Sanje...

O, bi se dalo živeti! Nekje na kraj sveta. In Balašević, prvi sosed. Pa bi se našlo še nekaj posameznikov, s katerimi bi zlahka podelil življenje. Kolikor ga je sploh ostalo…

In Bajronu bi postavili spomenik. Bi nanj vrezali njegov epitaf, ki ga je psu namenil. Ja, tudi psu bi, domnevam, pomnik zgradili. Resda je le žival, a zvesta, predana žival.

Bi, pa še kako bi se dalo živeti… ko bi obstajal tak kraj, pa čeprav kraj sveta!

Nebo

Nebo je za ptice, za zvezde, oblake,

za Sonce, ki v temo počasi gori,

nebo za grenčino, in njene bedake,

po vrsti v brezup jim vse upe topi…

Nebo zna boleti, ko sanje izpreže,

in veter v praznino razmeče sijaj,

a, k sreči, v nebo prav korak vsak ne seže,

pa najde na njem hip  utehe se vsaj…

Nebo je za ptice, za zvezde, oblake,

za Sonce in Mesec, za trate miru,

na njem prav lahkotno, brez silne navlake,

ki bi še nebesa pognala po zlu!

Le tokokrog...

To, kar si volil, to si izvolil…

Kar si izvolil, to si podpiral…

Pridno podpiral, delčke požiral…

Ko si požiral, svet si razdiral…

Ko si požrl, si se uprl…

Zdaj pa renčiš, druge kriviš!