Kamenodobna

Nekoč, ko je segalo stvarstvo do gore,

na drugi do morja, ki šlo je v Prepad,

ljudje so že širili svoje nazore,

gorjače v rokah, pa v "sveti napad"...

Kremenčkovi redki bili so "različni",

urbani, pa standard jih ni žulil v rit,

so se v limuzini, na noge premični,

peljali, med keglje, duhovno globit...

Razvoj je razvoj, in spremembe poraja,

zadane pa vse, še ves šlepasti rep,

zdaj civiliziranost huda razkraja,

ima primitiva dvoličen oklep...

Duhovne globitve so se poglobile,

ob kegljih še fitnes, pa džoging in spa,

med zvezdami iščemo čudežne sile,

in v zocu Usoda svoj lik nam izda...

Zdaj čas je Kretenčkovih, bolj kot popreje,

saj Svet, že okrogel, krog Sonca leti,

le skozi dvoličnost nič veter ne veje,

da meglo človeških plitvin razmegli...

A, k sreči, smo boljši, od tistih nekdanjih,

nič frač, in gorjač prek upornih nam buč,

v širitvi neumnih "spoznanj" neomajnih,

le bombo odvržemo, in Zlo je fuč...

Od volitev do volitev

Od volitev, do volitev,

vselej iščemo rešitev,

a rešitve, trajne, ni,

ker problem smo - sami, mi...

Vselej novi apetiti,

nič do kraja ne nasiti,

bi nenehno boljše stanje,

le sami smo - isto sranje...

Glad nenehno želje seje,

česar nimam, to mi šteje,

vsak dosežek oža zanko,

saj izkaže spet nov manko...

Od volitev, do volitev,

svet človeka pust in plitev,

isti špasi, ista pota,

pod taktirko idiota...

Dol z nami!

Smo kadilci čudna vrsta smetja,

družbeno škodljivega početja,

dan za dnem, kar zase vemo,

navsezgodaj že prižgemo,

in potem smradimo vse do sna…

Smo pretilci pisanemu cvetju,

silimo ga v up po preživetju,

ko v tovarnah tke oblake,

v porodnišnicah bedake,

in k naravi v plehu se ravna…

Hujši smo od silne embalaže,

noskom nežnim prava zvrst gnjavaže,

kaj parfumi, vsa pršila,

mi smo tista zlobna sila,

ki bohotimo človeštva bol…

Smo sovražni srcu in ožilju,

in sovražne silimo k nasilju,

hujši smo kot vsa folklora,

saj se cvet sprostiti mora,

pa čeprav se sprošča v alkohol…

Skratka, smo hudičevi preroki,

a se, k sreči, znajdemo pri roki,

vsem čistunskim svetohlinom,

ki najraje bi, kar s plinom,

spremili na večni poti

slednjega, ki jih v čem moti

in zgradili sebi lepši svet,

a ob nas ne more zacvetet…

V(š)ečna ljubezen

Ljubezen je v zraku,

na vsakem koraku,

in zlasti bedaku

je dana v radost,

mu dela čudesa,

naravnost v nebesa,

do zvezdnega plesa,

popelje mu most!

Pa ljubi, zagnano,

do kraja predano,

in prav nič zlagano,

z dna dušnih plitvin,

bi ga kar razgnalo,

ljubezni tke hvalo,

ko gleda v zrcalo,

in v cvet vseh vrlin!

V nasmehu grenkem...

Odtekajo reke, odtekajo želje,

odtekle so sanje, in upa več ni,

v tujih radostih je, v koščkih, veselje,

vse bolj se ne da mi, vse bolj se mi spi...

Svet, prazna sivina, lažniva prevara,

hinavščina vodi lahkoten korak,

neumnost in zloba, goniča prastara,

bolj kot se upiraš, si večji bedak...

Za koga, za vraga, morda za hudiča,

ki skvari vse tisto, kar v roke dobi?!

Pritlikava duša dvonogega Niča,

še zvezde poklati, ker sam ne leti...

Odtekajo reke, nekoč polne upa,

sem sanjal, stremel in počel vse zaman,

ni kače, ki zmogla bi toliko strupa,

kot zmore dvonog ga, s seboj samim gnan...

