Sosledja, vražja sosledja

Poglejmo, za uvod, dve trditvi, in skušajmo ugotoviti, katera je pravilna.

Prva trditev: Ker so me razglasili za morilca, ZATO morim.

Druga trditev: ZATO, ker morim, so me razglasili za morilca.

Pri prvi trditvi se KOT VZROK nekega izkazovanja (ravnanja) izkazuje sama opredelitev (po kriterijih ne/upravičenosti) taistega ravnanja, dočim je pri drugi nasprotno: je OPREDELITEV izkazanega ravnanja le POSLEDICA taistega (ravnanja)!

Kaj je, NAČELOMA, umor? Preprosto, a NEPRAVILNO, bi lahko zapisal, da je to odvzem tujega živetja, vendar – je to res?!

Samo tu, torej enkrat, za izkaz občega nerazumevanja vsebin, in posledično za izkaz tozadevne DVOLIČNOSTI ( = uporabe NEENAKIH meril za ENAKA ravnanja), bom uporabil primerjavo z, na primer, konjem.

Če bom, kar tako, za »zabavo«, ustrelil konja, bom »grd«… bom storil etično nedopustno ravnanje.

Če bom ustrelil konja, za katerega je nedvomno, da bo poginil, in poginja v HUDIH MUKAH (potemtakem mu bom skrajšal trpljenje), bom – storil dobro dejanje, čeprav – čeprav v obeh primerih izkažem ISTO RAVNANJE = odvzamem tuje življenje!

Žal je občost tako NEUMNA, da mora vse razvrščati po nekih »sistemih vrednosti«, in si, posledično, drzne odločati tudi o tem, katero življenje JE vredno (vrednejše) in katero NI. Žal je občost tako NEUMNA, da NE ZMORE popolnoma istih vsebin kot iste (enake) obravnavati, kadar gre za primerjavo, denimo, med živaljo in človekom, ali »človekom«, pa…

Pa je, zavoljo tega, veliko besedičenja (tudi) glede – evtanazije, čeprav – KAJ JE, ta evtanazija, KDAJ se zmore kot takšna izkazovati?

Takrat (in samo takrat), kadar je za nekoga (oz. nekomu) »jasno«, da bo (morda kmalu) umrl. Takrat, kadar ta nekdo umira v hudem trpljenju. Takrat, kadar temu nekomu to trpljenje tako »zagreni« živetje, da v bistvu lastnega obstoja (živetja) več ne obravnava kot vrednega (za živetje)… takrat, ko komaj čaka, da se tega trpljenja znebi (pa četudi na račun skrajšanega časa živetja)! In kadar, seveda, ta nekdo nekoga drugega prosi, da naj ga, tehnično gledano, ubije (mu odvzame živetje).

Pomeni, če se spomnim primera s konjem (okoliščine, razlogi, ravnanje – vse to je namreč povsem ENAKO!), da bi moral s tem, ko nekomu skrajšam trpljenje, in mu to naredim celo na osnovi njegove prošnje (za to, da mu skrajšam življenje), biti – dober! Vendar – v večini okolij bom, v svetu obče NEUMNOSTI, obravnavan kot grd, kot nekdo, ki je storil nedopustno ravnanje (čeprav, aleluja – ko bi taisti trpeči imel možnost za to, da samemu sebi skrajša trpljenje – da naredi samomor – bi to tudi storil!).

Odvzeti nekomu življenje (pravilneje: NEPOOBLAŠČENO odvzeti življenje – ne nazadnje razni rablji NIKOLI niso bili obravnavani kot morilci – čeprav so odvzemali življenja – saj so svoja početja izvajali v OKVIRIH države = skupnosti, v podobi »izvrševanja kazni za neko nedopustno ravnanje« in s ciljem tako izločitve izkazovalcev nedopustnih ravnanj, kakor tudi s ciljem PODUČITVE vseh ostalih o tem, kaj se jim utegne zgoditi, v primeru, da bodo nedopustno ravnali) je, potemtakem, neko dejanje, je način nekega izkazovanja, je, potemtakem, objektivno dejstvo (kadar nekomu odvzameš življenje, potem si ga dejansko odvzel, ne glede na to, kako ta odvzem pojmujejo drugi).

Etični normativi (»predpisi«, ki opredeljujejo ne/pravilen način živetja = izkazovanja v okvirih skupnosti) so merila (kriteriji), potrebna za to, da zmoremo neko izkazovanje (katerokoli in vsa) razvrščati, da ga zmoremo prepoznati bodisi kot pravilnega, etičnega, poštenega, dobrega, dopustnega… ali pa ne. Pomeni, z drugimi besedami, da so kriteriji upravičenosti zgolj SREDSTVA, s katerimi izkazovanja  (tako tista že storjena, kakor še ne storjena, a vsem – načeloma – poznana) opredeljujemo, dočim…

Dočim se vzrok nekega izkazovanja VEDNO nahaja v tistem (nekom ali nečem) ki se izkazuje, pa – v prvi vrsti morim zaradi tega, ker je z menoj »nekaj hudo narobe« (NE moreš biti psihično zdrav, če ti je umor nekaj »normalnega«!), medtem ko so razlogi (povodi, motivi) tega mojega ubijanja (izkazovanja) lahko različni… lahko ubijam za denar, lahko zaradi tega, ker me je nekdo razbesnel, in se mi je strgalo, lahko zato, da se bom nekomu »maščeval«… lahko pa sem »zgolj« krepko težek sadist, in ne zmorem dospeti do lastnega zadovoljstva brez tega, da se nad nekom izživljam, in da to izživljanje izvajam vse do smrti, tega nekoga, katerega sem ubil).

