko je dogovor ostal samo enostransko izpolnjen, z moje strani.

 

To vse, kar sem v zadnjih letih delal, to je povsem drugače, kajti – povedano mi je bilo, da bodo ti, katerim sem pomagal, poskusili zadevo spraviti v tek, vse do konca, da ni, finančno gledano, to od njih samih odvisno, ker s sredstvi, potrebnimi, ne razpolagajo, to je drugo – dogovor je čist, v naprej so znane okoliščine, tako samo delo, kot neki obeti, iz njega izhajajoči, kakor tudi to, da na koncu ne ta, s katerim sem delal, ne jaz, ne bova tista, ki bi o zadevi odločala. In sem se kljub temu odločil, da bom zraven, in sem to naredil, v dosedanjem času, predvsem zaradi tega, da sem prošnji ugodil (marsikdaj celo več naredim, kot je tisto, za kar sem naprošen) in prosilcu omogočil dospeti do zadovoljstva, ob tem, da ima v rokah zaokrožen izdelek, katerega mora »samo« oživeti, pri čemer to oživetje ni v okviru njegovih, osebnih zmožnosti. Potemtakem korektna zadeva, podeljeno tveganje, pa – če ne uspe, ne uspe, se oba »obriševa pod nosom«, če pa uspe, bova pa oba zadovoljna. Pa ne v materialnem smislu, nikakor, pač pa s tem, da se bo nek najin »otrok« uspel prebiti na ta svet. Tako da…

 

Odmišljam dobesedno vse, kar ni odvisno izključno od mojih »rok«, ukinjam razna »sanjarjenja«, o katerih, v končni fazi, drugi odločajo, sicer pripravljen tudi v bodoče vskočiti, in pomagati, resda le nekim posameznikom, s katerimi sem na »isti valovni dolžini«, dočim vse ostalo, neke načrte, upe ter podobno (do zdaj prevečkrat izkazano v podobah navadne »šare«, besedne), odrivam čim dlje vstran.

Nisem mazohist, bolečine pa sem se že zdavnaj preobjedel, zlasti tiste, povsem po nepotrebnem povzročane in povzročene, ter predvsem na hinavščini in lažeh, na sebičnosti porojene. Čim manj bi jo »okušal«, v bodoče.

Uhhhhh…

Našel me je odziv, na današnjo, pesem, U sjaju oka… bliskovito, munjevito se je izkazal, »ekspres«…

 

Še sedaj se prejete besede v meni niso umirile, delujejo, toplijo, zelo, prijetno toplijo. Ja, ko bi neki tisti, ki mi na tak, in podobne, način(e) sporočajo, vedeli, kaj mi s tem spočnejo, kako mi, v bistvu, »poplačajo«, me nagradijo, zavoljo mojega napisanega, ne vem, bi hoteli imeti vsaj delček taistega nazaj, zase?! Šalim se, seveda.

 

Ja, lepo je (pre)brati, da si, v nekom, nekaj priklical, (v)zbudil, zlahka bi to lahko po cele dneve počel, prebiral, malo težje pa je, kadar obenem tudi neko vprašanje dospe, o tem, kako mi to uspeva…

 

Ne, ne, vprašanje samo po sebi, pravzaprav odgovor nanj, sploh ni težek, dobro vem, kako, zakaj, čemu, a vem tudi to, da sem tudi po čustvovanju nekaj posebnega, in ne morem pričakovati, tega, da bo odgovor razumljiv, zares, ne samo tozadevno, razumljiv, pa četudi ga bom v povsem preprostih, vsem znanih besedah, zapisal, a kaj, ko zmorejo ene in iste besede o gromozanskih razlikah, v čustvovanju,

spregovoriti!

 

Kako, iz česa?!

Kako je preprost, vsem, zares, razumljiv. Preprosto, iskreno, spontano! Ko poteče, zastavim, sledim, pripisujem, morda za malček usmerjam, da v neko smiselnost zaokrožim, in me nosi, kakor me nosi, dokler me ne prinese do tistega občutka, ki (iz)pove – zdaj je zadeva zaključena! V nasprotnem bi se lahko malodane v nedogled vlekla, samo sebe vodenela, sama sebi smiselnost jemala.

 

Iz česa?! To je pa malo težje.

Najprej – iz tega, ker sebe živim! Pa ne v tem smislu, da se iz nekih lastnih sredstev preživljam, ne nikakor, sebe, takšnega, kakršen sem, živim, v sebi edino pravih, iskrenih podobah se izkazujem, si dovoljujem biti to, kar sem. Ne trudim se ne posnemati, ne ugajati, to in tako, kakor vem, da sem jaz, da je v meni, to in tako je tudi zapisano! Drugače ne bi pesem bila moja, ona je iz mene prišla, jaz sem se vanjo dal, se vanjo zakopal in bom, v nekem svojem delu, obenem ves, v njej ostal, vsaj dotlej, dokler bom zase vedel.

Ne vem, če razumeš, ampak, žal, jaz bolje pojasniti ne znam. In…

 

Ko bi bil za malenkost drugačen, predvsem na področju čustvovanja, potem bi bila pesem, ta, in vse ostale – popolnoma drugačne! Popolnoma.

Vse, kar, morda, začutiš v mojih verzih, iz vsega tega sem sestavljen! V bistvu kopljem »glino« v svojem »glinokopu«, iz nje delam »opeke«, katere potem vgrajujem, da verze »gradim«.

Vse imam, kar potrebujem za to, in je pri tem samo znanje pisanja, nek občutek, za ritem, za rimo, najmanj pomembna zadeva, »šteje« predvsem tisto, kar zmore, v meni, gladino bodisi uspavati, jo umiriti, jo s toplo dlanjo prekriti, bodisi zmore orkane, neurja, lomeča, rušeča porajati. Da, na eni strani sreča, in radost, na drugi žalost, in trpljenje. Brez trpljenja ni sreče, in obratno, brez žalosti ni radosti, in obratno. Podobno, kot ko pravijo, da brez dežja ni sonca. Ma, vem, seveda da je, to sonce, tudi brez dežja, le – če predolgo ne dežuje, sonce postane samoumevnost, samoumevnost je običajnost, običajnost pa je – praznina! Zato nam je Narava dala, na obeh straneh, tako različna, med seboj nasprotujoča si čustvovanja! Pa…

Vzemi mi trpljenje, in mi boš srečo ugasnil. Vzemi mi žalost, radosti sploh prepoznal ne bom, ko bom do nje dospel!

 

Ja, saj bi se celo smejal, tistim, nekim, ki trdijo, da so v svojih živetjih srečni, pomeni, da je »sreča« pri njih trajen proces, čeprav – ko si srečen, zares srečen, takrat se komaj zadržuješ, takrat vse v tebi vre, kipi, takrat bi v objemu »kosti lomil«… ne, niso, in ne morejo biti srečni, nikakor, sreča na najkrajše razdalje teče, nima dovolj sape za maraton! Potemtakem ne ločujejo, med srečo, radostjo in »zgolj« običajnim zadovoljstvom. Ja, le-to, zadovoljstvo, to pa zares zmore v neskončnost trajati, samo, veš – v takšnem primeru se moraš povprašati, če nisi prehitro »zadovoljen«, da tako zlahka do »zadovoljstva«, in to celo konstantnega, dospevaš! In, če si, tako »skromen«, tako »nezahteven« (NE govorim o materialnih pogojih nekega živetja, le-ti so pri čustvovanjih najmanj pomembni, oziroma bi vsaj takšni morali biti!), potem se povprašaj o tem, kaj je zate, v tvojem živetju, sploh vredno(st)!

 

Ja, trpljenje, žalost, nezadovoljstvo… zadovoljstvo, radost, sreča… samo eno stvar mi »vzemi«, na katerikoli strani, in tudi drugo stran mi boš podrl! Mene boš, v bistvu, ukinil!

Že res, da bi tudi v takšnem primeru znal pisati pesmi, nisem senilen, zaenkrat vsaj, pisanje je, v nekem svojem delu, tudi rutina, a tiste pesmi še zdaleč ne bi bile podobne tem. Bi bile sicer izdelavno dovršene, znam ugotavljati skladnost zlogov, prisotnost rime, a bi bile prazne, hladne, izumetničene, neživljenjske, običajne, pač, kakršnih je nemalo videti, a jih, obenem, vsaj meni, nemogoče brati. Preveč na eno in isto vlečejo, in prav ničesar ne dajejo.

 

Ne, resnično ti ne znam pojasniti, in resnično dvomim, da sem v dosedanjem pojasnjevanju uspel. Vem, kako z nekimi, s katerimi se še pogovarjam, tudi o čustvovanjih, ne-pridem-vkup, ker iz različnih svetov o različnih svetovih govorimo. In jaz njihovega poznam, obratno pa, jamčim, ne gre.

U sjaju oka…

U sjaju oka, gde se zvezde bude,

baš iz dubine, što o duši zbori,

tamo su pesme, i za nebom žude,

tamo je srce, koje stalno gori…

 

Kad suze liju, kao kapi kiše,

da bol odnose, i da osmeh zovu,

tada u njima vetar nebo njiše,

i nosi priču, neku toplu, novu…

 

A kada blista, sve do kraja, sreća,

tad more žuri, val za valom kreće,

i k'o da vazduh miriše od cveća,

i vreme stane, svet se ne okreće…

 

U sjaju oka, tamo gde ga ima,

i nada može sebi stazu naći,

a na njoj grle leto se i zima,

i na njoj možeš čak i sunce taći…

Kadar počneš…

Kadar počneš tisto, kar rad počneš.

Kadar s tem nikogar ne ogrožaš, kaj šele, da bi mu škodoval.

Kadar se z umazanijo ne izkazuješ, nasprotno, skušaš k lepemu dodati.

Kadar si zmožen odgovorno po svoji poti.

Takrat ti je zlahka lahko vseeno, glede tega, kaj drugi mislijo o tvojem početju, kajti sami izgubljeni menijo, da jim bo bolje, če bodo tudi tebe za seboj potegnili!

Iz spomina do spominov…

Ko sem se popoldne, po zelo dolgem času, srečal s Šmitovo recenzijo moje knjige, so se mi določeni spomini obudili…

 

Spomini na čase, ko sem še preverjal trdnost svojega koraka, pesniškega, in s tem gradil ustrezno samozavest, in tudi o nekih drugih časih, kasnejših…

 

Nisem nikogar nadlegoval, nisem za vsako stvar spraševal, a tu in tam se je vendarle zgodilo, da pa sem potreboval neko mnenje, bodisi v pritrditev usmerjeno, ali v odklonitev. In sem imel srečo, večinoma, pri tem…

 

Mnenje velikana, Janeza Menarta, je bilo med prvimi, s katerimi sem se soočal, takoj za Šmitovimi besedami.

Pavčkov Tone – menda sem ga dvakrat, ne vem, morda celo trikrat povprašal o nekih rokopisih, vselej se je izkazal s svojim razumevanjem, s pripravljenostjo pomagati, in celo hranim neko njegovo pismo, nastalo prav na osnovi obravnave nekega mojega rokopisa, s pesmimi, namenjenimi otrokom.

In… ja, potem pa je bil še en, in samo še ta, pesnik, čigar imena pa namenoma ne bom omenjal, kajti – ko bi ga poprej poznal, bi ga pustil povsem pri miru, ker…

Nekega dne sem ga poklical, v službo, v neko založbo, in mu povedal za svojo željo, da bi, pač, rad njegovo mnenje pridobil.

Bilo je moč čutiti nek njegov odpor, a se je, kljub temu, odločil in rekel, naj mu zadevo prinesem. Pa sem mu jo.

Formalno, ampak zares strogo formalno je opravil zadevo, izkazal nek minimalističen zapis in, ko sem prišel po rokopis, in njegovo mnenje, mi je oboje malodane vrgel prek mize. Zahvalil sem se mu in se opravičil, ker sem ga, s svojo prošnjo, nadlegoval. In...

Zgodilo se je, po nekem slučaju, morda tri leta kasneje, da sem ga spet poklical, in njegov odziv mi ga je izbrisal iz mojega »zornega kota«, kajti možakar me je, v hipu, nadrl, češ le kaj si domišljam, da pomni, kako mi je pred časom že neko mnenje dajal, da sem nesramen, ker sem ga poklical in s tem v njegov dragocen čas posegel…

 

Kakorkoli že, besede Šmita, Menarta in Pavčka so mi bile, v nekih trenutkih, nekakšen orientir, pa sem zmogel, na temelju njihovih besed, skozi čas ugotavljati o pravilnosti, smiselnosti mojega početja, v bistvu so bile kot nekakšno dodatno tkivo, k mojemu, ki mi je pomagalo »okostje«, moje, na nogah držati… in ga krepiti. In te njihove dobre volje, izkazane mi, ne morem pozabiti.

 

Kasneje sem dospel v fazo, ko več nisem potreboval mnenj nekih drugih, pač pa sem zmogel o lastnem delu, kolikor toliko objektivno, sam ugotavljati. Delo, praksa, izkušnje, odzivi… na vsem tem se samozavest gradi. Zavedanje lastnih zmožnosti. In sem dospel, obenem, v fazo, ko sem sam nastopil v vlogi tistih, ki so poprej meni svoja mnenja namenjali, pa…

 

Da, dogajalo se je, da so me, neki mladi, prosili za oceno njih pesmi, zbirk. Sicer so bili že krepko starejši, kot sem bil jaz, takrat, ko sem tovrstna mnenja pridobival, a kljub temu – če lahko, če zmorem, čemu ne?! Še zlasti zaradi tega, ker mi je bila simpatična sleherna mladost, ki je, namesto, da bi čas tratila v bifejih, in na podobne načine, skušala »nekaj« narediti iz svojega obstajanja, pri čemer je skušala početi nekaj lepega, za poezijo naj bi vsaj veljalo, to, da je k Lepoti usmerjena…

 

Takrat, ko sem stregel njihovim prošnjam, takrat sem začel tudi malček bolje razumevati vse tiste, ki so meni besede zapisovali. Celo tistega možakarja, katerega v zapisu namenoma imensko ne omenjam, sem bolje razumel, pa čeprav – osebno se nikoli ne bi izkazal tako, kot se je on meni!

 

Priznam, zelo naporno, nehvaležno mi je bilo dajati mnenja, vsaj večino njih, kajti – kadar v poskusih, pa naj bodo s še takšno pozitivno voljo gnani, ničesar nimaš opaziti, in ti branje ter dajanje mnenja postane zgolj in samo neka obveza… obenem pa ne želiš prizadeti tistega, kateremu skušaš pomagati – če že nič drugega, še vedno je bolje, da se trudi, in piše, če mu je tako po volji, če ga to veseli, kot pa da v bifeje hodi – takrat ne veš, zares ne veš, kaj bi kot dobro izpostavil, in k temu usmerjal, nočeš pa porušiti neke volje, nekega veselja do zapisovanja, pa iščeš načine, kako boš, ob vsem ugotovljenem, skušal spodbujati, ne da bi se z lažmi izkazoval, ter lažna upanja vzbujal, in ne da bi, na drugi strani, potolkel…

 

Najde se, k sreči se vedno najde beseda, ki skuša neko treznost ohraniti, tistega, ki te je za mnenje prosil, mu volje ne ugasniti, pač pa ga podpreti pri tem, kar rad počne. In je bolje, tudi v tem primeru, na »tleh« obdržati, kot pa obuditi neka upanja, prepričanja, malodane (po)let proti nebu, ki pa se, kasneje, kot popolna domišljavost izkaže, in za krut, boleč pristanek poskrbi…

Da, najde se takšna beseda, le – krepko več časa je zanjo, »diplomatsko«, potrebnega, kot ga potrebuješ takrat, kadar se imaš zares na nekaj opreti, v nečem neko vrednost najti, in upati, da ni le posledica neke slučajnosti, pač pa se bo, kot vrednost, tudi nadaljevala, se krepila, vse do tedaj, ko bo smela poleteti…

 

Tudi festival otroške poezije, katerega »idejni oče« sem, in kateremu sedaj že trinajsto leto nemalo svojega časa posvečam, sem pojmoval kot možnost spremljanja otrok, skozi leta, podpiranja njihovih prizadevanj, predvsem pa veselja, ter iskanja tistih, resda redkih, ki si zaslužijo biti najdeni, in jim pomagati, da to svojo najdenost nekoč tudi upravičijo. Žal sem pričakoval vsaj delček izkazov, kakršne sem smel spoznavati v nekih drugih okoljih, a ugotovil, da tisto, kar, morda obeta, vsaj malo, v prvi polovici osnovnošolskega odraščanja, kasneje, praviloma, izpuhti! In so redki, ampak izjemno redki, iz katerih morda, po nekem čudežu, zmore nekoč vsaj upoštevanja vredno »pero« izrasti. Žal, kajti tudi takšne »malenkosti« o stanju nekega »naroda« pričajo.

