Zakaj spreminjanje »družbenega sistema« NIČESAR NE REŠUJE?!

»Človeštvo« se izkazuje natanko tako, kot se izkazuje – žogica za namizni tenis! Zdaj v to, potem v drugo smer, in tako nenehoma. Poiščimo razloge (vzroke) takšnega izkazovanja…

Najprej obudimo spomin na »samoupravni socializem« (pa tudi, če ne bi bil »samoupraven«), v katerem smo živeli, ter primerjajmo ta »socializem« z današnjim stanjem, z »demokratičnim kapitalizmom«!

V preteklosti smo imeli predsednika (kasneje predsedstvo), ki je predstavljal najvišji organ države, ki je taisto državo predstavljal navzven, ki je bil (vsaj v vojnem stanju) vrhovni poveljnik vojske. In je imel tudi to pooblastilo, da je – razpustil skupščino.

Danes imamo natanko takšnega predsednika (govorim, kakopak, o opisu del in nalog, pristojnosti in odgovornosti, NE o konkretnih osebah, ki zasedajo predsedniška mesta!), pomeni, da po tem vprašanju – ni nobene razlike!

V preteklosti smo imeli vlado, kot najvišji organ odločanja v operativnem smislu. Ona je bila zadolžena (in pristojna, posledično tudi odgovorna) za načrtovanje državnega izkazovanja, za upravljanje (vodenje) taistega izkazovanja, in naj bi to počela v okviru zakonov ter naj bi, obenem, taiste zakone tudi ščitila.

Danes imamo natanko takšno vlado (velja ista opomba, kot v oklepaju pri predsedniku!), pomeni, da po tem vprašanju – ni nobene razlike!

V preteklosti smo imeli skupščino, kot zakonodajno telo (poslanci so odločali o zakonih in jih sprejemali), kot organ, ki je postavljal vlado (poslanci so odločali = potrjevali kandidate za posamezna in vsa ministrska mesta), kot organ, ki je potrjeval smernice vladne politike (poslanci so odločali o pomembnejših načrtih vlade, potrjevali so proračun), kot organ, ki je zmogel vlado razpustiti.

Danes imamo natanko takšno skupščino, s to razliko, da, danes, zanjo uporabljamo termin parlament. Potemtakem – po tem vprašanju ni (vsebinsko gledano) nobene razlike!

V preteklosti smo imeli »samoupravljanje« ( = soodločanje), ki se je, v okvirih zakonitega, izkazovalo takrat, kadar smo bili k temu izkazovanju poklicani (zanj povprašani), in se je izkazovalo tako, da so nam v soodločanje ponudili »rešitve« po sistemu ali-ali ( = črno-belo).

Danes imamo »demokracijo« ( = soodločanje), in tudi danes soodločamo izključno o tistem, kar nam v soodločanje ponudijo, in, prav tako, soodločamo po sistemu ali-ali. Potemtakem – ni nobene razlike!

V preteklosti smo imeli volitve, in na teh volitvah smo izbirali izključno med tistimi kandidati, katerim je oblast dovolila kandidirati.

Danes imamo volitve, in danes lahko kandidira vsakdo, pa naj je še tako bebast lolek.

Potemtakem je razlika le v tem, da danes – kandidira (ter so tudi izbrani) krepko več bebastih lolekov, kot jih je smelo kandidirati nekoč!

V preteklosti je bila temeljna pravica tista »družbena«, in je bila posameznikova odrinjena na stranski tir.

Danes je temeljna pravica posameznika, in je »družbena« na stranskem tiru.

Potemtakem je, po tem vprašanju, razlika, in je celo krepka: nekoč so gradili tovarne, vrtce, šole, zdravstvene (in kulturne, mladinske) domove… danes ugotavljajo njih nerentabilnost, in jih zapirajo.

V preteklosti so bili (v kasnejšem obdobju) redki, ki so bili bogati (napram občestvu).

Danes so redki, ki so bogati (po istem merilu).

Potemtakem – po tem vprašanju ni nobene razlike (če zanemarim, vsebinsko gledano nepomembno, razliko, ki se kaže v tem, da so danes bogati neki drugi, in le redki iz preteklosti).

Ob vsej tej, izvedeni, primerjavi, ne smemo pozabiti na stalnico, na neko objektivno (ne le družbeno, pač pa predvsem naravno) danost – na »ljudstvo«!

Le-to je natanko takšno, kakršno je bilo tako v predhodnem sistemu (in tudi stoletja, tisočletja nazaj), kakor bo v vseh prihodnjih, vse dotlej, dokler bo, pač, fizično obstajala vrsta, imenovana človejak!

