Prehlad
jo daje, a je, kljub temu, polna energije… in dobre, smejkaste volje!
Tudi
danes ji na misel ni prišlo, da bi počivala, prek dneva, kaj šele, da bi spala,
in tudi nocoj je bilo kar nekaj pregovarjanja, preden sva zlezla na kavč. In
sem videl, po njenem razpoloženju, da uspavanje, najino, ne bo hitro končano…
Spet
sem bil »telovadna blazina«, spet je bilo potrebno paziti, da buča ob zid,
omarico, na tla ne trešči, ne nazadnje, tudi na to, da sam, ob njenem skakanju
name in po meni, preživim… spet je bilo obilo smeha, krohotanja, ma, orehov je
natrla za celo zimo, še več… in spet je bilo nekaj najlepšega, najbolj
dragocenega, kar mi zmore dati, in tudi daje – veliko spontanih, njenih,
poljubčkov, ne(iz)prošenih, pa radi tega še toliko bolj dobrodošlih!
Ja, je
trajalo, nocojšnje uspavanje, vse od nekaj minut čez deveto, pa do pol enajste,
ko je zaspala v mojem objemu, in sem se moral previdno izmuzniti, da si, preden
se vrnem k njej, uro oddiha omislim, da na kratko za tipkovnico sedem, za cucka
poskrbim in eno, nič več, ob priprtih vratih in čuječih ušesih, pokadim.
Kasneje bo namreč že začela preverjati, če sem tam, na kavču, in bo bolje, da
bom, bo v miru vso noč prespala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar