Ko hodiš, da hodiš

Ko hodiš, da hodiš, počneš, da počneš,

ko žene te nekaj snovati,

uživaš korak vsak, s katerim uspeš,

in znaš, za trenutek, zastati,

in vsaka drobtina, ko rineš naprej,

je nova, nekakšno spoznanje,

četudi do konca ne znese, vselej,

porajati zna radovanje…

 

Ja, cilj je le smernica, hipen predah,

da v pljuča si znova naliješ,

potem pa naprej, spet, kar z nič v rokah,

da nekaj iz njega odkriješ,

brez vrha ni dna, in nad vrhom je še,

nikoli ti ni dokončati,

če hodiš, da hodiš, se nekam dospe,

in pot zmore nekaj veljati…

Smiliš se mi

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

Ni v tvojem dosegu modrina, nebo,

ti sploh ni želeti, za silo vsaj, vstati,

vstati, vsaj malo si hrbet zravnati…

 

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

Ko vsaj pod nogami bi čvrsto bilo,

da zmogel korak bi odločno hoditi,

a ni, neka brozga, ki zna le dušiti…

 

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

Iz dneva v dan ure v prazno teko,

brez cilja, ki zna v nek boljše peljati,

le toneš, vse bolj, izgubiti, končati…

 

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

V praznini nikdar ni ničesar bilo,

da bi se splačalo, in nekaj veljalo,

da sonce bi vzšlo, vsaj za hipec sijalo…

 

Smiliš. In to je v bistvu vse.

Preprosto, ne znese kaj več, mi ne gre,

že res, a na srečo vse manj, zaboli,

vendar tudi to se enkrat izgubi…

Po Malo grem!

Je peč oživela. Grem danes po Malo.

Se ni mi zaspalo. Lepo plameni.

Še slabi dve uri mi je preostalo,

ko krenem, da pridem na konec poti…

 

Bo treba v žerjavico še pridodati,

da peč ne odneha, in da bo toplo.

Ko pride, pa se bo hitela smejati,

bo znova vse živo, in znova lepo…

 

Za vreme pa sva se zmenila z oblaki,

naj danes jim bo, če so že prek neba.

V soboto, nedeljo pa bodo koraki

po suhem brzeli v tem koncu sveta…

Razvoj

Že dolgo tega je, kar se je zastavil,

razvoj, demokratski, in krenil v svet,

se, včasih, zasopel, za kak čas ustavil,

da bi ga kasneje v korak gnalo spet…

 

So prve razprave bile zgolj kamnite,

in palične, ki so v gorjačne prešle,

bile, z argumenti, betice razbite,

a vsaj dopovedati dalo se je…

 

Dospeli so noži, in kopja, in loki,

pa še helebarde, in meči, zatem,

vse bolj so debate podlegale stroki,

vse več reševalo jih je nek problem…

 

So šli v katapulte, kasneje v topove,

pa puške, in ni izostal samokres,

izmišljali vselej načine so nove,

da z njimi poveš kaj je pravzaprav res…

 

In še frčoplani, v različnih sestavah,

atomske, vodikove, kaj vem še kaj,

še »bio« in »kemo« zna bit v razpravah,

ko tvorno odpravlja se nek vprašaj…

 

Edino, kar ni se hotelo razviti,

še vse od kamene, si upam trdit,

so neki možgani, docela zabiti,

in njihova majhna, a lakomna bit…

 

Ne kaže drugače, tako se odvija,

tam, kjer se vsak šment demokratsko glasi,

ni uma, pa svet je nenehna norija,

in v njej merodajno stališče moči…

Ko bi obstajal bog…

Ko bi obstajal bog,

kot kakšen bi se kazal,

ob svetu, ki, ubog,

se je povsem umazal…

ko bi obstajal bog,

z očesom čez ovčice,

pravičen bi, in strog

dopuščal vse krivice?!

 

Morda pa je že star,

mu vid, in sluh nagaja,

brezsrčen, ni mu mar

za vse, kar se dogaja…

morda pa se mu zdi,

da svoje je opravil,

ko se je, njega dni,

do igre v blato spravil?!

