Pisci zgodovine…

Pravijo, da »zgodovino pišejo zmagovalci«…

 

Zanimivo, kako je moč na posreden način povedati povsem drugače, kot na neposreden način govorijo, oni sami, pa čeprav o eni in isti zadevi govorijo – o občem »poznavanju resnice«, o obči »iskrenosti«, »poštenosti«…

 

Že njihov »po svoje« je prelep primer njihovega »razumevanja«, kajti – mar ni zanimivo, denimo, to, da neko vodo VSI doživljajo kot mokro, da za neko kolo VSI vedo, da je okroglo, da za neko vozilo VSI vedo, da ga poganja motor… potemtakem pri materialnih zadevah, čutno »otipljivih«, ni tistega njihovega vsakdo-po-svoje, celo o barvah so se zmožni zediniti, v kolikor ni (barvne) slepote v bližini… in se jim DEJSTVA KAŽEJO KOT VSEM ENAKA, potemtakem VSI vidijo (enako) resnico… medtem ko v vseh ostalih primerih, pri zadevah, ki sicer TUDI OBSTAJAJO, le da NE obstajajo v nekih svojih materialnih podobah (potemtakem jih NE zmorejo zaznavati s čutili), pri zadevah, ki se prav tako »trudijo« VSEM ENAKO KAZATI, tam pa obstaja nenehen njihov vsak-po-svoje?!

 

Mar ni zanimivo, denimo, to, da… da se je tudi v davni preteklosti kamen vsem enako kotalil po bregu navzdol… a se je le en našel, ki je v tem kotalečem-se-kamnu kolo »prepoznal«, in ga »izumil«?!

Da je jabolko vsem enako padalo z veje, a do ugotovitve gravitacije ni ta vsakdo dospel?!

Da so vsi, dobesedno vsi prek Zemljinega površja videli zgolj toliko, v daljavo, kolikor je pogled segel, a se je našel, ki je trdil, da ni ploščata, pač pa okrogla?!

Da je vsem voda žuboreče tekla, a ni vsakdo v njej videl energije, ki zmore neko drugo, energijo, ustvarjati?!

Mar ni zanimivo, dejansko, to, da vsi-vse-vedo, a le redki, sila redki ugotavljajo dejstva, resnico, in dejanska znanja ustvarjajo?!

 

Vsak krokodil ve, da je priporočljivo čakati v vodi, po možnosti pritajen, in potrpežljivo, da bo plen, slej ko prej, (sam) dospel. Vsak krokodil ve o krokodiljem znanju, kateremkoli njegovem delu in vsem, in vsak krokodil se drugemu enako izkazuje, na enak način misli, se odziva, potemtakem na enak način ravna! In kamorkoli drugam pogledaš, v katerikoli drugi vrsti živetja, poznani ti, boš videl, da se vse posamičnosti popolnoma enako izkazujejo, na enak način mislijo, ravnajo… razen v primeru, kakopak, da je z neko posamičnostjo nekaj narobe, da je, denimo, poškodovana, obolela, oslabela…

Da, POVSOD drugod boš ugotovil, da se VSI PRIPADNIKI NEKE (iste) VRSTE ENAKO IZKAZUJEJO, ker – drugače ne zmorejo! Njihove zasnovanosti, njihove značilnosti jim namreč dovoljujejo le izkazovanja, ki so za vrsto primerna, značilna, le – med osmimi milijardami obstajata dve popolnoma drugačni, celo med seboj nasprotujoči se izkazovanji, in v njih okvirih neka peščica, na eni strani, ki odkriva, ustvarja, kakovostno spreminja, na drugi pa množice, nepregledne, ki niti toliko niso zmožne, da bi same zase (po)skrbele, pač pa potrebujejo vodiče, pastirje, plemena, črede, delodajalce, policaje, tožnike, sodnike… in, kakopak, »vedo«, te množice, popolnoma drugače, ter predvsem »po svoje«, z dejstvi skregano!

 

Čemu, za vraga, bi Narava samo eno vrsto, med vsemi obstoječimi, naredila takšno, da znotraj nje ne bi bilo skladnosti, pač pa bi bila na dva ekstremno različna dela razdeljena?! Ko bi, potem – potem ne bi mogli obstajati principi, ne bi mogle obstajati zakonitosti, naravne, tudi družbene, vendar obstajajo, pa še kako obstajajo, tem vsakdo-po-svoje navkljub!

 

Da, uvodoma sem o tem, da zmagovalci-pišejo-zgodovino… z drugimi besedami, tisti, ki dospejo do odločanja, zapisujejo svojo »resnico«, ki pa je, resnici na ljubo, njih subjektivno dojemanje realnosti, potemtakem zmore biti ta njihova zgodovina tudi neresnica, po domače – laž! Neka običajnost, potemtakem, nek po-svoje-pogled, neko po-svoje »razumevanje« dobesedno NErazumljenega, pa…

 

Takrat, kadar se imajo za poštene, resnicoljubne… obenem pa se z neresnicami izkazujejo… takrat bodisi ne poznajo razlike med pomenom besed laž in resnica (tega jim, baje, ni moč očitati), bodisi se niso zmožni dejstev zavedati, do njih dospevati, niti tega niso zmožni (med seboj) soočati, kar izpovedujejo na neposreden in na posreden način, ker se, še bolj preprosto – NISO ZMOŽNI SAMIH SEBE ZAVEDATI, kot (posamičnih) celot(e), z različnih zornih kotov hkrati vsebin obravnavati, jih videti, in, posledično, neko zaokroženo, celovito ugotovitev iz gledanega potegniti! Potemtakem, če se niti samih sebe ne zavedajo, potem, domnevam, ni grešno, če med besedama pamet in neumnost – enačaj zapišem! Ne-umnost, odsotnost uma oziroma razuma. In po-svoje gledanje, videnje, »znanje«, »poznavanje«, »razumevanje«. A ni sile…

 

Tudi tako je moč živeti, še več, moč je zlasti uničevati vse, kar ti v pamet dospe! Pa da ne bi mislil, da iz zraka »zajemam«, kar nekaj tovrstnih primerov »pameti« sem doživel, tudi na osebni ravni (in ne samo na družbeni), na zadnje v stanovanju, v katerem sem prej živel, v katerem so mi dobesedno razsuli kopalnico, ker… štirje »mojstri« so prišli, eden celo z napravo, ki zmore pod ometom vodo zaznavati, vsi »izšolani«, »usposobljeni«, »strokovnjaki«… in vsi (in z njimi tudi neki »obstranski znalci«) so trdili, da voda pušča pri nekem odtoku, le jaz se s tem nisem strinjal, in sem pojasnjeval, da je to nemogoče, ker… in sem našteval, radi česa, poznavajoč »zgolj« zakonitosti vode, njena izkazovanja. Na koncu sem popustil, in so razdejali prostor, da so ugotovili – krog odtokov vse suho-kot-poper, jaz sem imel prav…

 

K vragu s papirji, s spričevali, ko pa zvečine samo o tem govorijo, da je nek bebo opravil uk ponavljanja-slišanega, pri čemer ne predavatelj, ne slušatelj, ne vesta, o čem to izgovorjeno/slišano pripoveduje!