Je nerazumsko… zaradi česar zmore sodelovati pri izgradnji družbe le takrat, kadar je vodeno (kadar mu je, na kakršenkoli že način, onemogočeno uveljavljanje lastne volje).

Zdaj pa k temeljnemu vprašanju, bolje k trditvi, zapisani v samem naslovu tega zapisa!

Verjameš, če zapišem, da je uspeh vsakega (družbenega) sistema odvisen od imetja, od tega, koliko materialnih dobrin ima POSAMEZNIK V LASTI?! Pojasnim…

Najprej se povprašajmo o tem, KAKO je zastavil socializem, potem pa tudi o tem, kako je bilo to zastavljeno izpeljano, kako se je odvijalo, vse do – ukinitve socializma!

Pred uvedbo socializma je bila skupnost sestavljena iz malo-tistih-ki-imajo-več-ali-veliko in iz absolutne-večine-tistih-ki-imajo-malo-ali-nič. In država je posegla v to stanje (tudi tam, kjer po etičnih načelih NE BI SMELA, ker je bilo imetje nekega posameznika pridobljeno = ustvarjeno na moralno dopustne načine!) in ga spremenila v stanje vsi-imamo-enako, bolje: v stanje vsakdo-ima-nekaj-malega. Kakopak, tudi takrat (na samem začetku) so bile razlike, pa so tisti »pri koritu« imeli nekoliko več tega vsakdo-ima-nekaj-malega, a je tako vedno, v vsakem sobivanju, ker – nagonska bitja so zgolj nagonska bitja, pri njih načelnost (etičnost) ne funkcionira samodejno!

S tem, ko je razlastila lastnike, in njih lastnino razdelila med »reveže«, je država sicer spravila v slabo voljo manjšino, a je obenem krepko razveselila absolutno večino, kajti – dotlej »revež« ni imel ničesar (razen svojih rok), s spremembo pa je dospel do nekega svojega imetja! Neposredno in tudi posredno (ne nazadnje, postal je »solastnik« tovarn in celotnega družbenega dobra!). In je to postal čez noč, brez tega, da bi moral izkazati vsaj zmožnost ustvarjanja-lastnine, kaj šele zmožnost odgovornega-ravnanja-z-lastnino!

Kdo ne bi bil navdušen, ko bi, kar tako, v dar, prejel nekaj, kar si je vse živetje želel… ko bi dobil (čeprav le navidezno) pravico (so)odločanja… ko bi videl, da se iz dneva v dan nekaj (novega) gradi (posledično tudi sam, kot »solastnik« družbenega dobra, postaja bogatejši, obenem pa zmore pridobivati – sebi – koristi, s pomočjo dejavnosti, katere izvajajo vrtci, šole, zdravstveni domovi…)… ko bi, zavoljo (vse)splošne gradnje (razvoja), dospel do zaposlitve (s tem tudi do plače, do kupne zmožnosti)?!

In je tako, na začetku, socializem dobesedno navduševal množice. In jih je navduševal toliko časa, dokler – je država rasla, dokler se je proizvodnja krepila, dokler je posameznik (posledično) svoje materialno stanje izboljševal!

Ko pa je to izboljševanje začelo stagnirati, medtem ko so bili, na drugi strani, posamezniki, ki so se uspešnejše izkazovali (pri tem za občost sploh NI POMEMBNO to, na kakšne načine so se izkazovali – lahko zgolj na obče, v okvirih boja za obstanek, ter, zelo, zelo, zelo redki v okvirih etičnega), in so, ti posamezniki, dospevali do (krepko) večjega premoženja, kot je bilo tisto v lasti nekega povprečneža, ja, takrat, ko so nastopile »socialne razlike«, takrat pa je bilo nedvomno jasno, da – socializem ne bo vzdržal! Mimogrede…

Tudi sicer (v primeru socialne enakosti) NE bi mogel zdržati, gledano z vidika ekonomije, ker NI (in ga nikoli ne bo, v nobenem sistemu) gospodarstva, ki bi zmoglo v nedogled tešiti (vselej rastočo) glad (po materialnih dobrinah) občestva!

Kakorkoli že, nezadovoljstvo, temelječe na socialni neenakosti, je pripeljalo tudi do vseh ostalih podob nezadovoljstva, pa tudi do nacionalno obarvanega razhajanja! Nasiti žival, daj ji tisto, kar potrebuje za ugodno živetje, in imel boš mir z njo.

Kakopak, zahvaljujoč medijem, zahvaljujoč spletu… so vse pogosteje (in redno) dospevale tudi informacije iz »tujine«. In, kakopak, vselej (po materialnem lačno) občestvo se ni primerjalo z »nerazvitim svetom« (pa da bi, posledično, ugotovilo tisti lahko-smo-srečni-mi-krepko-bolje-živimo), pač pa se je primerjalo z »razvitim«, pa še to nekorektno in necelovito, kajti – tudi v »razvitem« svetu obstajajo »reveži«, in kar veliko je takšnih, ki si morajo izposoditi denar, kadar želijo nek zahtevnejši zdravnikov poseg…

Da, občestvo se je primerjalo s tistimi »slavnimi«, in predvsem s tistimi »bogatimi« (igralci, pevci, športniki…), in prepričano v tisti (večen, a tako dejstvom NEustrezen) smo-pošteni-sposobni-pridni-delovni je ugotovilo (in »vedelo«), da zmore-več, da si-zasluži-več, da mu-pripada-več! Da je, pač, potrebno pljuniti na tisto prejšnje, in se podati v »drugo-švico« (v kapitalizem), kajti v njej bomo dospeli do »svobode« (temeljna težava NErazumskih bitij je v tem, da svobodo pojmujejo v podobi smem-živeti-kakor-mi-prija, in se ni zmožno zavedati tega, da v sobivanju na takšen način ne moreš, živeti, ker na tak način, povsem enostavno, sobivanje ne more obstajat!), v njej bomo dospeli do tega, da bomo-enaki ('beš ga, če niti razlik v spolih ne vidiš, v velikosti – večji, debelejši bojda potrebuje več hrane, kot drobcen suhec, kako boš dognal to, da tvoja bebavost /četudi si prepričan, da si od sile pameten/ ne more z ramo ob rami z umnostjo?!), v njej bomo, pošteni-sposobni-pridni-delovni, veliko zaslužili… in bomo tudi mi živeli tako, kot živijo »na Zahodu« (tisti bogati, torej delček skupnosti, seveda).

In sploh ni bilo vprašanja, če bodo predvolilni golaži, in klobase, obljube za-dajanje-obljub-neustreznih-in-v-njih-izpolnjevanju-nezmožnih, če bodo slike (predstave) o bogatem-zahodnem-življenju zadoščale za to, da se predhodnje zruši, in se, kot goveja čreda, občestvo požene v stampedo, drugi-švici naproti! Kako se ne bi pognalo, ko pa ni zmožno ugotavljati dejstev, realnih stanj, ko niti tega ne ve, na čem temeljijo (TOZADEVNO) uspešne združbe »razvitega« sveta (in temeljijo na tistih vsebinah, s katerimi Dežela NE razpolaga, in nikoli NE bo razpolagala… ker nima ne /vojaške, ekonomske/ moči, da bi drugim postavljala pogoje… ker nima možnosti izkoriščati naravne danosti nekih drugih držav… ker nima statusa švicarskih bank, ki so, že v preteklosti, s tajnostjo vlog, v državo pripeljale gromozanska sredstva, na temelju katerih /in ne na mlekarstvu, sirarstvu, urarstvu, celo na temelju jodlanja ne!/ temelji današnja Švica), ko niti lastnih zmožnosti NE pozna, kaj šele, da bi vedela, kako je moč te zmožnosti s pridom udejanjati v svetovnih okvirih?!!!

In je, tudi v sistemu, katerega sedaj živimo, bilo (na začetku!) obče navdušenje! Kako bi ne bilo, tudi tokrat je država zastavila s tem, da je podarila (družbeno) lastnino (kolikor je ni, kakopak, uničila in/ali razprodala)! In tudi tokrat se je, po začetni krizi, začelo izboljševati… pri čemer to izboljševanje nima neke močnejše sape, pa se je hitro upehalo, in se pokazalo na način, da – je država danes povsem NEsamostojna, NEsuverena (kako, za vraga, boš suveren, kako boš suvereno /neodvisno od volje drugih/ odločitve sprejemal, ko pa niti hrane – za lasten obstoj – nisi zmožen zagotoviti, ko ti tujec – lastnik nekoč tvojih proizvodnih virov – jutri lahko povzroči splošno brezposelnost /če se odloči »umakniti se iz države«)?!!!