Zdaj čakam, zgolj čakam, da čas mi odšteje,

da v miru bom legel, za vselej zaspal,

in vse bolj po grenkem brezup se mi smeje:

zdaj lepše prav ta bi, ki vse je spacal!

Na Zemlji ploščati...

Nebo so razparale more,

preteče so gromko besnele,

kazale, da svet bodo zmlele,

in z njim nebogljene vse stvore...

Svetleče prikazni v temine,

v bobnenju se strah udejani,

nerabljeni, prazni možgani,

ni vrag, da vsaj up v njih ne šine...

Ponižen, v temačnosti kritja,

kosmatež zahvalnico bere,

če se iz te groze pobere,

častil pokajoča bo bitja...

Izsmisli si vero, čez leta,

zgubljen v širjavah vesolja,

še prdec zgolj božja je volja,

resnica je vsa razodeta...

Na Zemlji ploščati, v središču,

zažiga čarovnice, znalce,

na vrh si postavi butalce,

in prazen žari v lažnem blišču...

Brezdlačna

Vrti se, vrti, ta naš svet obetaven,

na njem bi vsakdo bil močan in postaven,

pa z ritjo na mehkem da bi presedel,

in v lastnem ugodju do konca cvetel...

Vrti se, vrti, in poraja krivice,

krivice, ki so zgolj podobe pravice,

saj ni, da še slednji bi zase ne vzel,

ko moč za jemanje v rokah bi imel...

Nihče ne zavida miru in tišine,

pa tisto svetlobo, ki v bučo kdaj šine,

o, ne, nas lepoto skazi razodetje,

ki pravi, da šteje predvsem nam - imetje!

Da bi tekmovali, kdo bolj se razdaja,

kdo Pamet, Dobroto z dejanji oplaja,

ma, saj nismo nori, tega se ne da,

smo majhni, ne zremo z očmi do neba!

Vrti se, ta svet, se vrti, v ista pota,

na njem višek stvarstva je glavna pomota,

že res, je kožuhu slovo davno dal,

a kaj, je brez njega še vedno - žival!

Na poti v spokoj

Počasi umiram, iz te packarije,

ki človek, dvonoga žival, jo krasi,

zadiham, z veseljem, vsak žarek, ki sije,

in ptica nasmeh mi v izdihe budi;

odhajam, dovolj mi je šare dvolične,

ki tolče, takrat, ko ne plazi se v rit,

dovolj mi ljubezni je prazne, sebične,

ki ljubi le sebe, in svoj dobrobit;

nekoč nisem vedel, da tema odreši,

da tukaj, na svetlem, tako je grdo,

mladost, se z naivnostjo rada osmeši,

če res ni neumna, spoznanja privro;

odhajam, v besedah, v korakih, dejanjih,

in vse manj iz dneva v dan mi je mar,

spoznal sem premnoge podobe v kozlanjih,

spoznal sem praznino v svetu utvar;

počasi umiram, in dokaj mi znaša,

vsaj vem, kdo je tu, in vem, koga ni,

se up sicer včasih, potihem oglaša,

a hitro spoznanja ga glas umiri;

želim si, da zmogel bi k vragu poslati,

vse tisto, kar vražje kazi mi vsak dan,

a ni mi dopustno, da zmogel podati

bi tja se, med tiste, kjer vsak je zlagan;

pa tonem, umirjen, sem hodil po svoje,

še tu in tam pustil vsaj skromno sem sled,

za drobne radosti srce mi zapoje,

imun za laži sem velikih besed;

in ko bom zaspal, da nikdar več ne vzide

mi sonce, na sinjo nebesno ravan,

takrat preko lica solzica naj pride

le tistemu, ki sem tja v dno mu bil dan!

(živino)rejska?

Le dva sta, v temelju, možna načina,

da pašo držiš, vsaj za silo, v rokah,

in da ne razštrka se silna živina,

tako, brez nadzora, in zlasti na mah...