 

Da, iz obuditve enega spomina, se jih je kar nekaj prebudilo. Vseh niti ne pomnim, a tudi obujeni mi zmorejo pripovedovati o tem, kje in kako sem svojo pot hodil.

Bom še razmislil…

Nebo se je zbistrilo, nobene gmote, oblačne, ni več videti, televizijski sprejemnik pa, še vedno, sporoča svoj »ni signala«. Pravzaprav – za sekundo, morda celo dve, se, ko se ji zljubi, seveda, prikaže slika, a takoj spet mrkne…

 

In sem začel resno razmišljati o težavi, pravzaprav o njenem vzroku. In, načeloma vsaj, štiri možne razloge dopuščam…

 

Prvič – hudič, on je vedno prvi, mi nagaja! Ne vem, ne morem ga povsem izključiti, čeprav menim, da je krožnik previsoko usmerjen, v nebo, potemtakem v rajon, ki ni v njegovi pristojnosti, obenem pa, revež, hudič seveda, iz svoje podzemne luknje krožnika sploh ne doseže! Tako da…

 

Drugič – bog, ja, sam bog je tisti, ki me, z odsotnostjo TV programov, kaznuje! Sprejemljiva misel, čeprav – bentiš, kako le bi me kaznovalo tisto, kar sploh ne obstaja?! Mislim, dokazil za njegov neobstoj nimam, tudi nekim vernikom jih nisem mogel, v neki preteklosti, predočiti, a kljub temu…

 

Tretjič – ne, niso tuzemske sile na delu, v konkretnem primeru, ne zlodej, ne njegova presvetla nadoblačnost, pač pa se, zagotovo, nek Marsovec zafrkava na moj račun, in s svojo dlanjo, znano je namreč, da so Marsovci pravi velikani, prekriva moj delček satelita! Ampak… kako, hudiča, bi mu to uspelo, ko je znano tudi to, da so prozorni?!

 

Četrtič – majhna verjetnost, resda, vendar… če ni ne kosmatež, ne bradač, in tudi Marsovec ne, potem… potem je le možno, da je, ne vem, modem crknil. Že več kot tri leta je v pogonu, in kolikor pomnim, je to nek čas, v katerem zmore začeti po svoje delovati, pravzaprav ne-delovati!

 

Sicer bom vsaj še enkrat razmislil, ter vse možne, zgoraj naštete, opcije premlel, in če bo zadnja zmagala, potem bom v četrtek operaterja poklical. V nasprotnem pa – bo že minilo, pajaca, ki mi nagaja, domnevam, da bi imel tudi drugod kaj za opraviti.

V spomin priklicano…

Priznam, popolnoma sem pozabil na notranjost svoje knjige Malo (z)mešano, katero sem spisal, in je bila objavljena, pred nekimi tremi desetletji. V olajševalno okoliščino si štejem dejstvo, da – ko bi mi nastavil cev samokresa na glavo, ne bi znal našteti vseh naslovov svojih, avtorskih, knjig, kaj šele tudi vseh tistih, v katerih sem, tako ali drugače, soudeležen. Potemtakem, moja krivda, količina, ki tudi tisto začetno navdušenje ob izidu prvih objav, prvih knjig, spremeni v neko, bolj ali manj, samoumevnost oziroma v nič-posebnost, je, kaže, v zadostni meri pripomogla k temu, da…

 

Sem bil danes, nedolgo nazaj, ko sem nekaj iskal, na knjižni polici, in mi je knjiga padla na tla, ter se razprla, dobesedno presenečen, ko sem na notranji strani ovitka ugledal svojo nekdanjo podobo, in pripisane neke besede. Pa sem pogledal, za kaj, v bistvu, gre…

 

Takole sem, kaže, »nedolgo« nazaj, izgledal. V nasprotju s trendom staranja, sem imel krepko manj las, kot jih imam danes, in golobrado ter golobrko sem, skorajda kot nek fantalin, zrl v svet. Kdo bi rekel, tudi sam se čudim, da sem bil, nekoč, mlajši, in celo mlad!

 

In potem sem prebral tudi besede, pripisane, ter ugotovil, da mi jih je, pravzaprav moji knjigi, dobrohotno, izjemno ljubeznivo, namenil pokojni slovenski pesnik, Jože Šmit, človek, ki je, bržčas, glavni in odgovorni krivec, za to, da sem se svoje zapise sploh podal pošiljati v uredništva. Kar zapretil mi je, »Uroš, če ne boš začel pošiljati, ne bova več prijatelja!«

Tako da, lepo prosim, tisti, ki se jezite name, zaradi mojih besed, razporedite svojo jezo na dva dela, in drugega kar Jožetu Šmitu namenite. Resda se mu bo še bolj »fučkalo« radi tega, kot se meni, ker je, žal, že dolgo pokojni, a – poskusiti ni greh!

 

In… ko sem ugledal, v Šmitovi, in meni sila prizanesljivi, uvodni besedi neka imena drugih avtorjev, takrat je malo manjkalo, do tega, da bi se lopnil po čelu, češ – in ti si potreboval še več kot dvajset let, po tem, da si si drznil izreči tisti »da, sem pesnik«!?

Ovčja suverenost…

Ovca bore malo potrebuje, za svojo suverenost, pardon, »suverenost«!

 

Lep travnik, obilo paše na njem.

V jaslih seno, da, med počitkom, ali prek zime, prigrizne.

Potemtakem – poln želodec.

 

Potok, lužo, mlakužo, in v zaprtem nek napajalnik, da radosti pitja do svojih želja dospejo.

Potemtakem – ne sme dehidrirati.

 

Dovolj prostora, da se lahko, znotraj ograde, neke obore, kakopak, svobodno nateče, naskaklja, zraka naužije, se soncu nastavi, in v nebo oglaša.

Potemtakem – občutek svobode.

 

Pastirja.

Da jo navzven spušča, navznoter zapira. Da ji sena prinese, in drek za njo počisti.

Potemtakem – pastirja?!

 

In, kakopak – ovčjo pamet!

Da drugih travnikov ne vidi.

Da do drugih voda ne seže.

Da ne loči med občutkom svobode in svobodo.

Da je ne moti, ko jo pastir postriže, pomolze… in proti zakolu vodi.

Bratska

Sve tmurno, teško, sivo,

a neba ni za nade,

le kaj tega je krivo,

da bog nam upe krade?!

 

I suze, samo niču,

dok vetar grdno bije,

naj gre prav vse k hudiču,

če upa ni, da sije!

 

Ne pominji ga, brale,

jer doć' će iz inata,

ma, itak so ostale

samo podobe blata!

 

Jes', blato nije zdravo,

al' ipak, tama preti,

še zlasti, ko v glavo

ne da luči dospeti!

 

Pa dobro, bi' će kraja,

kad sunce opet svane,

naj up te ne zavaja,

ker – blato še ostane!

 

O čemu tvoja priča,

k'o da smo svak na svoje,

o tem, da v morju niča

se še nebo izpoje!