Da sami »kriteriji upravičenosti« NISO merodajni (v podobi vzroka) za realizacijo nekega izkazovanja (umora, kraje), o tem priča sledeče DEJSTVO: že kar nekaj stoletij VSI vemo, da, na primer, umor in kraja NISTA dopustni izkazovanji, še več, VEMO tudi to, da sta dejanji, za katere – družba KAZNUJE (tistega, ki ta ravnanja izkaže)! Pa (in kljub temu) še vedno obstajata tako umor, kakor kraja.

KO bi bila presoja nekega izkazovanja (»kriteriji upravičenosti«) res tisti razlog (vzrok) izkazovanj, potem bi (glede na to, da že stoletja VSI VEMO o tem, katera ravnanja so nedopustna, kazniva) teh ravnanj, preprosto – ne bilo več!

Da, živimo v svetu obče »pameti«, občega »razumevanja«, posledično »modrovanja«, celo občega soodločanja (blagor svetu, v katerem bebci skušajo umne odločitve sprejemati!). Živimo v svetu, v katerem občost zmore »razumevati« (in, posledično, do konkretnih vsebin tudi ravnati) IZKLJUČNO NA TEMELJU ZUNANJOSTI ( = zunanje podobe, izkazanih POSLEDIC), dočim ne dospeva do samih vsebin ( = do dejstev, do VZROKOV). Poglej…

Ko nekdo naredi diplomo, na fakulteti za medicino, takrat (po merilih občosti) TAKOJ POSTANE ZDRAVNIK! Ne nazadnje – ima potrdilo o tem, da je izšolan zdravnik!

Kaj je temeljna značilnost zdravnika? To, da zdravi, da ZMORE tudi v praksi izkazati svoje (teoretično) znanje, da je njegovo znanje (šele skozi prakso!) izkazano kot dejansko, uporabno, pravilno! Vendar…

Za občestvo bo nekdo, ki bo diplomiral za zdravnika, do smrti zdravnik, četudi se bo taisti odločil…

Da si bo z zidarjenjem služil kruh, in bo vse svoje življenje preživel kot zidar, in ene same ure ne bo v ordinaciji, kaj šele, da bi vsaj poskusil zdraviti (preverjati vrednost svojega – teoretičnega – znanja v praksi), in kaj šele, da bi nekoga tudi – zares ozdravil!

Ne, žal, vendar ta, ki dospe do diplome, s taisto diplomo izkaže le to, da je (načeloma!) usposobljen za to, da bo zdravil (dočim BREZ ZDRAVLJENJA nikakor NE more biti zdravnik)!

Ja, živimo v svetu obče NEUMNOSTI, v svetu, v katerem mrgoli »strokovnjakov«, ki zmorejo zgolj izvajati-tisto-kar-in-kakor-so-se-naučili, NISO pa zmožni razumevati (posledično tudi upoštevati) okoliščin, zlasti njihovega spreminjanja, pa…

Še pomnimo »strokovnjake«, celo »doktorje znanosti«, ki so »VEDELI«, da MORA država ( = kmet) PRODATI svojo proizvodnjo ( = kmetijo), ker bo potem, ko bo prodala (nekomu drugemu) boljše živela?! In bo boljše živela prav zaradi tega, ker bo nekdo drug (in ne država, kmet) odločal o tem, ali bo ustvaril dobiček, koliko ga bo ustvaril, za kaj ga bo nameni, kako in koliko bo zaposloval…

Seveda jih pomnimo. Kakor pomnimo tudi »politike«, ki so »usposobljeni, umni, in s polno odgovornostjo« UPOŠTEVALI ta nasvet »doktorjev znanosti, strokovnjakov«, in, dobesedno, raz/prodali vse, na temelju česar je država izvajala svojo (relativno) ekonomsko samostojnost, suverenost!

In vemo, mar ne, tudi to, da je občost potrebovala DVAJSET LET, da je »ugotovila« (»vedela«) to, kam je takšno ravnanje pripeljalo! In je to »ugotovila« na temelju POSLEDIC (na temelju zunanjosti, takrat, ko so se zadeve že izkazale, ko so že postale realnost!), ker, preprosto – taista občost NI ZMOŽNA RAZUMEVATI DEJANSKIH SOSLEDIJ (ki so, celo v podobi pravil, že neštetokrat izkazana kot v-enakih-okoliščinah-VEDNO-ponavljajoča-se-stanja)!

Ja, svet neumnih ne more biti umen, pa če še tako želi!

Da ne govorim o tem, koliko takšnih »strokovnjakov« obstaja na VSEH področjih družbenih izkazovanj (le da, zvečine vsaj, niso vidno, opaženi na temelju svojih ravnanj), tako na področju ekonomije, prava, zdravstva, šolstva…

In VSE to (konkretno stanje) je izključno posledica OBČEGA NERAZUMEVANJA dejstev, občega NEDOSPEVANJA do vsebin, do dejanskih stanj, dejanskih vzrokov, in obče zmožnosti po ugotavljanju (izključno) na temelju čutnih zaznav, torej na način, da sosledja »malček« obrneš, in hitiš POSLEDICO »razumevati« (obravnavati) kot vzrok! Takrat, kakopak, kadar se sploh podaš »razumevati«, nekaj, glede na to, da je občost »pametna« že od zibelke dalje.