In se je, tudi tokrat, nezadovoljstvo začelo izkazovati takrat, ko je umanjkalo materialnega (za razdelitev), ko se je pokazala dejanska vrednost tistega  smo-pošteni-sposobni-pridni-delovni (a, očitno, nismo, če ne država, ne samozaposlovanje ne more pripeljati do zadovoljstva z v-okviru-lastnih-zmožnosti-ustvarjenega), in se je začelo krepiti – s krepitvijo (spet!) socialnih razlik!

Zdaj pa takole:

Mravlji lahko preoblikuješ mravljišče (teoretično, seveda), pa ga lahko narediš v podobi krogle, kocke, piramide… a mravlja bo VEDNO ostala mravlja, in se bo kot taka VEDNO tudi izkazovala (v okvirih svojih, in naravno danih, zmožnosti, na temelju svoje naravne zasnovanosti)! In to velja, kot pravilo, za katerokoli, in vse vrste ( = načine izkazovanj oz. živetja), potemtakem: občestvu (človejakom) lahko nenehno spreminjaš »družbo«, a se bo VEDNO izkazovalo – svojim (in predvsem umskim) ne/zmožnostim primerno! In to pomeni…

Zdaj v to, potem v drugo smer, in tako nenehoma, natanko tako, kot – žogica za namizni tenis!

Aha, pa še nekaj na temo »neposrednega samoupravljanja (demokracije)«.

Kar dolgo sem vodil neko podjetje, in tudi v njem so bile, na začetku, težnje po »samoupravljanju«. Vsi so »vedeli« vse, in vsi so želeli odločati. Lepo, ni kaj, tudi moja Tisa in Tar bi po svoje…

Že ob prvi priložnosti sem zastavil na sledeč način: dokler sem jaz na mestu direktorja, dokler jaz nosim odgovornost za poslovanje podjetja, dokler sem jaz tisti, ki ureja zadeve tako s pogodbenimi partnerji, kakor tudi z lastniki podjetja… dotlej bo tako, kakor bom JAZ odločil. Lahko, pri tem svojem odločanju, upoštevam vaša mnenja, pripombe, želje, jih poslušam, in slišim, lahko se, po določenih vsebinah, in v dopustnem času, pogovarjamo, vendar – če želite odločati, potem, prosim, prevzemite vodenje podjetja, prevzemite iskanje (in dogovarjanje ter organizacijo, realizacijo) dela, prevzemite obveznost poravnavanja računov in izplačevanja plač, jaz pa se bom, na lastno zadovoljstvo, umaknil nekam v ozadje, opravljal neko svoje delo, in – samoupravljal z vami!

Samo BEBEC lahko meni, da je moč reševati problematiko podjetja in/ali države tako, da vsi o vsem odločamo, kajti: kaj praviš, koliko časa bi bilo potrebnega, za to, da izvedeš obče »posvetovanje« (in kako bi, na tak način, zgledala operativnost podjetja/države), in, kaj praviš, se spoznaš na vse, da bi o tem vsem odločal? Če se, potem, prosim, povej – kako to, da tak znalec, tak strokovnjak, kakršen si, ne zmore niti lastnega živetja spraviti v red, v stanje, da bi zmogel biti zadovoljen?!

Fido, tu ne smeš kakat!

Živimo v združbi, ki svojo bebavost izkazuje na slednjem koraku, in tudi pri povsem preprostih, banalnih zadevah, kakršna je, denimo »signalizacija«, namenjena ne/dovolitvi – pasjega iztrebljanja.

Veliko je (in iz dneva v dan jih je le več), na primer, tabel, na katerih je narisana podoba usločenega psa (psa med opravljanjem velike potrebe), in je ta podoba prekrižana. Pri čemer se, že v samem izhodišču, pojavi velika težava, temelječa na sledečih dejstvih…

Prvič, fido ne zna brati (ne besednih, ne slikovnih zapisov), pa mu takšna tabla ničesar ne pomeni. Mu pa omogoči to, da, z njo, pridobi dodatno priložnost za – dvig tace in lulanje.

Drugič, fido ni zmožen razumeti pojasnila fido-tu-ne-smeš-kakat-je-pa-petsto-metrov-naprej-trava-na-kateri-smeš. Ni edini, ki temeljnih zadev ne razume, pa mu tega nerazumevanja ne kaže zameriti.

In tretjič, še najpomembnejše dejstvo, je v tem, da – ko fido začuti nujo, ko ga stisne, se, preprosto, usloči, in opravi, kar ima za opravit. In je prav tako, če ne zaradi drugega, potem zaradi tistega »zdrav duh v zdravem telesu« (in redno zadrževanje izločanja popelje v običajnost = navado, le-ta pa pogojuje zdravstvene težave, predvsem hemoroide), pa zaradi tistega, ker smo »ljubitelji«, celo »varuhi« narave, in »se zavzemamo za njene pravice« (za to, da se sme izkazovati takšna, kakršna je). Bojda.