 

Ko bi obstajal bog…

a ni ga, ne hudiča,

je fama vsled nadlog,

nemočna senca biča…

iz teme je pognal,

in v temi še ostaja,

ko bil bi, ne bi gnal,

rad jabolka, iz raja!

Na potovanju

Sedim, in potujem, kar s stola, seveda,

in vidim, kar gledati hoče oko,

če se pripeti, da nekje mi preseda,

nič hudega, dolga je pot čez Zemljó…

 

Lahko grem k pingvinom, lahko med delfine,

na Mars, in še dlje, je brezplačen moj let,

med neka plemena še čiste divjine,

takrat, ko zaprija mi z njimi klepet…

 

Ni daleč do Moskve, Hong Konga, Havane,

do stepe, kateri kraljuje Tatar,

na južnih plantažah obiram banane,

dočim za preteklost mi v Petri je mar…

 

Ne, ni mi še spati, ne rinem v sanje,

vse vidim, in slišim, odprtih oči,

zamisliti si, in živeti snovanje,

odstira tančice, v neznano svetli…

Čast

Ima en obraz, globoke oči,

in v njih da se videt do dna,

en jezik, ga vselej enako vrti,

in nos, da vonjave zazna…

 

Ne skriva pogleda, za hrbet ne gre,

in kakor trdi, tudi dela,

sloni na vsem, kar izkazala je,

brez hrbta bi ne preživela…

 

Ji ni v ponos, če napak stori,

nasprotno, do konca jo tare,

značilnost izključno nekakšne nravi,

in ne neke šole, prastare…

 

Jo redko je srečat, ni v občih rokah,

na cesti nikdar ne izvira,

in prav od vsega jo še najbolj je strah,

da kdaj se, v napaki, negira…

Na jug…

Mnogokrat me daje

iti v južne kraje,

bolj odprto, bolj sproščeno,

neponarejeno…

 

Jih še ni razvoj zmaličil,

da bi dušo jim uničil,

zlasti pa ni, kakor tu,

nek rajon ledu…

 

Tam topleje veter piha,

tam čistejši zrak se diha,

pa čeprav je ves planet

škoda-zanj-besed…

 

A odmislim, kar me kliče,

tu imam vse otročiče,

že sedaj sem na daljavi

in me misel gnjavi…

 

In, morda, ko bom pepel,

prav na jug bom odletel,

tam, nekje, očem se skrijem,

želje naužijem…

Tinka Tonka

(Lili, Liliki, srakasti Sraki razbojniški)

  

Tinka Tonka čez gorice,

čez gorice, čez vodice,

čez gorice, čez goré

prav veselo gre…

 

Kamor stopi, smeh se čuje,

smeh se čuje, ne nehuje,

je doneče do neba,

vre ji iz srca…

 

Tinka Tonka, dete malo,

komajda je v svet pognalo,

je žareče nje oko,

ko ji je lepo…

 

Ko pa Lunica prisveti,

gre z odejo se odeti,

trudne veke prek oči,

v sanje odhiti…

VeleNEumnim

Ker na tem svetu je kup »strokovnjakov«,

takšnih, katere krasi doktorat,

so mnoge »rešitve« v domeni bedakov,

ki zmorejo le v maloro poslat…

 

Da kmet bo brez krave, in hleva, in trave,

pod tujcem, kot dninar, le bolje živel,

trdile učene so doktorske glave,

politik pa je odprodajat hitel…

 

Da stik neposreden ni nujno dosleden,

pa znalo bi ga nekaj vmes še sesut,

trdil je mišljenjsko docela nevreden,

hiteč v mednarodne vode zaplut…

 

Da tuj bo lastnik boljši za socialo,

so »vedeli« tudi domala vsi,

a koliko jih je na cesti ostalo,

in koliko jih od drobiža živi…

 

Ja, res, na tem svetu je kup »strokovnjakov«,

domet javne šole je le – papagaj!