 

A, to, pa, dobro, jeste,

sad teška su vremena,

in vi za nami greste,

naravnost na - kolena!

Gspud prfesor, prosm, taku me klič!

Pred mnogimi učitelji sem stal, in mnoge sem za svojim hrbtom pustil. Pa ne, da bi jih pozabil, ne, le – oni so o(b)stali, jaz pa sem šel naprej…

 

V šoli sem se marsičesa naučil, in veliko tistega, kar ne poganja, pač pa zavira, celo ustavlja. Pa je to, kar ustavlja, marsikdaj oteževalo, saj se je bilo potrebno najprej z njim spopasti, mu neke vprašaje pripisati, ga z nekimi dvomi seznaniti, tudi, če ne predvsem, v lastno razumevanje, v pravilnost le-tega. In je bilo, prav radi tega, potrebno iti v dodatna preverjanja, v iskanja, brskanja, po določenih zapisih, zapisanih s strani verodostojnih, kakopak, in ne v okvirjih nekih družbenih strani, spletnih, na katerih vsakdo »ve«. In je bilo potrebno sestavljati, posamezne fragmente, pridobljene, da sem ugotovil, kako vsi, četudi ne kot celota, pač pa vsak posamično, pritrjujejo, meni, mojemu ugotavljanju.

Da, ko ne bi bilo tistega, kar ne poganja, pač pa ustavlja, lažja, hitrejša bi bila pot.

 

Samo neumnost si sme neko dokončnost-znanja dovoliti, neke absolutne-resnice, ki ne zmorejo biti ne resnice, kaj šele absolutne! Drugega neumnosti ne preostane, kajti – kakor vesta mama in ata vrabec, tako bodo vedeli tudi njuni potomci. Drugače ne gre, ne moreta vrabčja starša učiti veveričjih, zajčjih, žabjih veščin, in spoznanj… pa – »iz roda v rod duh NE išče pot(i)«, jo je že zdavnaj, tisočletja nazaj, in še več, našel. Tisto steptano, utrjeno, od neštetih hodcev brez travice rastoče. Vsi vrabci, preteklosti, sedanjosti in bodočnosti, so (si) enaki, le navzven se malo, s časom, spreminjajo.

 

Da, ni uspeh šolanja priti-skozi-razrede, pač pa iti-mimo-učiteljev, jih za hrbtom pustiti, priučeno zgolj kot osnovo, izhodišče obravnavati, nikakor kakor nekaj (do)končnega! Ko bi bilo dokončno, bi še danes »vedeli« tako, kot so tisočletja nazaj, čeprav – pri večini neke bistvene razlike ni, kajti znati-enciklopedijo-na-pamet, ali pa znati uporabiti podatke, v njej zapisane, med obojim je gromozanska razlika.

 

Velikokrat sem že zapisoval, da – ko bi danes moral opravljati nek izpit, ali v gimnaziji, celo v osnovni šoli, do neke ocene dospeti, mejduš, da ne vem, če bi, brez sleherne priprave, prejel pozitivno oceno! Pa ne radi tega, ker ne bi vedel o čem govorim, pač pa radi tega, ker vsega tistega na-pamet-naučenega, nekih definicij, formul, pravil… ne držim več v spominu. Oni pa samo na tem obratujejo!

Ja, ko pa… ko pa bi smel, taiste definicije, formule in pravila s svojimi besedami razlagati, takrat pa…spet mejduš, a nisem najbolj prepričan, da bi prav vsak učitelj vedel o tem, o čem govorim!

Dobro, na »faksu« do takšnih zapletov ne bi prišlo, z izjemo enega, morda dveh predmetov, in obramboslovja, kakopak (bolj kot je bil predmet butast, bolj butasti so bili predavatelji, bolj butastega so tebe želeli, v smislu ti-samo-ponovi-pa-boš-naredil), načeloma je preverjanje znanja teklo pogovorno, niso bile pomembne formalnosti, med njimi neki datumi, na primer, pač pa vsebina, to, če si sploh zmožen razumeti, vedeti o tistem, kar govoriš. In – tudi Marksa, pa sem ga štiri leta študiral, v ne vem koliko mojih izpitov je, barabež, zahajal, ne bi znal navajati, z izjemo tistega religija-je-opij-za-ljudstvo, potemtakem prav tistega, kar sodi med redke zadeve, Marksove, s katerimi se ne strinjam, in se ne morem strinjati, ker – kako pa naj bi ovca sploh dospela na nek cilj, ko pa ne ve niti tega, kam mora dospeti, kje je pot, med neprehodnim, razvlečena, kako naj hodi, da ji noga v neko luknjo, prikrito, ne zdrsne?!

Pa da ne bo nesporazuma – tudi ovca zna, na pamet, a se bo, kljub temu, na vsaki novi luknji, znova učila pobrati se…

 

Misel mi šine k nekim navodilom, konkretno za električni žar. Ko sem jih bral, misleč, da mi bodo neko pomembno skrivnost razkrila, sem na same cvetke naletaval. Med njimi, na primer, na zapis o tem, da vklopljenega žara ne smeš dajati v pomivalno korito, napolnjeno z vodo, da bi ga pomil! Si predstavljaš?! Odrasle, menda oni uporabljajo takšne pripomočke, je potrebno opozarjati na to, da se imata voda in elektrika tako rada, da v hipu do njunega občevanja pride, do tega, da se združita in – tebe po betici klepneta! In pomislim, naprej – koliko, hudiča, pa je bilo takšnih primerov, da je proizvajalec menil, v izogib lastne odgovornosti, da mora takšno opozorilo zapisati, kajti – poprej česa podobnega nikoli nisem zaznal! Obenem pa – že to, da napravo, ki deluje na elektriko, namakaš v vodi, že to zna biti problematično, četudi je zadeva izklopljena, da pa jo – vklopljeno namakaš?!

 

Ja, vem, niso vsi takšni butci, vsaj kar zadeva kombinacije elektrike in vode ne, a kaj pomaga, ko pa ta svoj, domnevni, plus, hitro z minusom kompenzirajo, na nekem drugem področju, četudi ne tehnične narave…

 

Nekoč je bilo »malček« drugače, vsaj moje izkušnje so takšne. Denimo…

Odločil sem se, v času opravljanja izpitov, da bom med tri izpite, za katere naj bi bilo ravno prav časa za pripravo, še četrtega vrinil. Kakopak, več kot gre, skorajda ne gre, vsaj tako ne, kot bi šlo, ko bi šlo, pa…

Obenem je bila dodatna oteževalna okoliščina – v edinem roku za opravljanje tega izpita, s področja prava, roku med tistimi, ki so bili za opravljanje ostalih treh izpitov opredeljeni, je bilo potrebno izpit opravljati na ne-domačem terenu, potemtakem ne na »filo-faksu«, pač pa v Pravni fakulteti. Tam, kjer je sicer bil sedež profesorja, kasneje tudi člana Ustavnega sodišča, deželnega, kakopak…

Ja, in profesor je na svojem terenu pričakoval več, zlasti radi tega, ker bi bilo treba na naslednji rok, v okviru katerega bi izpiti potekali »doma«, na Aškerčevi, počakati približno mesec dni, potemtakem ne pretirano dolgo…

 

Priznam, za ta, vrinjen izpit, nisem bil najbolje pripravljen, a dovolj, da sem se odločil tvegati. Izgubiti, z izjemo tega, da bom moral ponavljati, v primeru »padca«, ničesar ni bilo.

In sem se mučil, med izpitom, pravzaprav, domnevam, da sva se oba, tudi profesor, ki je iz mojih odgovorov tisto uporabno luščil, ter, verjetno, sproti ugotavljal razmerje med mojim znanjem in ne-znanjem. Kakorkoli že, na koncu, ko je izustil svoj v-redu-je-hvala, je vzel v roke moj indeks, in ga prelistal, tam, kjer so bile zapisane ocene vseh poprej opravljenih izpitov, kolokvijev, seminarskih nalog, potem pa…

»Takole vam bom povedal, za to, kar ste danes, tukaj, pokazali, bi vam sicer dal šestico (v meni je vse poskočilo od veselja, naj bo dvojka, nič hudega, samo da je odpravljeno!), vendar upoštevaje ostale vaše ocene, menim, da zmorete krepko več, pa se bova srečala na naslednjem roku«.