Kadar nekdo ni zmožen upoštevati realnosti (dejstev), celo tako preproste, kot je ta, da tudi v urbanih okoljih obstajajo domače živali (torej tudi psi)… da (tudi) psi potrebujejo gibanje… da (tudi) psi izločajo (in to počno takrat, ko jih prime)… takrat se izkazuje »razumevanju« primerno, in postavlja v realnosti neizvedljive pogoje (pravila).

Kadar nekdo, iz istega vzroka, ni zmožen zagotoviti (vsaj na prisilen način) odgovornosti tistih, ki naj bi (dejansko) odgovarjali (in za početje psov odgovornost nosimo njih lastniki), takrat… nekateri redno poberemo za (svojimi) psi, dočim je krepko več tistih, ki se, takrat, ko vidijo, da bo fido sračkal, obrnejo vstran (»ne vidim kaj počne«) in, kakopak, za njihovimi psi ostanejo iztrebki!

Ne želim si predstavljati stanja, v katerem bi bile uvodoma omenjene table postavljene vsepovsod. V bistvu bi takšna praksa popeljala naravnost tja, kamor, BOJDA, ne želimo, česar, BOJDA, ne počnemo – v posiljevanje narave (pač, tudi psi so njen – sestavni – del)!

Si pa, in to zlahka, zmorem predstavljati sledeče: ob tolikšnem številu nezaposlenih, ob tolikšni skrbi za čisto okolje in sobivanje – se ne bi dalo zaposliti nekaj »redarjev pasjega izločanja«, jim odmeriti določena pooblastila, med njimi tudi – izrek kazni (denimo v višini 500 evrov) za vsak primer nepobiranja pasjih iztrebkov?! Obenem tudi za vsak primer »klateškega« (brez nadzora lastnika) psa na javnih površinah!

Uroš Vošnjak, Moj klobuk

Težave kot POSLEDICA NESPOSOBNOSTI

Na spletu je zaznati veliko besedičenja o tem kako »s(m)o reveži«, ker… jim položnice delajo težave (vse se, nenehno, draži…), niti novih gum (za avtomobil) ne morejo kupiti, s prijateljico ne morejo na kavico, ne zmorejo kupiti vstopnice-za-koncert… obenem pa, na taistem spletu, in pri taistih »revežih«, vidiš fotografije z izletov (in so na izlet dospeli z avtomobilom), z dopustovanja (dospetje: avtomobil, pokritje dopustovanja: pokritje stroškov namestitve in oskrbe), in slišiš o tem, da imajo plazmo, »pameten« telefon, živijo v trosobnih stanovanjih (ali hišah)… ne nazadnje – premorejo tistih 30 (ali več) evrov mesečno, potrebnih za plačevanje uporabe spletnih storitev (pomeni, da premorejo tudi računalnik, ki, ne nazadnje, tudi nekaj stane)!

In ob tem splošnem ugotavljanju kakšni-reveži-smo NIKOLI ne naletiš na razmišljanje o tem kaj lahko SAM storim, za to, da ne bom več »revež«, pač pa OBVEZNO naletiš na ugotovitev: država (skupnost) je grda, ker sem jaz »revež«!

In še ena zadeva, tako, uvodoma: pojmovanja so sila različna, vsega, tudi revščine, pa zmorejo biti, ta pojmovanja (in, posledično, ugotovitve) tako OBJEKTIVNA (kadar je pojmovalec razumsko bitje, bitje, ki zmore dospevati do objektivnih dejstev, tudi do tistega, ki govori koliko-in-kako-sem-sam-zaslužen-ali-kriv-za-stanje-v-katerem-sem-se-znašel), kakor POVSEM SUBJEKTIVNA, kakršna v absolutni večini (pri VSEH nagonskih bitjih) so… potemtakem zmore biti tozadevna revščina zgolj »revščina«, po materialnih, finančnih merilih (je pa, kot dejanska, vselej REVŠČINA-V-NERAZUMSKIH-BETICAH!), in je razlog (vzrok) zanjo – natanko taisti »revež«, ki »VE«, da je država grda, NE ve pa niti tega, da – je za stanje, v katerem se je znašel, SAM KRIV! In tak »revež«, kakopak, nesposoben (predvsem razumevanja dejstev = razumskega izkazovanja), je povsem prepričan v to, da bi mu skupnost morala zagotoviti pogoje njegovega boljšega živetja!