Pastirc, običajen, na jodldi goni,

ko palico suče in nudi ščep slan,

naj bo na napeve iz vrste bohloni,

naj bo med posvetne zadeve ravnan,

prav zlahka bo čredico zbral na obete

in z njo brž posadil svoj lik tja med svete...

Tam, kjer je napredek, vsaj tak za drobnico,

in kjer je med tesla dospel Teslov um,

lastnik si omisli, takoj, takšno žico,

ki begavčku hipoma speče pogum,

pa nič ga ne mika, da v dalj bi se štulil,

dokler je kaj paše, veselo bo mulil...

Molčeča gladina

Gladina molčeča, ni sapice blage,

ki bi prebudila vsaj skromen nemir,

le vragi rojevajo misli na drage,

so se pozgubili, vsi, nekam v vsemir.

Sijoče so zvezde, brez njih ni topline,

in vse razkropljene v globinah daljav,

le tu in tam iskrica skoznjo mi šine,

da v upanju čas bi za hip dlje ostal.

Prečudna so pota, namere, dejanja,

različne so barve, ki zro jih oči,

življenje pa smešnica, upa in sanja,

pa rado razdira, misleč da gradi.

V iskanju neiskanega

Iskali smo se skozi čase,

iskali skozi mrtve, žive,

iskali, da bi dali nase

kaj več kot barve primitive...

Iskali smo se? Ja, hudiča,

le redki so v iskanje znali,

in čas prav nedvoumno priča,

da sproti so jih - popljuvali!

Že res, ko zaljšamo si lica,

jim hvalo pojemo, dvolično,

Prešerna, Cankarja polica

pa na razgled deluje mično...

a ko je možnost, da imamo,

ali pa ko so prazne njive,

takrat pokažemo, kaj znamo,

še vedno v barvah primitive.

Episram

V čakanju "novega človeka",

mineva up natanko v nič,

ker, če značajska si pokveka,

lahko pomaga zgolj - birič! 

V temačnost brodeč...

Ne dvomim v človeka, ki v dalj se podaja,

na svojem koraku, brez silnih vetrov,

ki ve, kam bi segel, za njim kaj ostaja,

pa s časom se stara, in ni vsak dan nov...

Ne dvomim, če ve, kje se tal bo dotikal,

če ve, kje po nebu bo širnem letel,

če ve, da ne bo drugim hoje spotikal,

da s tistim, kar v sebi prenaša, bo štel...

Ne dvomim, če zgolj en obraz bo nadeval,

in z istim jezikom bo sebi, in vsem,

že res, da še v gneči bo često sameval,

in mnogokrat bo v slabo voljo ljudem...

Taistim ljudem, ki bi v večnost čakali,

ker sebi iskati ne znajo poti,

ga bodo celo kot motečnost spoznali,

upaje, ponižno, v - nove ljudi?!

Petnajst do treh

Petnajst do treh,

dež temo zabava,

streham pritrkava...

gneča je v smeteh,

mački so krempljavi

v lakotni zabavi...

moped pribrni,

star možak za jelo

noč razvlači v delo...

iste spet vesti,

skozi čas vrteče

se v norost svet vleče...

cvilež nekih gum,

in, da bolj je mučno,

še stopnišče bučno:

sosed bistroum

se v selitev daje,

glasno ropotaje...

Moj čuvaj...

Hudega imam čuvaja,

ni da ni, na vrečko laja,

kadar v vetru se izkaže,

da je prav grozljive baže...

Rep med noge, in brzina,

pač, previdnost je vrlina,

ne pomaga zob kazanje

tam, kjer je pošastno stanje!

Sonca cvet

Med mnogimi zase, in svoja, docela,

v bleščavi blesteča, zreš soncu v pozdrav,

dlani na stežaj si v nasmehu razpela,

v objemu sinjine nebeških dobrav...

Srce se ponuja, in pticam obeta,

si vselej razdajala svoj jim objem,

morda dopotuješ še v roke dekleta,

nasmeh obudiš, da ogreje te v njem...

In pluješ, zvedavo, od jutra do mraka,

za dnevom v dan, in od sonca do sna,

vonj zemlje ti v žilah se v pesem pretaka,

zgolj svoja, in zase, v širjavah polja...

