Ko niče se vzpne

Ko niče zagrabi boga,
pa ne za brado, zgolj za jajca,
v hipu se dobro konča
in že se blato pajca...
Ko niče po krmilu seže
in se v rokah mu znajde svet,
meša, meša, da vselej sveže
v blatu hiti se razodet...
Ko niče zamenja svoj spod
za tisti nekaj, za prevlado,
takrat blato postane gospod,
svet pa zapade v jebado!

Je šmarnica zares škodljiva?

V zadnjih časih je bilo moč zaslediti razna mnenja o “škodljivosti šmarnice”, in tudi mnenje o tem, da “ko bi znali zmerno piti, potem škodljivosti ne bi bilo”, pa - je šmarnica zares škodljiva, ali ni?

Ni in je, vendar - pojdimo po vrsti!

VSAKO prekomerno vnašanje, česarkoli, v organizem, je škodljivo, celo nacejanje z običajno “radensko” povzroča, dolgoročno, neljube posledice. Pomeni, da tudi prekomerno vnašanje vina, pa naj le-to vsebuje šmarnico, ali ne, ni zdravo. In obratno: vsaka zmernost, tudi pri vinu (in tudi, če le-to vsebuje šmarnico), koristi življenju (razpoloženju, s tem energiji, katero življenje potrebuje, da živi, potemtakem, in posledično, tudi zdravju)!

KO bi šmarnico “prešali” takoj po tem, ko jo oberejo, in ko bi jo samo enkrat prepustili procesu vretja (takrat, kadar se sok oz. “mošt” spreminja v vino), bi s šmarnico ne bilo nič narobe. Ker pa...

Zaradi BARVE, izključno zaradi tega, da bi bilo vino rdeče barve (namesto rose), potemtakem zaradi FORME, podobe, ZUNANJOSTI vina, človejaška pamet grozdje (šmarnice) najprej obere, nato ga zmelje, potem pa ga pusti dva, tri, štiri (nekateri pa celo dlje) dni - vreti. In ker s časom vretja metanol (ki je sicer osnovni alkohol) pridobiva na svoji moči, ali, če se bolje sliši, na “količini”... pomeni, da - dlje kot traja vretje, več metanola bo v vinu. Pri čemer ne kaže pozabiti, da pri takem načinu pridobivanja RDEČEGA vina še enkrat pride do vretja, takrat, kadar se “mošt” levi v vino.

Zatorej: šmarnico je moč tako jesti, kakor jo uživati v podobi soka in/ali vina, v primeru, da ji z nespametnim ravnanjem ne povečujemo koncentracije metanola. Če pa smo povprečno “pametni”, potem: bomo raje uživali v barvi (v zunanjosti), kot pa v zdravem.

Na zdravje!

Žganjekuha, primer dejanskega znanja ali zgolj - "znanja"

Vsi, ki “kuhajo” žganje, VEDO, da ZNAJO - “kuhati” žganje, le - pri določenih žganjih je moč začutiti njih moč in aromo, NE pa tudi tega, da “zarežejo”, da ti malodane zažgejo ustno votlino in žrelo, te pripeljejo do tega, da skorajda ostaneš brez sape, dočim pri večini žganj začutiš prav to, da “zarežejo”. Čemu?

 

Pri prvem “kuhanju” se tvar razdeli na tri dele: na čvrsto (ki ostane na dnu kotla), na metanol (STRUP!!!), ki v podobi belo-sivkaste, vsekakor pa motne tekočine (kot prvi) prične teči iz cevke, in alkohol, bistra tekočina... bistra vsaj na prvi pogled, očem.