Zapluli, globoko, smo v čase bedakov,

kdo ve, če kdaj pride normala nazaj?!

Biti zna biti…

Biti, zna biti, krepko je premalo,

za biti ničesar ni, da bi ostalo,

ker biti, zna biti, je sebi v namen,

vsak sebi v namen pa projekt je zgrešen…

 

Biti, zna biti, ni neka težava,

povsem zanj odveč sta srce in pa glava,

vse biva, kar biva, umetnosti ni,

v tem, da do smrti obstaja, živi…

 

Biti, zna biti, zna prst, in zna trava,

še drek, na gladini, ko mir nek svoj plava,

a vse to se daje, nečemu, gotovo,

zato, da poraja, zato, da je novo…

 

Biti, zna biti, le nič je do niča,

in čas vsak o tem prav lahkotno izpriča,

če si, potlej bodi, za hip, prepoznaven,

morda, za nek jutri, celo obetaven…

Pravda

Pravda, to je neko čudnovato stanje,

više što je prave, ima je sve manje,

svoju, pravu, vidi doslovce baš svako,

al ne vredi kad se gleda naopako…

 

Pravda nije meni, tebi, neg je svima,

uvek kad je gledaš, jedan obraz ima,

ima svoje oči, nikada ne laže,

pa je zalud mnogi u svom svetu traže…

 

Pravda nije lepa, nije umiljata,

ne da da je svako na svoj način shvata,

činjenice traži, pa ih potom meri,

tamo gde ih nema, sva se izneveri…

 

Čista kao suza, kao britva seče,

nikada po želji, svojom voljom kreče,

pa je zalud traže, jer ne mogu znati:

baš zbog njih ta Pravda ponajviše pati!

Humba-humba

Humba-humba, humba-humba…

Za požreti, za popiti,

do votline svoje priti,

odstopiti, za bogove,

skromne vsaj darove…

 

Humba-humba, humba-humba…

Babo vzeti, jo podreti,

skozi naraščaj živeti,

humba-humba mora stati

inu še obstati…

 

Humba-humba, humba-humba…

Za Pravico je gorjača,

argument, ki svet obrača,

le moj humba je res pravi,

druge – lop po glavi…

 

Humba-humba, humba-humba…

Svet živeti kot se nudi,

s priliko nikdar v zamudi,

enkrat samkrat je živeti,

preden zmoreš – v drek dospeti?!

Dedek Mraz, kje si?!

Nikdar mi bilo ni verjeti v bogove,

v vile, in škrate, v nek lik zlatolas,

do šole sem čakal zgolj neke darove,

katere prinašal mi je Dedek Mraz…

 

Kakopak, kasneje so mi le razkrili,

da Dedka sploh ni, so me vlekli za nos,

pa upi so k drugim verjetjem krenili,

v nekaj, pač, moraš verjet, vsaj za štos…

 

Pa sem na nebeške prestole posedel

Resnico, Pravico, Iskrenost in Čast,

in krenil za njimi sem, da bi izvedel,

da prav njih nasprotja držijo oblast…

 

Sem sproti pobiral s tal neka spoznanja,

ki so se drobila, sesula v prah,

le up je, ki voljo v življenju ohranja,

pa nekaj je treba držati v rokah…

 

In ko že dodobra sem čas svoj namučil,

predan nekim svojim neumnim potem,

sem, končno, po letih vseh se naučil:

Verjamem, kar videt je mojim očem!

 

P.S.

Priznam, da, včasih, za hip vsaj, pogrešam,

možaka v kučmi, nek lik mil, bradat,

ko trudim se, da med potjo ne opešam,

da se, vsaj prehitro, ne dam času dat…

Idiot jaz!

Vem, sem idiot!

Zlahka to priznam.

Hodim svojo pot

in se z nje ne dam,

marsikdaj zato

davek nek plačujem,

kolnem v nebo,

a se ne maščujem…

 

Kadar mi je moč,

bom pomagat znal,

če roké iščoč

ni v greh pognal,

slabega nikdar

nisem v želji skazal,

mi je zame mar,

pa se ne bi mazal…

 

Vem, sem idiot!