V spevu kosa

Polegajo trave vetrove na spanje,

in zvezda nalahno gladino ljubkuje,

s ciprese, prav z vrha, kos speve vsakdanje

marljivo, v odtenkih drugačnosti, kuje...

Zložili škržati so v mir svoja krila,

se s češnje polegel pohod je črnice,

morda bo z neba grenka solza kanila,

ker manj bo radosti, ki zbujajo žice...

Dan, zrno, in ura, ki v času pretaka,

prek njega se tkejo izsanjana pota,

v njem včasih zadošča dolžina koraka,

da zveš, si prispel, ali vse je le - zmota...

Spod oblaka...

Prek Ljubljane,

snu predane,

megla spušča se do dna,

klet, beznica,

prazna lica,

zro pogledi brez želja...

V kotu miza, 

in pijanec,

našel, za ta dan, izhod,

vstopna viza

trden spanec,

vsaj začasen vnebohod...

Vsaka čaša,

kanček upa,

da brezup se utopi,

čas odnaša

reke strupa,

seže s časom do kosti...

Zgolj čakanje,

mrtve sanje,

tu in tam koraki vstran,

spod oblaka

zemlja čaka,

da zaceli bol vseh ran...

Pred durmi je Novi človek!

Pred vrati čas je novega človeka,

se porodil bo, čudežno, iz Niča,

takrat, ko češnje bo rodila smreka,

in potok iz doline vrel vrh griča...

Takrat bo vse tako, kot mora biti,

prav vsem ta Novi bo polepšal sanje,

ne bo nam treba v dna temačnih riti,

da bi iskat hodili sebe vanje...

Dotlej pa bomo čase prebrodili,

in še naprej po sebi svet ravnali,

modrosti silnih se v nazaj učili,

v naprej pa...ah, smo že se izkazali!

P.S.

Le ena se, ob vsem, dilema drami:

le kaj ta Novi sploh počel bi z nami?!

Sto konjev + osnova...

Čemu živiš, če ni sledi, ki pravi,

da si živel, in nekaj zapustil,

ker, veš, še ščurek zlahka se postavi,

prav s tem, da jedel je in oplodil...

Nekoč zverem si vsaj kot jed zaprijal,

in ljudožercem bil si cenjen, zlat,

si, kaže, se pokvarjeno razvijal,

prebavi zlahka zmoreš škodovat...

Čemu živiš, če brez avtomobila

ti ne stoji, pa, revež, si ves fuč,

te rja v njem povsem bo razkrojila,

še prej kot bogec ti ugasne luč...

Sto konjev, praviš, pod pokrovom biva,

kaj ti pomaga, ko pa vre na plan,

pod tujim perjem zgodba porogljiva:

le osel, ki drži se za volan...

Takšni, pač, smo!

Smo za napredek pri zaslugi,

prav vsi, tu ni izjeme,

za slabo zmanjka nam vneme,

so krivi, vselej, "drugi"...

Je lopov tisti, ki odnese,

in reda ne spoštuje,

a ker nihče mu ne kljubuje,

počne to, kar mu znese...

Gradili svet smo iz neznanja,

in si rojevali junake,

sebi podobne, njih napake

šele posledica odklanja...

Tako gre svet, vrti se v kroge,

in nezadržno se razkraja,

ko iste zgodbice poraja...

v režiji dušice dvonoge...toge...uboge...

Zaslužni, v pozabi...

Kdo je zaslužen za državo?

Med prvimi Martin Krpan,

ki jebal gnilo je postavo,

in ji solil prek njenih ran...

Pa Sinjeoka, lepa Vida,

še Klepec, Iztok, Kajtimar,

Lukež Drnulja, Kljukec Fida,

in tudi Lisec, jasna stvar!

Bi hipoma bilo drugače,

ko spet bi oživeli v dan,

ter mnogim naprašili hlače,

pisali zgodbe novo stran...

Človek, moč vesolja

Smo moč vesolja!

Puščavo spreminjamo v polja,

in polno nam rodijo njive,

ko zremo v nove perspektive...

Smo božja volja!

Na vrhu znanega okolja,

zgradili mesta smo, rakete,

osvajamo nove planete...