Bum, ali bam, kakor ti je ljubše – pripravo ostalih treh izpitov sem (s)krajšal, da bi, ob njih, tudi tega opravil… s tem sem, posledično, vsaj načeloma, dospel do tega, da teh, ostalih, ne bom zmogel tako, kot bi jih sicer… obenem pa – bentiš, itak prava nisem šel študirat, verjetno se s to snovjo nikoli več ne bom srečal, v svojem življenju, vsaj neposredno ne! Vendar…

Tudi to je minilo. Vse tri izpite, tiste druge, sem uspešno o(d)pravil, medtem ko sem si, na naslednjem roku, pri profesorju pravniku prislužil devetico. Ja, in – kaj imam danes od tega, od nekega solidnega povprečja ocen s faksa?! Raje ne izveš, ker – če ti bom pojasnjeval, mi utegne tudi kakšna kletvica poleteti…

 

Kakorkoli že, nekoč je bilo tako. Vsaj na faksu, pardon, vsaj na »mojem« faksu. In je predavatelj iskal tvoje dejanske zmožnosti, in ne načina, na katerega se te bo, čim prej, znebil. Danes pa…

Ko poslušam, tu in tam, mladino, tudi o faksu, in o izpitih – večina predavateljev sploh razlagati ne zna, ko jih prosiš za pojasnilo, te napotijo na od-strani-te-in-te-do-strani-te-in-te-v-tej-in-tej-knjigi,

na izpitih pa… kot bi te malodane »prosili«, daj, vsaj nekaj zini, da ti pozitivno zapišem, in se te znebim!

Ne vem, v čem, in kje, je krivda, kajti – po drugi strani tudi kakšnega predavatelja slišim, kako pove o tem, da so določeni, ki celo doktorat delajo, tako, hm, smem zapisati butasti? da morajo skorajda nad njimi stati, jih za roke držati, in voditi, da se, po nekih skrajnih, obojestranskih naporih, s svojimi doktorati spravijo-v-naprej…

 

Da, za zaključek, in spet: v kolikor si v šolo hodil le zato, da jo boš zaključil, in si, s tem zaključkom, boga-za-brado-prijel… ne vem, če ne bi bilo bolje, ko bi se v času »izobraževanja« z nečim drugim ukvarjal!

»Odlična« kombinacija…

Med pisanjem nekega zapisa, še malo, pa bo dokončan, in ga bom objavil, sem se tako »zatopil« v delo, da se nisem pravočasno odzval na okoliščine… in je prišlo do »izjemne« kombinacije…

 

močan, ampak res silovit naliv + prav tako silovit veter + vrata, zunanja, na verandi, odprta… ko bi še enačaj dodal, k tej kombinaciji, bi, na njegovi desni strani, pripisal: voda na tleh, malodane po vsej verandi.

 

Ja, pa mi ne verjamejo, nekateri, ko, tu in tam, razlagam, da pisanje ni tako nedolžna zadeva, kakor se jim zdi, da, marsikdaj, zna privesti do tega, da te »višje sile« (vsaj) skušajo »po prstih«.

Nebo se joče…

Nad reformirano Deželo nebo se joče. Kdo bi vedel čemu. Pogled dospeva do sivine. Pa ni, da bi v bodočnost zrl, ona zmore biti temnejša.

Upam, da se voda ne izkaže, nikjer, s svojimi zobmi. In plazovi neki, s svojo nezadržnostjo. Ni lepo, kadar brez strehe ostaneš.

 

Letos je sploh »čudno« leto. Komajda se posledic ene ujme lotijo, že naslednja prispe. Tista najhujša, najbolj nevarna, pa komaj čaka na svojo priložnost. In izkorišča nastale razmere, sebi neke točke želeč. In je vlada, kakopak, neučinkovita, ob vsem okostenelem državnem aparatu, ob vseh birokratskih procedurah, predvsem pa – v preteklosti je tudi leto, dve, in raje več, trajalo, preden so v ujmah prizadeti dočakali neka povračila škode, »danes« so meseci predolgi. Pri čemer so bile prej ujme redkost, letos so, kaže, postale pravilo…

Ja, v slogi je moč, a kaj, ko nekateri niso pripravljeni moči deliti, jim oblast preveč diši.

 

Ne maram potuhnjenih nasmeškov še bolj potuhnjenih hinavcev! Ne maram pokvarjencev, v besedah »poštenih«, v ravnanjih ne. Ne maram tistih, ki čistke kadrovske spočenjajo, potem pa radi nekaj menjav, kasneje, cel halo zganjajo. Ne maram tistih, ki o spravi govorijo, obenem so sami zadosten, celo prevelik razlog za to, da le-ta ni mogoča. Ne nazadnje – kje je njihova »švica«?!

Ne njihova osebno, zanjo vem, da je na varnem, na ustreznih računih, pač pa družbena »švica«, iz njih gobcanj obljubljena.

 

Kdor gre »danes« v politiko, mora biti ali povsem neveden, posledično naiven, ali pa preračunljiv, pokvarjen. Prvemu se, zanesljivo, ne bo obnesla, vsaj tako ne, da bi obstal, in državo dejansko premaknil. Drug jo zmore prignati. Njemu so vsa sredstva dovoljena, šteje le cilj. In strah, kakopak, njegov, dokler obstajajo okoliščine, ki ga vzbujajo.

 

Pozabil sem, lahko je tudi tumpast, ta, ki gre »danes« v politiko, in eden tistih, katere oblast-pokvari, potemtakem – v mlin pride »čist«, iz njega se sama umazanija vsipava…

 

Ni tolažbe, nikjer po svetu ni drugače. Kolikor vem, vsaj. Pokvarjenost je prodorna, brez zadržkov, vsa orodja uporablja za svoje napredovanje. Poštenost je neumna, računa, da se bo tudi pri drugih znašla, in verjame na besedo. Besede pa – kadar niče za njimi stoji, zagotovo neke vrednosti ne morejo imeti.

 

Kadar govoriš o humanosti, poštenosti, civiliziranosti, obenem pa nekoga postaviš na cesto, mu odvzameš sleherno socialno zaščito, celo pravico do zdravstvene oskrbe… ne glede na to, kakšne barve, jezika, običajev je, ta nekdo, se izkažeš v popolnem nasprotju tistega, na kar se sklicuješ. In takšnih, tako postavljenih, sploh ni bilo malo! Pa se reformirana Dežela kaj dosti ni (z)menila za njih usode…

 

Veš, kaj je to – izloček?! Dvonog, kakopak. To je tisti, ki se nad šibkejšim, ali vsaj domnevno šibkejšim, izživlja, dočim se močnejšemu klanja, mu celo v rit leze! Obenem pa bi poniknil v mišjo luknjo, ko bi mu nekdo »palico« odvzel. Ni malo, takšnih izločkov, na takšnem svetu.

 

Ja, pomislim, ta hip, na Žižka. Zagovarja liberalizacijo, še večjo, kakopak. Hm, se je možakarju sfecljalo, v zadnjih desetletjih, ali se je, mogoče, sfecljan že rodil?! Pri njem tudi signal ne dela, pa mu pogled ne seže do nekih post-socialističnih držav, pa do nekega Iraka, Irana, denimo?! Da bi videl »najlepše« prikaze te liberalizacije. Še tu, ko gledam na sosednji breg, imajo krave, na paši, nek red, in se dobro ve, po kakšni hierarhiji so razvrščene. Pa so krave, vendar – tudi one imajo pamet. A imajo še nekaj, za razliko od »nas«. Dovolj močne nagone, skozi katere mati Narava skrbi, da se sme kretenizem samo pri višku-stvarstva izkazovati…

 

Bo »po moje« ali »po tvoje«?! Bog-ne-daj, da bi bilo po-najino, kaj šele po-naše! Pravijo, ti, »pametni«, da je neka naveza, v gorah, močna, in uspešna, samo toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. A ko vonjave korita zavonjajo… samo svoje člene vidijo. Pa še to zgolj toliko, kolikor jih nad-pametni potrebujejo.