Se zaman naprezam,

v svetu polnem zmot

v neumnost drezam,

vse, kar mi smrdi,

znam na plano dati,

brez zamere mi

dneva ni prestati…

 

Nikdar gručnih člen,

sploh ne maram gneče,

me ne mika plen,

nisem držal vreče,

vselej le v zrak

sem v naprej svaril,

da bi vsak bedak

'z mene norca bril…

 

Vem, sem idiot,

k sreči redka vrsta,

jih na nekih sto

šteješ na dva prsta,

pa zato mi, vem,

ne cvetijo rože,

kljub vsemu ne grem

iz te svoje kože!

Pingvinja

Kje so meje za pingvine,

ne letijo, le tacajo,

pod podplati jim vse mine,

kjer se gugajoč podajo,

do neba jim ni dospeti,

je pritlehna njih usoda,

vendar znajo razodeti

moč pingvinjega naróda…

 

Sled za njimi se povleče,

ne samo da je steptano,

po pingvinje je moteče,

če ni tudi podrekano,

ne nazadnje, naj se vidi,

kje se je podala jata,

kje v čisto pot se spridi,

ko se znajde spod podplata…

Iz roda v rod...

Ne vem, čemu, a me je poneslo...

Bogumil... Josip... Mihael... Mitja (Dimitrij)... in jaz...

Čistoča nad vse

"Pri meni je čisto, lahko s tal ješ..."

Hvala. Sem vajen mize, krožnika... 

V loncu

Iz dneva v dan, bentiš, zgodba brez konca,

kot jed, ki jo kuhaš v neskončnost, še dlje,

in v istem trenutku, ko si na dnu lonca,

že novo nabiraš, že novo vanj gre…

 

Iz dneva v dan se nabirajo leta,

jih sprva ne čutiš, kasneje vse več,

se pesem končuje, ne, ni še izpeta,

a glas se ji stiša, ni nič več doneč…

 

Vse bolj na počasi, vse bolj na kar zmorem,

utrudiš se zlahka, spočiješ nikdar,

se nič ne tolažim, da si opomorem,

nasprotno, iz dneva v dan le bolj star…

 

Do dna sicer ni mi bilo še dospeti,

čeprav sem se nekajkrat znašel na dnu,

še vedno vztrajam, v kar smel sem začeti,

češ, nič se ne bati, še vedno sem tu…

 

Vem, delo ne čaka, vse bolj prehiteva,

pa slej ko prej našel se bo nek stop znak,

takrat pa… kdo ve, naj nadležna zadeva

počaka še malo, še kakšen korak…

Življenje je lepo, če ga živiš…

… tako, kot ponuja se samo, in ne da ti ga spremeniš…

 

Tako, o življenju, njegovem načinu, poje neka pesem, in takšno je tudi kar pogosto, če ne kar obče mnenje, o tem, kako je potrebno živeti, čeprav…

 

Kadar živiš tako, kot ti narekujejo okoliščine (živetje kot takšno), takrat sebe, v bistvu, opredmetiš, postaneš predmet, objekt, in dovoljuješ, da ti vse, kar je izven tebe, narekuje tvoja odzivanja, tvoje, tozadevno, življenje! Z drugimi besedami bi se dalo zapisati tudi tako, da se postavljaš v popolnoma identično vlogo, kakršna pripada malodane vsemu obstoječemu, živali, rastlini, kamnu… živiš kar, in kakor ti je dano! In na tak način bi, še vedno, živel v povsem enakem svetu, kakršen je bil deset tisočletja nazaj… tako, kot v povsem enakih, svojih, svetovih živijo živali, rastline, kamni.