Smo umni, vedni!

Pa še načelni in dosledni...

In naša temeljna odlika:

iskrenost, omika in olika...

Ma, sploh smo "oh", in "ah"!

Čeprav...čemu v naših se rokah

"usoda" zlodeju udinja,

in Lepo vse v svinjak spreminja?!

Ej, gnide oblastne!

Ste res izkazali se, gnide oblastne,

pogoltno božjastni pobruhali svet,

na bankah račune ste stkali si mastne,

a kaj, ko ste, reveži, v bistvu zgolj - smet!

Hiteli ste njivice zase orati,

delili med brati, kar vzeti se da,

deželo ste šli, brez zadržka, prodati,

res, kakšne rešitve, vsak bebec to zna!

In zdaj bi si radi še slavo prideli,

češ kaj vse za ljudstvo ste jeli storit...

mar ne bi pod noge poti raje vzeli,

pa šli v zgodovino brez - brce v rit?!

Po korakih stiha...

Kar sem zasnubil te, Kraljica,

pošteno davek ti plačujem,

na nakovalu tvojem kujem

življenja svoje dneve žgoče...

edina si mi spovednica,

edina, ki zvesto posluša,

vse kar okuša moja duša,

ko se smeji, in kadar joče...

od prve čačke, od zametka,

sem vate se do dna zaljubil,

predal se ti, se zaobljubil,

kot senca zvesto ti sledim...

te nosi v meni vsaka cvetka,

nebo samotnega oblaka,

še potok žubor svoj pretaka

v neskončnem spevu tvojih rim...

v nevidne sva vezi ujeta,

ko vodiš me na svoje trate,

skozi vprašanja in zagate,

po večni poti brez oddiha...

je moja kri s teboj prežeta,

pa me prav zlagoma razdajaš,

in v besedah me razkrajaš,

ko tonem po korakih stiha...

Didldajček

Didldajček,

ti si zajček,

jaz sem pa lisica,

bova skupaj

se igrala,

to bo veselica...

didldajček,

pomagajček,

takšna je pravica,

ne obupaj,

prikazala

se je zgolj resnica:

Kdor le v rep, in v noge sili,

malček še v ušesa,

temu časi bodo mili

ko dospe v nebesa!

V soncu solze mro...

Sončeva dlan boža lica solzava,

potok ne čuje trepeta neba,

se ti polegla prek njega je trava,

zvezde pa tonejo, nekam do dna...

se ti sesulo je, do globočine,

šteje, še bolj, prav takrat ko več ni,

čas je potreben, da v njem čas premine,

in da do znosnega bol otopi...

boža ti lica, kot da bi hotelo,

še do poslednje, izpiti solze,

boža, a kaj, še premalo je vrelo,

solze zgolj v solzah zares se gase...

potok svoj žubor veselo poganja,

vse se, prav zlahka, po svoje vrti,

prek tvojih lic pa v slovo potovanja,

v dalje puhtenja del tebe veni...

Ti, ti, Rigoleto!

Napisal bom serenado!

Da muc Rigoleto

bo mucico mlado

po notah osvajal...

Zdaj tuli, zavija,

do kraja zavzeto,

in spanec razbija,

kot da bi nagajal!

Soseska rohneča,

v luč okna hitijo,

pod njimi pa veča

se zbirka copat...

Čas spanca in sanj je,

prav vsi se jezijo,

je zgolj še vprašanje

kdo stisne mu vrat!

Bo treba hiteti...

Morda blagozvočje

med zvezde posveti,

in vse bo spet prav...

Ja, red mora biti,

in noč čas za noč je,

ne kaže tuliti

v spokoj spečih glav...

Darwin je kriv!

Darwin je kriv,

ker je razkril,

da čarovnija

se polžje odvija,

padel je rep, in zgolel stas,

glava zvečine je zgolj za okras...

Križ in gorje,

kam vse to gre,

kot parodija

razvoj se odvija,

v duši hudič, v srcu vampir,

ni za zveri ne meja, ne ovir...

Darwin je kriv,

ni pojasnil,

da je to - to,

bolje ne bo,

zmožnosti ni, up šel je v kraj,

prosim lepo, v džunglo pridno nazaj!