 

E, Slavoj, Slavoj, veš, kaj potrebuje Dežela, in ves svet?! Poštene, v skupen prid naravnane, takšne, ki o uspešnosti neke skupnosti presojajo na osnovi stanja najbolj šibkega dela skupnosti, in takšne, ki vedo kaj naj bi počeli z naučenimi podatki, in jim zgolj naučenost-podatkov ni merilo znanja, védenja. In »palico« v njih rokah, kakopak, tudi pastirje, četudi električne, pa nekaj korenčka. To, in samo to.

 

Kjer vsakdo počne kar se mu zljubi, in kakor se mu, kjer nihče za svoja početja ne odgovarja, nasprotno, na osnovi neprimernih se celo ohranja na položajih, in napreduje, tam bi ti, Slavoj, še večjo »svobodo« uvajal?! Pa sploh veš, kaj je to svoboda, in, morda, to, ali sme pripadati le posameznikom, morda skupinam, ali pa bi morala, po nekih principih, biti povprek odmerjena?! Kakopak, sleherna pravica v drugem planu, v prvem pa obveznost, dolžnost, odgovornost.

 

Z menoj je nekaj hudo narobe, priznam, da takšne klatim! Stampedo namreč dobro ve, da kaže samo še spodbujati, hitrost povečevati… bo vsaj prepad vse bližje, in se bodo, v njem, težave razrešile. Same od sebe, kakopak, glede na to, da jih govedo ni v stanju razreševati, kaj šele razrešiti.

 

Ja, nebo se joče, nad Deželo. Celo »bog«, vsaj tu, na mojem koncu, se nekaj razburja, pa z neko palico po oblaku, na katerem sedi, tolče, da ropota, in iskre švigajo prek neba. Ne vem, na koga se jezi. Na tiste, ki dlako menjavajo, kakor pride, kot jim najbolje znese, ali na tiste druge, ki bi radi zgolj neobriti ostali, ob tem ne bi ob riti bili?! Ma, ni panike…

 

Upanje umre zadnje, v vsaki betici, baje. Ne nazadnje – kmalu bo večer, čarovnice bodo na plano stopile, morda pa nam samo nekaj čaranja manjka, in bo vse popolnoma drugače. V nekem nikoli-več svetu, denimo.

Zgolj pesnik sem, nič več…

Mislim, tako, uvodoma, vseeno nek pripis izkažem…

Kakopak, da nisem samo pesnik, še z marsičem drugim se zmorem, in smem, izkazovati, vendar – ker bom v tem zapisu govoril o sebi na področju poezije, o svojem pesniškem ustvarjanju, in vse ostale zadeve pri tem niso pomembne, zato – zgolj pesnik sem, nič več…

 

Seznanjen sem, že dolgo nazaj, z nekim tako-kakor-pišeš-ne-boš-prišel-v-domoznanstvo. Ne, pri tem ne gre za sam nek stil pisanja, mojega, za njegovo nedovršenost, na primer, daleč od tega, gre, preprosto, za to, o čem pišem, in za to, na kakšen način to počnem, pač, z zapisovanjem določenih trditev, dejstev, resnice. Kakopak pri tem niso »boleče«, okolju, neke moje, na primer, pesmi, pisane za otroke, pač pa predvsem tiste, ki sodijo v satiro, konkretno v družbeno kritiko…

 

Doživel sem, dvakrat, da nisem dospel do tistega, do česar naj bi, po mnenju nekih, ki so tudi so-odločali, pač pa sem v enem primeru za dva-klina-na-lestvi nižje pristal, v drugem pa sem bil izločen, z nekim ne-ta-pa-ne…

 

Doživel sem, da niti v širši izbor, nečesa, pač, in pri nečem, nisem dospel, pa čeprav so bili celo »so-tekmujoči« presenečeni, prepričani v to, da bi moral v najožjega priti…

 

Doživel sem poskuse »časopisnega linčanja«, tudi vem, kdo, katera opcija, politična, je vislice zame, in meni, postavljala, neuspešno sicer, a je. Vendar…

 

To, kar zapisujem, nima priti od kod drugod, kot iz mene. Jaz pa sem sestavljen tudi iz nekih svojih vrednot, načel, védenj… potemtakem tisto, kar napišem, ne samo da ne sme, pač pa, preprosto, ne zmore biti drugačno od mene, ker – nikoli se nisem prodajal, nikoli nisem v-riti-lezel, nikoli nekim bednim ciljem, pa čeprav v podobah nagrad, svoje podobe podrejal! Nasprotno – če vem, da je nekaj res, bom za tem tako stal, kot si bom za to tudi prizadeval.

 

Ne trudim se biti všečen raznim komisijam. Naj najprej pokažejo, njihovi člani, več, kot sem pokazal jaz, ali vsaj toliko, pa jih bom drugače gledal, in videl.

 

Ne trudim se biti všečen občemu »okusu«, daleč od tega, celo sodelovanje z neko radijsko postajo, ki mi je nudila redno, vsakodnevno oddajo, sem zavrnil, ker so od mene želeli neke šraufcigersko-stofane »fore«. Žal, nisem klovn, in si ne želim postati. Potemtakem…

 

Potemtakem, če zgolj redke nagovarjam, če zgolj v redkih svoje »odjemalce« iščem… in ti, redki, malodane praviloma »poslujejo« na enak, ali vsaj podoben mi, način… potem – pač, se-la-vi, ne da se, baje, obenem prdnit in iztisnit!

 

Jaz sem zgolj pesnik, in zgolj s tem razpolagam. Nikogar brezplačno ne gostim, nikdar nekega vola na žaru pekel, ne trkam od vrat do vrat, ne telefonarim, ne »lobiram«, ne nasmiham se, pač pa se znam, če znese, nasmejati… ne prilizujem se, prej bom kakšno žolčno izustil… ne priklanjam se, še manj klanjam, prej bi v riti brcal…

 

Nisem ne prvi, ne poslednji, ki plačujem to, kar in kakršen sem! A sem, za razliko od ostalih – sem!

Ta ne-prvi-ne-poslednji mi je v tolažbo, kolikor je sploh še potrebujem, po tem vprašanju, prav tako mi tolažeče deluje moje samo-zavedanje, podobno tudi tisti neki »vrhovi«, meni ljubi, spoštovani, in tisočkrat vrednejši, meni, kakopak, od neštetih dolin!

 

In, res je, nisem dospel v domoznanstvo. Vsaj ničesar o tem ne vem. A sem nadaljeval, tako kot poprej…

In nisem več k »lestvi« hodil, tam kjer so me za kline nižali, me celo od nje odvedli. A sem nadaljeval, kakor bom tudi v bodoče, dokler bom pisal.

In niti slučajno se ne želim znajti v bližini nekega ne-ta-pa-ne, ker mi, povsem iskreno, drek smrdi, pa če je dvonog ali ne.

 

Zmorem se primerjati z marsikaterim, pesnikom, v Deželi, jamčim, ne bo mi nerodno. Ne vem čemu bi mi bilo?!

Marsikateremu, celo nagrajenemu, bi lahko poduk dajal, denimo o poeziji, spisani v njeni klasični formi.

Enega ne poznam, med njimi, ki še drugače, kot samo v slovenščini, piše, in to – klasično poezijo!

Tako da, res, naj se še tako, morda, domišljavo sliši, a – zmorem, zmorem, vse zgoraj našteto, ne da bi potreboval, radi tega, (za)rdeti.

 

Pač, tako je, zgolj pesnik sem… in ne trgovec, politik, lobist, prostitut. To pa stane, verjemi, čeprav se splača plačevati in ostati – zgolj pesnik!