 

Človek. Edino razumsko bitje, v znanem nam svetu. NE pristaja na to, da živi, kakor mu je dano, kakor se mu, samo od sebe, ponuja, in daje! Nasprotno, človek spreminja okoliščine živetja, s tem, ko se vsem dejavnikom, ki vplivajo na samo obstajanje, zoperstavlja, in nenehno izmišlja neke načine, na temelju katerih bo živetje lažje, uspešnejše, boljše. Pa si izmisli kanalizacijo, vodovod, pripelje svetlobo v domovanja, poskrbi za ogrevanje, za učinkovitejše premikanje z enega na drugo mesto… ne nazadnje, izmisli si črko, pisavo, papir, črnilo, knjigo, da zmore pridobljene izkušnje prenašati v bodočnost…

Človek, SUBJEKT, tvorec, nosilec vsega tistega, čemur pravimo razvoj.

 

Da, na srečo obstaja tudi takšno bitje, kakršno je človek! V nasprotnem tudi pesmi »Življenje je lepo…« ne bi bilo, da bi »modrovala« o – povsem zgrešenem pojmovanju (načina) življenja!

Sem se opogumil...

Pravijo, da je za vse enkrat prvič...

Ne vem, priznam, če je res za vse, kajti do vsega sploh ne dospevamo, bržčas pa ta prvič velja, glede tistega, s čemer se srečujemo. Še več, marsikdaj niti do drugič... ne pride, se že s prvič zaključi...

In sem se opogumil ter se lotil peke jabolčnega zavitka. Jabolka bingljajo z vej, jedcev, zanje, ni, obenem pa ima Mala rada zavitek. In ga bom, v prihodnjih dneh, še nekajkrat spekel, pa zamrznil, da bo kar nekaj časa na voljo, za njeno sladkanje.

Megleno

V megli dolina, v megli je grič,

pravzaprav z meglo je pravi hudič,

vztraja, nenehno, nikamor ne gre,

ko namesti se v neštete glavé…

 

Ni teh vetrov, ki bi znali jo gnati,

sonca, da skoznjo bi šlo posijati,

šole ni takšne, zaman so učenja,

megla za hipec nikoli ne jenja…

 

V megli dolina, v megli je grič,

skoznjo pogledu dospet je do nič,

pa si razlagaš, ta nič, kakor znaš,

vztrajaš, in prav svoj nenehno imaš…

 

Svet  pa veselo naprej se vrti,

mora po svoje, mu druge sploh ni,

zakon ga žene, ga nič ne povpraša,

želje meglenih nenehno odnaša…

Žabe vedo!

V mlaki je pestro živetje glaseče.

ni žabe, da ne bi hitela, vse dni,

kot da bi zajela trenutke si sreče,

takrat, ko zavzeto se v daljo glasi…

 

Ni žabe, ki ne bi resnice poznala,

in da ne želela na plano bi z njo,

se bo namestila v svoj kot in regljala,

o vsem, kar ji pride v vedočo glavo…

 

Že res da v mlaki se vidi drugače,

pogledu ni iti, vsaj malo, v stran,

naj žaba se trudi, še toliko skače,

pogled ne uspeva, se trudi zaman…

 

Lahko jim razlagaš, lahko jim tolmačiš,

lahko opisuješ ne-žabji jim svet,

vendar prav nikoli jih ne predrugačiš,

vedo kar vedo, in je škoda besed…

 

Vem, dolgo sem skušal, zavzeto, nemalo,

in pisal, in risal, in dvignil roké,

se pameti žabji ni prav nič poznalo,

premajhne so, kaže, jim zrasle glavé…

 

Pa bodo, kot vselej, po svoje regljale,

in vselej vse znale, po žabje, se ve,

na žalost nikoli ne bodo spoznale,

da svet jih ne sliši, po svoje le gre…

Verjeti

Verjeti je darilo, zaupanje zaklad,

in brez zaupanja ne da se sploh imeti rad,

kako bi rad imel, obenem bil ječar,

nadziral vsak korak, preverjal vsako stvar?!