Za curkom curek v curkovje...

V različnih se podobah svet nam kaže,

v odvisnosti od zmožnosti (v)pogleda,

je reč le reč, jo človek čisti, maže,

v neznanju, ali ker se spreneveda...

Je glisti kup gnoja sij paše svete,

za orla pa navaden, drekast flek,

in kmetu je podlaga za obete,

medtem ko škric ob njem poreče - blek...

Je zvezdnat sij kresnici razodetje,

v njem pohiti še sama biti "in",

metulj pa v soncu obiskuje cvetje,

ko jadra v svetu modrih globočin...

Je stvar zgolj stvar, na sto načinov biva,

nezmožnost pa prav nehvaležen štos,

ki v slabem se za hrbti drugih skriva,

a od zaslug takoj bi zase kos...

Je to tako, kar svet ljudi obstaja,

ker proti vetru, bojda, se ne da,

pa sem ter tja, kot veter se podaja,

človeški rod še curek svoj ravna...

Prek papirja lepotica...

Se sprehaja, sloka, vitka,

v petkah sedem do deset,

pesem miga njena ritka,

vsaj pogledom lepša svet...

kratko krilo komaj skriva,

tisto, kar mu skriti gre,

roj oči se ji razliva,

prav lepljivo, čez noge...

majica bolj za brez veze,

krpica, in trakec, dva,

skorajda na plano zleze

radost moškega sveta...

in tok-toka preko tlaka,

svet hitreje zavrti,

od koraka do koraka

za skrbjo skrb izpuhti...

Sem prav dolgo nanjo čakal,

da zložim jo na papir,

dokler v verz bom z njo korakal,

dalo bo življenje mir.

Ritosmučna

Farizejski ritosmuk,

zgolj cilj šteje, ključen uk,

pot izbiram, da se rešim,

zlahka se na njej osmešim,

ker – kako bi kaj drugače,

ko pa svoje nosim hlače?!

Ja, prav res, so hlače krive,

za vse bedne perspektive,

drugi so mi jih krojili,

v nje me, revčka, namestili,

pa še pred razcvetom jenja

v njih moč mojega cvetenja…

Sicer pa sem biser pravi,

ni da ni v moji glavi,

kreativnost izkazujem,

ko uspešno prepisujem,

in, ko s tokom se podajam

niti malo ne zastajam!

Sem, naravno, poln praznine,

sebi zvest od pradavnine,

in prijazno klečeplazen,

če ne skažem se v prikazen,

spreten mojster sem sleparstva,

skratka, višek tega stvarstva!

Fik-fak...fak

Fik-fak, težek zrak,

fak-fik, spomenik

si lahko zgradi bedak,

ki veruje v svetel lik!

Fik-fak, ped po ped,

fak-fik, več in več,

grabi zase spreneved,

in vse bolj vihti svoj meč!

Fik-fak, čez zemljo,

fak-fik, vse do kraja,

je hudo, kjer ne cveto

v prepoznavanju značaja!

Fik-fak-fik-fak...fak.

Burkenšpil

Vse tisto, kar kane se nam dogoditi,

prav rado se spušča v zabavnosti ples,

ko krene od ust, in naravnost iz riti,

brez glave, za filter, da štela bi vmes...

je človek misleča podoba bedaka

(narava se včasih grdo poigra),

ki čaka na boljše, a sebe dočaka,

iz sebe pa boljše, preprosto, ne zna...

kot pav se raznaša, ponos svoj obznanja,

izniči prav vse, kar v rokah podrži,

življenja je slovnice vešč, pa rad sklanja

ponos svoj, vrag vedi na čem sploh stoji...

kdor k nebu ne more, nebo k sebi vleče,

še zvezde sijaj svoj odlagajo v prah,

ko čeznje nizkotnost ničeva razvleče

pred lastne podobe spoznanjem svoj strah...

uboga dvonoga podoba sveta je,

ki niti računa ne zna izpeljat:

kako to, da sranje nenehno nas daje,

prav tam, kjer zgolj perle žive kot podstat?!