 

Pri drugem “kuhanju” pogosto pride do tega, da se žganjekuha izkaže kot zadeva, temelječa na - NEZNANJU (takrat, kakopak, kadar žganje, v svoji končni podobi, “zareže”). Večini je namreč pomemben čas, v katerem bodo proizvedli svojo količino žganja, zato le-tega “kuhajo” na previsoki temperaturi (višja kot je temperatura “kuhanja”, krajši je čas, potreben za “kuhanje”!)... tekočina (žganje), ki jo/ga ujamejo, je, resda, očem “bistra/o”, vendar - še vedno “zareže”, še vedno - vsebuje metanol (ponavljam, gre za strup!), katerega bi, ob nižji temperaturi “kuhanja” (s tem ob daljšem času, potrebnem za “kuhanje”) izločili, iz žganja. Potemtakem bi morali, ob načinu, na katerega proizvajajo žganje, le-to “kuhati” še (vsaj) tretjič...

 

In - kako ugotoviš to, da alkohol (žganje) vsebuje metanol? Poleg tega, da te “zareže”? Preprosto: vzemi kozarec, vanj nalij, npr., 1 dcl žganja, potem pa dodaj še pol decilitra vode, pa - v kolikor bo vsebina kozarca postala motna, boš vedel, da je v njej prisoten metanol!

Največji izum čaka, da - ne bo nikoli udejanjen!

Človejaki se, že po naravni zasnovanosti, izkazujejo kot sebična bitja, kot bitja, katerim je skupnost pomembna le toliko, kolikor od nje ZASE dobijo.

To, da bi se človejak odrekel lastnim interesom, v dobrobit skupnosti... odkritje takšnega izkazovanja bi krepko preseglo celo odkritje ognja, in/ali kolesa!

Ni vsaka pomoč nekaj dobrega!

Vsa prizadevanja, ves trud in žrtvovanja, tistih BEDAKOV, ki so skušali "človeštvu" izboljšati živetje, je - zaman, in že neštetokrat popljuvano, v blato poteptano!

Nekoč sem pomagal vsevprek, da sem le znal/zmogel pomagati. Nato sem postal selektiven, skrajno selektiven: pomoč si zasluži le tisti, pri katerem se le-ta (pomoč) izkaže za smiselno... in ne za to, da z njo pomagaš živalskosti (še bolj) živalskost živeti, izkazovati!

Konjska čreda za hec in zares...

Imam stoglavo konjsko čredo.

Res? In kakšne vrste konj imaš?

Pet lipicancev, ostalo so mule in mezge.

A, potem imaš petglavo konjsko čredo.

Ampak - "človeštva" pa, bog ne daj, po pravilih analizirat, bo še ena "sveta resnica" padla!

Čemu služi znanje?

Da, čemu služi znanje?

Da se zmorem lažje soočati z okoliščinami, znotraj katerih živim, da zmorem lažje (pre)živeti.

Dobro, če se za hip ustaviva ob tem odgovoru, in izhajava iz njega: je to, kar znaš, dejansko znanje, ko pa nenehno vrtiš svoj krog, in padaš iz ene skrajnosti v drugo? Oziroma, drugače: mar sploh razumeš to, o čemer si se učil, a se, kaže, dejansko nisi naučil... da se nikakor ne moreš izvleči iz začaranega kroga “ponavljajoče se zgodovine”?

Seveda, da razumem, in znam, ampak mi ne pomaga, ker so, poleg mene, tisti “grdi drugi”, ki po svoje delajo...

Ampak, veš, ti “grdi drugi” pripadajo povsem isti vrsti, kateri pripadaš tudi sam, pa so tudi zanje veljavna ista pravila, katera opredeljujejo vrsto kot celoto, in vsakega posameznika znotraj nje, oziroma, drugače: vse lastovke lovijo mušice, si spletajo gnezda, letijo, se spomladi vračajo z juga... potemtakem tudi vsi znotraj tvoje vrste delujete povsem enako, in tudi “znate” in “razumevate” to svoje, domnevno zgolj, znanje, enako, povrh naj bi pa še bili - razumna bitja! In razumu nikakor ni značilno, da nerazumna, celo bebava ravnanja izkazuje, kajti - ko bi to bila njegova značilnost, potem enega samega “odkritja” ne bi bilo! Ne nazadnje, mar nisi ti te “grde” izbiral, kot sebi edino primerne, všečne, razumljive, potemtakem kot sebi enake, da bodo zastopali tudi tvoje želje, interese?!

