Položi me v veter...

Položi me v veter, takrat, ko zareže,

ko divje nameni se v daljo na pot,

ni upati greh, da pozabo doseže,

z bremenom grenkobe, in čim dlje od tod...

Položi me v veter, nemirne narave,

da gromko žvižgaje izkažem slovo,

ko legel, z menoj, bo, v zasanjane trave,

naj poje tišino mi sinje nebo...

Predolgo sem hodil med znane korake,

predolgo iskal, da bi sebe razdal,

v očitkih požiral vse svoje napake,

in v tuje skrbi si življenje postlal...

Nikdar se znebil nisem grdega greha,

hlepel sem po iskricah v ljubih očeh,

a tudi hlepenje se v času upeha,

in zvezde pomrejo, zbledele, na tleh...

Položi me v veter, sam stežka uspevam,

vse manj volja kaže se v mojih rokah,

v nemiru želja ne gorim več, odštevam...

prekrije na mehko naj sonce mi mah.

Kruta resnica

Resnice večne se ne da prikriti:

prav slednja kura šteje več od slavca,

ker zna, čeprav iz svoje kurje riti,

mašiti gladne želje praznoglavca...

In praznoglavcu le želodec šteje,

pa tisto, s čemer položaj zavzema,

od pesmi vseh, od vsega, kar ogreje,

denarja štetje najbolj ga razvnema...

In, ker v vseh časih je v večinskem valu,

kultura redno znajde se na tnalu,

ko išče vsaj si preživetja pota...

Tako je s tem, trdi še izročilo:

kjer so bedaki vseh vsebin merilo,

poskus v drugače skaže idiota!

Jutro

Najhujši, od vseh delov dneva,

je jutro, to slehernik ve,

ker v njem še življenje okleva

postaviti se na nogé…

Oči, le za režo odprte,

odstirajo kup novih slik,

bolščijo, v bujenje zazrte,

ostrijo, počasi, vidik…

Za vratom kosmata nadloga,

ki liže, in rep svoj vrti,

češ, čaka te nujna naloga,

daj, vstani, se mi že mudi…

Oblečeš, kar v roki se znajde,

obuješ, na hitro, korak,

še rep, ko povodec svoj najde,

in hitro, na jutranji zrak…

Zastaviš, na pol še tipaje,

na vleko hitečo pripet,

do prve drevesne postaje,

ki lajša pogled pasji v svet…

A komaj se števec ustavi,

že spet se hitrosti mudi,

da v travi poišče kraj pravi

in kupček na njem odloži…

Se v pestrosti tko umetnine,

prav vsaka se s svojo krasi,

pri mnogih duh spovedi mine,

ko z vrečko poda se v smeti…

Od tu pa hitenje počasnost zavzame,

oko najde čas, da si svet razbistri,

medtem, ko zverina novice, reklame…

med pasjimi znaki v nosnice lovi.

In vleče se, vleče, med razne zapise,

kot prek časopisa, s strani do strani,

kaj briga repatca, da tebi mudi se,

da vsakogar zjutraj po svoje tišči…

Ja, jutro hudič je, izziv potrpljenja,

še zlasti, če najdeš zaseden ve-ce,

pa…komaj se spraviš v živetje življenja,

že volja te mine, zanos odpove!

Nekoč

Nekoč. Zgolj beseda, ki največ obeta,

in zmore, prav zlahka, obujati čas,

s spomini v tolažbo praznini opleta,

se z upanjem daje, naj bo vsaj v okras…

Nekoč. Ja, nekoč, bil sem mlad in postaven,

se sonce razlivalo je preko trat,

še svet znal kazati se je obetaven,

ko vetrič zaganjal se mu je v podplat…

Nekoč. Ko je štelo, pod masko, vsaj malo,

kar štelo naj bi, kjer beseda velja,

naivnosti ni še zagona pobralo,

in ni se bodočnost še dvigala z dna…

Nekoč. Vse bolj gleda v tisto minulo,

v naprej le z drobtinami želje teši,

da vsaj bi srce prek toplin mehko plulo,

do vseh, brez katerih v trenutku me ni…

Da bi jim bilo mirno, zdravo, v sanjavo,

in s čim manj grenkobe, v tem breznu brez dna,

obrnil se svet je do konca na glavo,

bo trajalo, preden mulj spat se poda…

Nekoč…ah, le krošnja, namesto blazine,

in kamen, ki v dežju naj solze lovi,

na njem, bolj nalahno, da v času prej mine:

Med črvi, v spokoju, odrešen ljudi.