Medklic: pripadam generaciji, v kateri je absolutna večina odraščala celo brez TV sprejemnika, odraščala v neki, bolj ali manj, vukojebini, marsikdaj brez knjižnice, gledališča, samopostrežbe…  danes pa (ter po sistemu svet-je-dober-če-je-meni-dober, po sistemu smo-enaki-pa-kar-imajo-drugi-tudi-meni-pripada), ko ima (objektivno gledano) krepko več, kot je imela nekoč, ugotavlja, da – ne more »normalno« živeti (kako, za vraga, so lahko živeli takrat, ko NISO imeli… tega, kar imajo danes)!

Preidimo zdaj  v konkretnost, s primeri…

ZDA. Nekaj let nazaj (ob nastopu ekonomske krize). Stanje, ki je »odmevalo po vsem svetu«: veliko število dvonogih je moralo zapustiti svoje hiše, in so se znašli »na cesti«, v šotorih, v prikolicah… in so, čez noč, postali »reveži«… in je skupnost morala poskrbeti za to, da so vsaj do nekih, kolikor toliko sprejemljivih (in osnovnih), pogojev živetja dospeli.

Najprej se povprašajmo o tem, KJE so, ti »reveži«, živeli PREDEN so si omislili hiše?

Zagotovo NISO živeli »na cesti«, potemtakem so, zagotovo, na nek način imeli rešene stanovanjske potrebe. In, s tem, tudi temeljne potrebe nekega živetja (zaščita pred mrazom, padavinami…).

Potem se povprašajmo o tem ČEMU so se podali iz takrat obstoječe rešitve stanovanjske potrebe v hiše?

Da bi povsem pravilno odgovoril na to vprašanje, bi najprej moral poznati razloge vseh (in vsakogar), in bi moral poznati tudi objektivne okoliščine, v katerih so živeli poprej (le na temelju tega poznavanja bi lahko namreč sodil o DEJANSKI POTREBI POSAMEZNIKA po nabavi hiše, ali pa, na drugi strani, o umišljeni, povsem subjektivno utemeljeni »potrebi«), ker pa s temi podatki ne razpolagam, lahko temeljim le na domnevah (ob čemer domnevam na temelju poznavanja izkazovanja taistega občestva, ki JE, POVSOD PO SVETU' ENAKO, po izkazovanjih , potemtakem na temelju povsem realnih, vsakdanjih »razumevanj«, pojmovanj, obnašanj v odnosu do tovrstnih – in vseh ostalih – vprašanj/zadev), a, kljub temu, zapišem, da je bilo temeljno vodilo po imeti-hišo tisti imeti-še-več (torej NE objektivna potreba po zagotovitvi nekih »normalnih« bivalnih pogojev – tudi v dvo-, trosobnem stanovanju ZMORE, povsem normalno, bivati štiričlanska družina, in dvo-, trosobno stanovanje je KREPKO cenejše, v odnosu do hiše, tako po vprašanju nakupa, kakor tudi po vprašanju stroškov, potrebnih za nemoteno bivanje in za vzdrževanje objekta… pač pa tista temeljna potreba nagonskega bitja, potreba po tem, da si VSAJ enak vsem ostalim, vsaj enako »bogat«, kot je večina, vsaj – enako VREDEN kot so drugi… in je še bolje, če si »več vreden«)!

Kakorkoli že, do hiš so dospeli. In to pomeni, da so se bili zmožni zadolžiti (vzeti posojilo = razpolagati z NEsvojim, s TUJIM denarjem), pomeni, da so bili zaposleni (so imeli redne mesečne prihodke), kajti banka NE bo dala posojila nezaposlenemu, nekemu brezdomcu (v kolikor le-ta nima nekega drugega vira pokrivanja prevzete obveznosti/posojila), ali pa pomeni, da so (takrat, ko so jemali posojilo) imeli neko, vsaj tozadevno, materialno pokritje (s katerim so dokazali, banki, zmožnost odplačila izposojenega denarja). V večini primerov je, kakopak, šlo za prvo možnost.

Zdaj pa se, na koncu, povprašajmo tudi o tistem ČEMU pa so ostali brez hiš?

Torej, temeljni razlog tega, da so se znašli v šotorih (in/ali prikolicah) je ta, da so – kupili hiše! Ko jih ne bi, se ne bi zadolžili (in bi lahko, tako kot so pred tem, relativno »normalno«, vsekakor pa lažje živeli, saj v njihovem živetju ne bi bilo dodatnega stroška = mesečnega obroka vračanega posojila).