Sem, ja, vsakdo greši...

Dejstvo, vsakdo greši, a tvoji vrsti je “usojeno” konstantno grešenje, pomeni, da napačna odločitev ni posledica neke trenutne, recimo mladostne, zaletavosti, pač pa je posledica - nezmožnosti sprejemanja pravilnih odločitev?!

Ne, ne, nikakor, saj smo ja razumna bitja!

Dobro, tako trdi šolsko znanje, tisto papagajsko, ampak, veš, dogajanja krepko nasprotujejo tej ugotovitvi, in je toliko bolj vidno nasprotje med teorijo in prakso takrat, kadar imaš ti, kot del večinskega, možnost odločati o stvareh. In, ne nazadnje, če se povrneva k izhodiščnemu vprašanju: veš, ko bi znanje služilo samo temu, da lažje, lepše (pre)živiš... poglej volkove, te, današnje, in tiste “nekdanje”, tudi oni se učijo, in oni celo morajo dejansko znati, da uspevajo, samostojno, (pre)živeti, vsako neznanje lahko plačajo s svojim življenjem, ampak - kljub vsemu njihovemu znanju, so ti, današnji, še vedno natanko takšni, kakršni so bili nekoč, in tudi (pre)živijo na povsem enak način. Pomeni: ko bi znanje zares bilo namenjeno samo temu, da z njegovo pomočjo uspešneje (pre)živiš, potem bi še danes živeli v tvojem svetu, v svetu kamene dobe, votlin in brlogov, v svetu - človečnjakov! Ne, ne, znanje, v kolikor dejansko obstaja, v kolikor si ga dejansko zmožen razumevati, služi tudi, morda celo predvsem temu, da si se, z njegovo pomočjo, zmožen dokopavati do novih (spo)znanj, da si, z njegovo pomočjo, zmožen odstirati tančice s (preostalih) skrivnosti “sveta”, da si, z njegovo pomočjo, zmožen preseliti se iz votline v ogrevano stanovanje... Zdaj pa razmisli, koliko je teh, kakšen je njih odstotek, v odnosu na “človeštvo”, ki so s svojimi “odkritji” omogočili to, da danes lahko ti, celo potrjen s “šolskim spričevalom”, trdiš, da znanje služi samo - lažjemu (pre)živetju?!

Bodo elektro podjetja rešila bodočnost?

Kaj pomaga vesoljnemu janezu to, da ve, da vojna prinese pobijanja... in da, v prvi vrsti, ali celo izključno, ne želi, da bi bil pobit tudi sam, in njegovi... ko pa, ta vesoljni janez, počne natanko vse tisto, kar je potrebno početi, da - povzroči vojno.

Ne gre, ne, žal, a bebavost, ki se niti posledic lastnih ravnanj ne zaveda, takšna bebavost bi zares morala biti na povodcu. Glede nagobčnika bi se dalo odločati sproti, v odvisnosti od konkretnih okoliščin.

Kar se papiga nauči, to papiga zna.
Kar se janezek nauči, to janez zna.
Kakopak, oba, papiga in janez, znata po svoje, pa večinoma - ne znata. In ni le v tem težava, pač pa - ne papiga, ne janez, ne dospevata do novih spoznanj (potemtakem jima naučeno prav nič ne koristi). In tudi - le kaj bi z novimi, spoznanji, spočela, ko pa niti tega ne vesta, kaj bi z obstoječimi?!

Nekateri bi razsvetljevali bebce, pa ne vem... ti, nekateri, razpolagajo, morda, z informacijo, ki je meni neznana? So, denimo, izumili tovrstne vgradne žarnice?!