Nekoč, ko je segalo stvarstvo do gore,
na drugi do morja,
ki šlo je v Prepad,
ljudje so že
širili svoje nazore,
gorjače v rokah,
pa v "sveti napad"...
Kremenčkovi redki
bili so "različni",
urbani, pa
standard jih ni žulil v rit,
so se v limuzini,
na noge premični,
peljali, med
keglje, duhovno globit...
Razvoj je razvoj,
in spremembe poraja,
zadane pa vse, še
ves šlepasti rep,
zdaj
civiliziranost huda razkraja,
ima primitiva
dvoličen oklep...
Duhovne globitve
so se poglobile,
ob kegljih še
fitnes, pa džoging in spa,
med zvezdami
iščemo čudežne sile,
in v zocu Usoda
svoj lik nam izda...
Zdaj čas je
Kretenčkovih, bolj kot popreje,
saj Svet, že
okrogel, krog Sonca leti,
le skozi
dvoličnost nič veter ne veje,
da meglo človeških
plitvin razmegli...
A, k sreči, smo
boljši, od tistih nekdanjih,
nič frač, in
gorjač prek upornih nam buč,
v širitvi neumnih
"spoznanj" neomajnih,
le bombo odvržemo,
in Zlo je fuč...
Ni komentarjev:
Objavite komentar