Posledičen razlog (ker se odplačilo dejansko pojavi kot POSLEDICA nakupa) pa je bil v tem, da – NISO BILI SPOSOBNI (zmožni) izpolnjevati prevzete obveznosti (niso bili sposobni vračati izposojenega denarja).

Zanimivo, ampak – v OBEH primerih je TEMELJNI RAZLOG TEŽAV, v katerih so se znašli, V NJIH SAMIH! Z drugimi besedami – sami so ogrozili svoj obstoj, sami so se spravili v težave, kajti – ko bi ravnali drugače, bi zmogli (tako, kot so to počeli poprej) vsaj relativno udobno (vsekakor pa, s finančnega gledišča, varneje, lažje) živeti (naprej).

Sedaj pa se povprašajmo tudi o RAZLOGU/VZROKU, tistem dejanskem, za to, da so se znašli v podobi »revežev, katerim mora skupnost reševati njih temeljne težave živetja«, o stanju, torej, ki je pogojevalo tako odločitev o nakupu hiše, kakor tudi (kasneje izkazano) plačilno nesposobnost (nezmožnost poravnavanja prevzete obveznosti = posojila).

En sam je, ta razlog/vzrok, in SE NE nahaja izven taistih »revežev« (v, denimo, spremembi »okoliščin« - je pa res, da je prav ta sprememba, torej ekonomska kriza, TUDI vplivala na konkreten razplet), pač pa se nahaja V NJIH SAMIH, v njih NEZMOŽNOSTI PO CELOVITEM VPOGLEDU v realnost (vpogledu tako v obstoječa stanja, kakor tudi v možne spremembe taistih stanj!), v njih nezmožnost razumevanja (tako posamičnosti, kot delčka neke celote, kakor tudi celote, zlasti v njenem odnosu do neke, katerekoli, posamičnosti), v njih nagonskosti (kako-fino-je-imeti-hišo-tudi-jaz-jo-moram-imeti), v njih NErazumskosti (imam-dobro-plačo-še-sto-let-jo-bom-imel-bom-pa-ja-odplačal-posojilo)…

V tem, pač, da pri jemanju posojila NISO upoštevali tudi te možnosti, da »jutri«, morda, ostanejo brez zaposlitve… da »jutri«, morda, delodajalec zniža plačo (medtem ko so se stroški, generalno gledano, potemtakem tudi obresti na izposojen denar, dvignili, so postali večji), v tem, da so bili NEZMOŽNI UGOTOVITI SVOJO DEJANSKO PLAČILNO ZMOŽNOST, pač pa so temeljili izključno na domnevi ob-obstoječi-plači-in-znotraj-obstoječih-okoliščin-bom-zmogel-odplačati-posojilo. In so se, zahvaljujoč lastni nedojemljivosti, znašli v stanju plačilne nesposobnosti! Natanko to njihovo umsko stanje jih je pripeljalo do tega, da…

So hoteli imeti več, kot so bili dejansko zmožni imeti!

Mimogrede: pomisli na kravo. Tudi ona »ve«, da je detelja dobra, da ji prija, ji »dobro dene«. Žal pa se NE zaveda posledic (lastnih ravnanj!), niti tega, da jo taisto, kar ji »dobro dene« lahko pripelje do pogina!

Vrnimo se sedaj v Deželo, k že omenjenim »revežem«, ki prek spleta o svoji »revščini« razlagajo, ter krivdo zanjo pripisujejo državi (skupnosti)!

Zgolj mimogrede, in za tiste, ki živijo v hišah: ko bi prodal hišo, in se preselil v dvosobno stanovanje… bi ustvaril neka denarna sredstva (razlika med ceno hiše in ceno stanovanja)… ko bi si poiskal stanovanje v okolici mesta (tam je cenejše, kot v mestu), bi bila ta razlika še večja… s tem bi, TAKOJ, dospel do sredstev, s katerimi bi si lahko omislil marsikaj, po čemer se ti sedaj toži. In s tem bi poskrbel tudi za to, da bi te samo bivanje stalo manj, kot te stane v hiši (stroški, vsega, so za hišo krepko večji, kot za stanovanje), pomeni, da bi si še dodatno lahko omislil tisto, zaradi čigar pomanjkanja sedaj ugotavljaš svojo »revščino«! Ne nazadnje: dobršen del si (ne pozabimo tega) preživel v vukojebini, kje piše (in na osnovi česa tako piše), da pa danes MORAŠ živeti tako, kot živiš?!