 

Verjeti je darilo, prevečkrat darovano,

se marsikdaj razlije v obilje naravnano,

dotlej, kakopak, dokler ne izkaže se problem,

in ni ti moč verjeti niti pikice zatem…

 

Zaupanje zaklad, krepko več kot verjet,

zanj treba nekih ni obljub, velikih vseh besed,

dotlej, kakopak, dokler ne izkaže se problem,

in veš, da res le tisto je, kar daje se očem…

 

Verjeti je darilo, zaupanje zaklad,

z obojim v belih rokavicah treba je ravnat,

a kdor tega ne zmore, prevara in izda,

ta znašel se v senci bo izdanega srca…

Zasnuješ, in pluješ…

Zasnuješ, in pluješ. Je brod vse bolj star,

in ti si na njem kot nekakšen krmar,

vse bolj na krmilu se kinka ti, spi,

obenem oprezaš, da v pot ni čeri…

 

V dvanajsto zdaj že hiti Rima raja,

pri petnajsti star sedem krat bom deset,

bo enkrat potrebno dospeti do kraja,

predati nekomu, ne bo padel svet…

 

Mi pravijo, da sem ne-na-do-mest-ljiv,

da takšnega več sploh mogoče ni najti,

a, vrag jim pomagaj, ne bom večno živ,

se bodo nekako že morali znajti…

 

Na raznih sem koncih zastavljal, snoval,

in marsikaj zbujal, in krepko dajal,

pa sem gospodaril, in terapevtiral,

in pisal, in neke ločnice podiral…

 

In pel sem, in skladal, in upal, in sanjal,

in vzgajal, in nosil v vse krasne se tri,

nenehno sem prakse številne odklanjal,

pač, luksuz je to, se le enkrat živi…

 

Zasnuješ, in pluješ, ne gre nič v nazaj,

iz polnih dlani le v neznano puhti,

na koncu že hvala je velik vprašaj,

večinoma vsaj ga sploh slišati ni…

Umu ni lažje

To, da razumem, nič ne pomaga,

prav nič ni lažje z umom živet,

resda z odkritji spoznanja nalaga,

hkrati pa zlahka zavrača ga svet…

 

Tam, kjer glasovi ljudstva so šteti,

čudež odloča, če sme se prebit,

časi brez njega hite se vrteti,

nič se iz njih dano ni naučit…

 

Pa se ponavlja, zgodba brez kraja,

iste težave skozi ves čas,

v bitko z vetrovi razum se podaja,

vendar le-ti preglasijo mu glas…

 

Slej ko prej up do obupanja spravi,

ga že prepriča, do konca, hudič,

res, kar velijo, da vse je v glavi,

in res, da v večini ta vse je zgolj – nič…

Piši, briši…

Piši, briši, uči se in muči,

boš morda nekoč celo kaj znal,

so do znanja mnogoteri ključi,

v šoli boš najmanjšega spoznal…

 

Piši, briši, in čim manj na pamet,

pamet v bistvu je premajhen dar,

voljna, mehka kaže se, kot žamet,

razumeti pa je trša stvar…

 

Piši, briši, kdo še sploh razlaga,

brez razlage moraš sam dospet,

spričevalo prav nič ne pomaga,

kadar je kot ti ga vidiš svet…

 

Piši, briši, dejstva govorijo,

njih besede znajo goljufat,

pa po svoje vsakomur svetlijo,

da na koncu ni ničesar znat…

 

Piši, briši, so zakoni skriti,

pa čeprav se vse po njih ravna,

le peščica zmore jih odkriti,

vse ostalo pa, preprosto – »zna«!

Nesmiselno!

 Od kod vzdevek "lahke ženske"?! Niti dvigniti jih ne morem, kaj šele prenašati!