V trgovini je ceneje, in pri roki…

Zgodilo se je, resda manjkrat, kot sem bil naprošen, a kljub temu, da sem tudi po naročilu (s)pisal. In se je zgodilo tudi to, da je bil dogovor, o mojem pisanju-po-naročilu končan malodane takoj po njegovem začetku…

 

Čevlje sicer kupujem v trgovini, kadar jih, vendar – ko bi šel ponje k čevljarju, bi mu povedal, česa si želim – udobne, trpežne, nepremočljive, tople… neke čim bolj kakovostne, obenem cenovno najbolj naklonjene mi obutve.

Kaj bo čevljar počel, in kako, ter s čem, da bo dospel do uresničitve mojega naročila, to me, v bistvu, sploh ne zanima. Menim, da je tako tudi prav, kajti o čevljarjevem delu, o izdelavi čevljev, praktično ničesar ne vem…

 

Dogajalo se je, da so, neki, pač, iskali pesem, namenjeno posebni priložnosti, potemtakem takšno spominsko, z akrostihom.

Ta zadeva ni tako enostavna, kot je, morda, videti na pogled, kajti začetnice vseh verzov so ti v naprej opredeljene, iz njih, branih navzdol, moraš prebrati ime in priimek, recimo, osebe, kateri je pesem namenjena. Verjemi, niso vse črke dovolj »hvaležne«, da bi se kot začetnice pojavljale, obenem pa so-tvorile, z besedami, katere bi »odpirale«, in z ostalim celotnim besedilom, neko smiselnost, lastno ali besedila kot takega.

Prav, vse je moč razrešiti, in tudi to, načeloma vsaj…

 

Potem se je pa že začelo zapletati, v pogovoru, običajno.

So namreč takšni, ki te imajo za nekakšno tajnico, in menijo, da ti bodo »narekovali«, ti pa boš zapisoval, oziroma, če dejstvom ustrezneje zapišem – govorijo ti o tem, kaj naj bi ti o določeni osebi povedal, potemtakem ti neka svoja mnenja o njej vsiljujejo, so pa dobesedno gluhi za tvojo željo po tem, da ti to osebo – opišejo, po njenih značilnostih, ne vem, značaju, navadah, »muhah«, odlikah… kajti nikoli nisem želel v takšno pisanje vnašati mnenj nekih drugih, o dotični osebi, pač pa osebo kot tako, da sama sebe v zapisu prepozna, ne nekega mnenja.

 

Rado se zapleta pri nekem roku, pri času, potrebnem za izdelavo nečesa takšnega. Pridejo tik-pred-zdajci, in še preden pridejo, že bi radi napisano odnesli s seboj!

Da, saj pisanje je enostavno, takrat, ko te samo povleče, ko te tisti navdih dobesedno požene v tek, da se zaustaviti ne zmoreš, vendar – tudi za navdih neki predpogoji obstajajo, tudi on ne zmore na povsem neznanem delovati… in se, obenem, z nekimi verodostojnimi vsebinami izkazovati.

 

Cena storitve, cena dela… ja, to pa sploh zna biti problem, kajti – kaj-pa-je-to-kaj-takega-pesem-napisati… to pa, zagotovo, ne more toliko stati!

Nič »takega« ni napisati pesmi, ob določenih, izpolnjenih, predpogojih, kakopak. Če znaš, če zmoreš, je samo vprašanje dela. Če veš, o čem, je samo stvar razmisleka. Če veš, zakaj… zagotovo ne za to, da bi za lepopis nekemu kaligrafu… ali za okvirjanje darila… oboje je rutinsko delo, in krepko manj časa vzame… dal krepko več, kot si pripravljen avtorju izvirnika plačati za njegovo storitev!

Pa, da ne bo nesporazuma – kar nekaj tovrstnih zadev sem naredil, in sem dva v podobi osebnega darila izkazal (poskrbel za lepopis in okvirjanje), ostale pa »zgolj« v natisnjeni podobi izročil, tudi kot darilo svoje-storitve, brezplačno, vendar – ko od nečesa živiš, to ti je edini vir prihodka… ko ti takšna zadeva kar nekaj časa vzame (in največ za samo »pripravo« za končni izpis)… ko nekdo dospe k tebi, kot morebiten naročnik, in s svojimi pričakovanji… takrat ne pričakuješ, tega, da boš tisti njegov kaj-pa-je-to-kaj-takega slišal, ker – če to ni nič takšnega, čemu potem k meni hodiš, čemu kar sam ne narediš?!

 

Kakopak, bili so tudi enostavnejši primeri nekega naročanja, iz »nezasebnega sektorja«, pri katerih se tudi nismo mogli zediniti. Pa ne zaradi denarnega vprašanja, ne, pač pa – ko grem k čevljarju, mu povem česa si želim, medtem ko tista kaj bo počel, in kako, da bo moji želji ustregel, prepuščam njemu, on mora svoj »osebni odtis« v čevlje dati! In natanko tako je tudi pri pisanju, še bolj, tudi jaz imam svoj »osebni odtis«, pa – če tega »odtisa« ni, potem sebe v izdelku ne vidim drugače, kot v obliki neke verzirane tajnice, ki bo, s svojim hitrim tipkanjem, v čim krajšem možnem času, v izdelek vnesla – »osebni odtis« tistega, ki ji narekuje.

 

Da, sem, tu in tam, tudi po naročilu spisal, kadar sem vedel komu pišem, in o čem. In kadar je ta, ki mi je naročil, vedel kdo in kaj sem jaz, in mi je, po izdelavnem vprašanju, pustil »proste roke«.

Ostalim pa… saj ni potrebno iti po čevlje k čevljarju, tudi v trgovini jih je moč kupiti.

Nočnice…

Rad zapisujem svoje misli. Vem, o čem govorijo, vem, čemu so namenjene, vem, kako sem do njih dospel. Potemtakem vem o treh stvareh, pa od nikogar ne pričakujem, da bi o istem zmogel vedeti, in zlasti ne enako.

Vem, da bi potrebovale »prevod«, te misli, neke dodatne besede, pojasnila, da bi lahko bile, vsaj načeloma, dostopne, razumljive tudi drugim, a potem bi ne bile to, kar skušajo biti, izziv, in predvsem miselna »telovadba«.

Nikoli besed nisem v množice namenjal, a so jih brale. Nikoli njih sprejetosti nisem pričakoval, a so bile, že s samim branjem, sprejemane. Nikoli niso podlegale, te, moje besede, željam, in »okusu«, drugih. Ko bi, bi ne bile moje. In v takšnem primeru ne bi mogel tudi teh Nočnic v branje ponuditi…

In zgolj še to: morda se bo komu zdelo, da znotraj nekega zapisa izključujoča se nasprotovanja bere, a v takšnem primeru naj neha brati, kajti zagotavljam, da zapisa niti približno ni razumel.

 

 

Manj kot jih je pred menoj, bolj sem samega sebe našel, več kot jih je za menoj, manj je najdeno vredno.

 

Kadar v hrbte gledaš, ne iščeš, kadar slediš, našel ne boš.

 

Resnica je kot cvet vrh gostega, košatega trnja. Brez ran do njega ne boš dospel, z ranami pa se mu bo lepota zmanjšala.

 

Premalo je misliti, da razumeš, če ti ni razumeti mišljenja.

 

Kdor pri meni modrosti išče, ta se previsoko vzpenja, kdor išče neumnost, naj pri svoji ostane.

 

Preveč me je, da bi v kalupe legel, premalo, da bi oni legli vame.

 

Zaključek poti je zgolj zaključek nekega iskanja, dospetje do točke, na kateri ugotoviš, da ničesar več nimaš iskati.

 

Nisem se učil Sokratove modrosti zato, da bi Platonu prigovarjal, in Platonove ne, da bi Aristotela spraševal, vsi trije so mi zgolj pomagali do lastnega dospeti.

 

Marks, zagotovo največji teoretik družbenih vprašanj, je imel eno samo napako, v tem, da ni ugotovil tega, da – Človeku njegova teorija ni potrebna, ostali pa niso potrebni teoriji.

 

Nimam soda, da bi Diogena posnemal, nisem duh, da bi se v steklenico spravil, le kozel mi je pri roki, da lahko svojo brado opravičim.