Poglejmo primer avtomobila (lep primer občega izkazovanja, kajti malokdo je, ki ga nima)… in zanemarimo, ob tem, plazme, pa najnovejše hladilnike, likalne, sušilne stroje, celo »pametne« telefone (baj-de-vej, sam, še vedno, kupujem najcenejše možne aparate, telefonske, mi zadoščajo za njih temeljno uporabo, pa tudi – bentiš, ko bi imel »pameten« telefon, se bojim, da bi ugotovil, da sem sam neumen!), ma, zanemarimo celo jagode-sredi-februarja!

Najprej vprašanje: je moč brez avtomobila živeti povsem »normalno«?

Odgovor: JE! Avtomobila ne morem jesti (pomeni, da si z njim ne morem zagotoviti za živetje potrebne energije, tiste, za katero poskrbi hrana). Z avtomobilom se ne morem pokriti, in moja družina ne more stanovati v avtomobilu. V avtomobil se ne morem obleči. Avtomobil mi ne more odpraviti pljučnice… obenem pa – z obstoječimi sredstvi »javnega prevoza« lahko marsikam dospem, tako v službo (četudi bom moral, ker me avtobus ne bo neposredno pred vrata pripeljal, nekaj sto metrov pešačiti), kakor v trgovino, k zdravniku, celo na izlet (dopustovanje)! Je pa res, da je »bolj komot«, če uporabim avto (lahko grem kadarkoli želim iti, lahko dospem kamorkoli želim dospeti…), vendar…

Poglejmo, tako, vsaj približno, koliko me stane avtomobil, mesečno (glede na to, da OB AVTOMOBILU – katerega življenjsko nujno NE potrebujem, jamram o tem, da »sem revež«)! In skušajmo ta mesečni strošek ugotoviti v okviru dobe DESETIH LET.

Nakup… recimo, da kupim cenejšega – nekih 10.000 evrov

Servis… recimo, da skrbim zanj – nekih 400 evrov/leto – 4.000 evrov (v 10 letih)

Registracija… recimo, da se za cenejšo odločim – nekih 500 evrov/leto – 5.000 evrov (v 10 letih)

Pnevmatike… recimo, da jih 3 x zamenjam… recimo, da imam »univerzalne«… recimo, da cenejše kupujem – nekih 350 evrov/tri leta – 1.050 evrov (v 10 letih)

Gorivo… recimo, da porabim le tank mesečno – nekih 50 evrov/mesec – 6.000 evrov (v 10 letih)

Če pozabim na vse ostalo (kar se kot dodaten strošek izkazuje), če pozabim celo na to, da zvečine tako poceni NE »prihajamo skozi« v praksi, z avtomobili, dobim, če seštejem vse zapisane stroške, v 10 letih znesek v višini 26.000 evrov, in dobim mesečni strošek avtomobila v višini (najmanj!) 217 evrov! Torej mesečni strošek za nekaj, česar OBJEKLTIVNO NE POTREBUJEM ZA TO, DA ZMOREM »NORMALNO« PRE/ŽIVETI (je pa res, da z avtomobilom pre/živim »bolj komot«). In ob tem LUKSUZU (če nisem zmožen poravnavati svojih temeljnih stroškov, potem je vse, kar si dodatno omislim, luksuz!) jamram, ker »nimam niti za kavo s kolegico«!!!

Mimogrede: če je v centru Ljubljane skodelica kave (ne vem, zgolj domnevam) neka 2 evra, v lokalu, seveda, potem sta dve skodelici (če nisi tako škrt, da le sebi/svoje plačuješ, kadar se z nekom sestaneš) 4 evre, potem… v trgovini lahko za 4 evre kupiš toliko kave, da boš pri sebi doma lahko kar nekajkrat »kofetkal/a« s komerkoli!

Si prebral/a, dobro, to, kar sem zapisal? Če si, potem poskusi sam/a poiskati odgovor na sledeči vprašanji:

Je ta, ki ima malodane vse, kar se kot novo pojavi v trgovini, je ta, ki ima za bencin, da se vozi na izlete, je ta, ki si »privošči« za-živetje-nepotrebne-vsebine (posledično tudi stroške)… dejansko upravičen do tega, da se – ima za reveža?!

Je ta, ki ima možnost odprodati svoje-večje-in-boljše, ter živeti z manjšim-in-slabšim (a še vedno povsem zadostnim za normalno živetje) upravičen do tega, da mu skupnost MORA reševati težave, ali bi moral najprej sam poskrbeti za to, da – v njih sploh ne bi zapadel?!

Ko bi svet ne bil svet bebcev, potem…