Brez dela ni jela…

Brez dela ni jela, brez jela ni sranja,

brez sranja pa bi Komunalo vzel vrag,

kdor dela ne mara, celo ga odklanja,

državnim nameram je glavni sovrag…

 

Prav vse bi počepnilo brez Komunale,

povsod bi ležale po cestah smeti,

in v smradu celo bi čebele zastale,

čeprav jih prislovična pridnost krasi…

 

Bi spokale kovčke, pa hajd v daljave,

do tja, kjer od sranja je bolje živet,

pestile bi, tu, v očetnjavi, težave,

brez zelja, krompirja je zgolj za umret…

 

A k sreči obilje se sranja dogaja,

pa se Komunala prav dobro drži,

stabilna, uspešna, prodorna ostaja,

še dolgo brez dela propasti ji ni…

Prijatelj sem…

Življenje je eno,

se hitro izteče,

in je nemogoče

v nazaj da bi šlo,

zna bit' zasoljeno,

neredko zapeče,

četudi je žgoče,

ponuja roko…

 

Prijatelj sem s časom,

čeprav me razjeda,

odkrito se kaže,

me ne zapusti,

vse manj z nekim kasom,

in včasih preseda,

a me vsaj ne maže,

le pije mi kri…

 

Prijatelj sem z nebom,

čeprav včasih bije,

a vselej daruje

mi krov nad glavo,

in tudi z nategom,

resnico razkrije,

ko venomer snuje

le laž za lažjo…

 

S teboj ni mi dano,

se želja ne zbuja,

ne krov, ne zvestoba,

ne jasen obraz,

bilo bi zlagano,

preveč si mi tuja,

nekoč vse do groba,

zares pa v poraz…

Brez smeha ni solza

Ni griča brez doline,

svobode brez meja,

krivine brez ravnine,

ni sonca brez dežja…

 

Ni upa brez obupa,

svetlobe brez teme,

odlitka brez kalupa,

zastati, če ne gre…

 

Glasu ni brez tišine,

plevela brez vrtnin,

ni biti, če ne mine,

s pozabo gre spomin…

 

Brez žalosti ni smeha,

brez smeha ni solza,

brez čistosti ni greha,

brez zemlje ni neba…

 

V nasprotjih vse poteka,

v nasprotjih vse živi,

celo neka prepreka

zato je, da pestri…

V zabavanju…

Sadim, in suša vzame,

polomi veter rast,

ko sonce se razvname,

zna dež nastavit past,

pozeba ne pozabi,

pa pride sem ter tja,

Narava svoje grabi,

nikoli se ne da…

 

Motrim, ko napreduje,

in diham slednjo ped,

ko se nebo huduje,

pa jo pobije led,

nenehno gori-doli,

zdaj svetlo, zdaj temno,

zabavi tej nikoli

moči ne bo pošlo…

 

Gradim, pa se poruši,

preprosto, gre v nič,

sledim nenehno duši,

a najde se hudič,

želi si jo imeti,

v okove neke dat,

kot da mi ni živeti,

če ne drži za vrat…

 

Je čudno to živetje,

zabavi konca ni,

ko kaže se dospetje,

se cilj kar izgubi,

pa spet se je podati,

nabrati si moči,

snovati, in iskati,

četudi najti ni…

Različni so okusi

Vem, različni so okusi.

In kar večino mika,

to meni se zgolj gnusi.

 

Vem, ponudba raznolika.

Večina je škart robe.

Le redko, kar se šika.

 

Vem, da s tem ni nič narobe.

V svinjaku dragoceno

ne sodi med otrobe.

 

Vem, kaj je to ceneno.

Po njem prav vsakdo seže,

je zlahka pridobljeno.

 

Kar zlahka se postreže,

kar vsak prav zlahka skusi,

je brez posebne teže.

 

Kar vsakdo zlahka skusi,

to, kar večino mika,

to meni se zgolj – gnusi!

Jutri

Jutri bo nov dan. Pravijo tako.

Z novim dnevom pa na novo naj bi prav vse šlo.

Jaz le štirikrat sem gradil si svet,

če izvzamem čas, ko rastel sem iz deških let.

 

Jutri bo nov dan. Kot da je že bil.

Če ti dan zadošča, nisi prav nič spremenil!

Najprej moraš past. In nabrati moč.

Je potreben čas, da znova nekam si gredoč.

 

Ne, je ista smer. Prav nič na cik-cak.

Kdor cikcaka, tega kakor da nikjer nič ni.

Pot izkaže sled, če je čvrst korak,

v nasprotnem v šavju raznoraznem izpuhti.