 

V steklenici nikoli duha ne boš našel, in iz pivca ga steklenica nima izpodriniti.

 

Ni pet, ni pručke, stola, lestve, ki iz metra dva naredi.

 

Kadar za očmi ni oči, takrat se zmoreš s slepoto izkazati.

 

Ni šole, ki zagotavlja znanje, in redke so, ki redkim odpirajo poti do njega.

 

Kadar dosežeš zadovoljstvo življenja, je dobro, če se povprašaš, kje si v življenju sploh iskal.

Pa – kad več pričamo…

Beše to pre nekoliko godina, kad mi je neko, jedan od srpskih pesnika, na osnovu mog objašnjenja o tome, da nisam baš ne znam kako suveren na području srpskog jezika, rek'o kako pričam srpski bolje od prosečnog Srbina, znači – bolje od većine…

 

Dobro, godi to čuti, priznajem, mada…

Mislim, da sam i »malo« obrazovaniji, od tog prosečnog Srbina, a pre svega uveren sam, ne samo da tako mislim, da imam i »malko« više, u svojoj glavi, negoli taj, prosečan, ima u svojoj.

 

Kad bi se na tome završilo, možda, šta znam… Ali se nije. Naime – jezik mi nije dao mira, pa sam, na krilima onog bolje-od-prosečnog, izneo svoje, posve subjektivno, dakako, mišljenje, rekavši da koliko ja poznajem srpsku poeziju vidim, da umem i bolje da (na)pišem, nego što je to dato ponekim od njihovih pesnika. I naravno te reči nisu ispale »simpatične«…

 

Imam naviku, pa kažem ono šta mislim. U lice, odnosno u oči. I mnogima se, baš zbog toga, ne sviđam, i toga sam svestan. Ali – za mnoge nikada nisam mario, pa im vračam, istom merom, ljubav za ljubav…

 

Kažu, svuda tako kažu, kako je istina od posebnog značenja, ali kad je čuju, pogotovo tada kada o njima priča… već Platon je rekao, da narod nikoga više ne mrzi od onoga, koji – govori istinu!

 

Evo, malo šale radi, odlučih, da tu, na svojim stranicama, i u prozi dam malko mesta srpskom jeziku. A ti kako ti bilo, il' čitaj, i ne razumevaj, ili ne čitaj, i isto će ti biti.

E, živote, brate!

E, živote dragi, hvala,

nauči me puno toga,

pa ti svakog dana vala

pominjem sve svece, boga…

 

Neću s tobom nikud stići,

osim sve do pakla tame,

mogo si me mimoići,

spasit silne zavrzlame…

 

Ali ne, ti nećeš tako,

nije olako za tebe,

biješ čim bi malo mako,

ko da ti se mene jebe…

 

Jes bre, hvala ti, živote,

ali takav mi ne vrediš,

svaku mrvicu lepote

za čas posla sasvim središ…

 

Al – od tebe kud bi, brate,

moraću ti stić do kraja,

pa tek kad mi senku skrate,

spasiću se tvog belaja!

 

Ta pa je sveža, še po tipkovnici »diši«…

Dvomljive vrednote…

Če človek je vrhunec stvarstva,

potem povej mi, kdor že si,

kako moč goltnega spletkarstva

lahko značaj nek okrasi?!

Čemu požrešni so presiti,

zakaj prelačne glad mori?

In v čem so atributi skriti,

da človek zase vrh lasti?

Če to je največ, kar znaš dati,

v življenja čudoviti krog,

potem pač moram zapisati,

da si v stvariteljstvu – ubog!

Ta je stara, dovolj stara, da, takrat, še nisem vedel o - "človeštvu".

Ko se bodo vremena zjasnila…

Že tretji dan ni signala, in prvič, od kar imam naročeno storitev, oziroma »krožnik«, odsotnost signala toliko časa traja… tako da…

 

Tako da sem že začel dopuščati tudi to možnost, da je, morda, z neko napravo nekaj narobe, ne vem, s samim »krožnikom«, ali, kdo bi vedel, s sprejemnikom. Bom videl, vsekakor bom počakal na po-praznične dneve, morda se, takrat, tudi vremena-Kranjcem-zjasnijo. Pardon, spodnjeposavcem, tistim, na levem bregu Save ležečim, kakopak, ne onim na desnem, tistim, kakor jim toti Štajerci tu, spodaj-ležeči, pravijo Krajnci, ker so iz Bele krajine…

 

Ja, je vrag, kadar knjižni jezik ni tisto, kar naj bi bil, in bil naj bi, predvsem, sredstvo sporazumevanja, učinkovitega, posledično tudi sredstvo povezovanja, medtem ko »ljudstvo« rado po svoje, v stilu navada-je-železna-srajca, pa marsikdaj tudi šolanje prav nič ne pomaga, obenem pa – le čemu bi, pomagalo, ko pa celo takšne jezične, pardon, jeziko(slo)vne »strokovnjake« sproducira, da »vedo« o tem, kako je potrebno, spet, v občo komunikacijo, lokalizme uvajati… da se bodo še manj (spo)razumeli, kot se sedaj, ko, bojda, vsi »znajo« slovensko…

 

Ja, tudi meni so »morali«, malodane opisno, pojasnjevati določene besede, da sem vedel, o čem mi sploh govorijo. Pa, dobro, pustimo razne, skorajda zanemarljive, malenkosti ob strani, kot je, na primer, izgovorjava (skorajda vsesplošna, tukaj) imena drevesa v podobi aGacija… namesto aKacija, pač, od nekdaj velja resnica, tudi o tem, da ni vsaka šola primerek najboljšega izobraževalnega zavoda, vendar…

 

Nekaj dni smo se, tukaj, pogovarjali o nekem »drnuclu«, in ni mi ostalo drugega, kot da sem, čez čas, ko me je začelo zanimati o tem, o čem se pravzaprav pogovarjamo, ali, morda, obstaja neka grmovna, morda drevesna vrsta, katere v preteklosti še nisem uspel spoznati, prosil, če mi lahko pokažejo primerek tega »drnucla«, in ugotovil, da smo se pogovarjali o – ringloju.

Tudi s Krajnci so me uspeli zavesti, priznam, da sem povprašal kako-za-vraga-je-ta-kranjec-ko-pa-samo-čez-reko-živi-Kranj-pa-je-na-Gorenskem?!

Ko bi po knjižnem, in bi porekli Belokranjec…

 

Včasih, ko se gornji sosed oglasi, ali jaz njemu, takrat, pač, ko pride semkaj, svoj vinograd urejati, ali na trgatev, na košnjo… imam občutek, kot da malo manjka, pa me bo poneslo do tega, da bom, v nekem trenutku, začel z rokama kriliti, ali pa on, vseeno, da si tudi na tak način uspeva določene izraze pojasniti. K sreči tega ni veliko, a, kljub temu, dovolj, da se nekoliko bebasto počutiš, misleč, da v Deželi slovensko govoriš, in da tako tudi drugi počno…

 

Kakorkoli že, da zaključek udejanjim…

Jezik-oslovci, »izšolani«, kakopak – pogumno naprej! Ko boste do konca uspeli, jamčim, vse kreganje, besedno, bo malodane izginilo, ker se, preprosto, sploh razumeli ne bodo med seboj, in bodo začela krepela govoriti, čim bolj neslišno, kakopak, pri čemer bo vsakdo imel neko pravico, svojo, da z »au«, ali s kakšnim drugim medmetom, svojo bolečino izrazi! Ne nazadnje, velkǝm houm, bi dejali, pa – če so že Neandertalci zgolj medmete poznali, čemu jih tudi njih potomstvo ne bi?!

 

Jaz pa se bom podal, ko se bodo tukajšnjim-ne-Kranjcem-vremena-zjasnila, v ugotavljanje tega, ali mi bo »bog«, z jasnega neba, sporočilo, pardon, signal poslal, ali pa bom moral posrednika storitve klicat, da bo spet moč, tu in tam, kak film pogledat!