Pri
človejakih je mišljenje izjemno zahteven proces, ki jih, dobesedno,
izčrpava. Zato ni čudno, da jim, z leti, in s slabšanjem fizične
kondicije, mišljenje peša, kar, posledično, vodi do tega, da njih
miselna obdobja postajajo, z leti, vse krajša, in vse manj uspešna.
Zadeva bi lahko bila zaskrbljujoča, a le na prvi pogled, kajti dejansko stanje je povsem obratno: manj kot mislijo, manj se v neumnosti izkazujejo!
In še pripis, tudi povsem zares:
Dokazano je, da so možgani tisti organ, tisti del življenja, ki med vsemi deli - krepko najdlje zdrži! Nekateri se igrajo z mislijo, da bi, teoretično gledano, zmogli zdržati, uporabni, v neskončnost. O tem ne bi, vsaj resno ne, kajti - ne obstaja ena sama posamičnost, potemtakem to tudi pri možganih ne more biti, ki bi bila neskončna oz. bi zmogla obsta(ja)ti v neskončnost, vse ima svoj konec... razen, morda, enega samega sosledja, procesa: hkratnega odmiranja in rojevanja vseh vesolij (iz odmirajočih starih se porajajo nova, si "veliki poki" sledijo). Potemtakem samo "staranje" nekega posamičnega življenja NI tisti dejavnik, ki bi smel vplivati na (ne)zmožnost možganov, v kolikor le-ti dejansko služijo tistemu, čemur so namenjeni, kajti...
Dokazano je tudi, da UPORABA ( = delovanje) slehernega organa, potemtakem tudi možganov, zagotavlja njihovo NEMOTENO DELOVANJE oziroma drugače: v kolikor bom organ obremenjeval, ga silil delati, potem bo popolnoma v redu deloval, v kolikor pa ga ne bom, bo začel odpovedovati (kdor ne verjame, naj pomisli na ponesrečence, ki se morajo, po daljšem ležanju, znova učiti hoditi... ali pa naj poskusi samemu sebi odtegovati tekočino, bo ugotovil, kako - relativno - hitro se bodo odzvale, na primer, ledvice!)...
Pri tem se pojavi temeljno vprašanje: v kolikor so možgani OSNOVA življenja (srce je zgolj črpalka, in se da, to črpalko, nadomestiti, z umetno... medtem ko tega ni moč storiti z možgani, morajo biti NARAVNI - močno dvomim, da bo tudi v bližnji bodočnosti, v nekaj stoletjih, moč pomisliti na to, da bi izdelali tako zapleten "računalnik", kakršen so možgani!), potem ne vem, čemu bi jih sploh moral "siliti" k delovanju, ko pa - delujejo sami od sebe (in tudi takrat, kadar se tega delovanja sploh ne zavedamo), in ko "sami od sebe" procesirajo podatke iz okolja, kar bi, z drugimi besedami, pomenilo takole: možgani vodijo razumno bitje, nikakor obratno, potemtakem razmišljanja "prihajajo sama od sebe" (ne potrebujem se prisiljevati v razmišljanje), in lahko jih (pa še to le za nekaj časa, ker se bodo, slej ko prej, vrnila) zgolj odmislim...
Kakopak, kakor je od uporabe odvisna razvitost (nemotenost, neokvarjenost... izvzeta so le morebitna bolezenska stanja, kajti nek udarec v glavo... ali možganska kap... ali "parkins"... objektivno pogojuje umske/možganske zmožnosti... a vse te okvare, vsa ta bolezenska stanja niso isto kot zdravo staranje!!!), tako je tudi obratno: od razvitosti (zasnovanosti - zasnovanost posameznega bitja je namreč tisto, kar določa, omejuje njegove zmožnosti!) je odvisno, kaj bom zmogel početi, in koliko, s svojimi možgani, pa, denimo...
Za Ajnštajnove možgane so ugotovili, da so krepko manjši od povprečnih (po človejaškem "poznavanju" bi, potemtakem, moral biti Ajnštajn dokaj neumen!), po drugi strani pa velikost čelnega režnja njegovih možganov (čelni reženj je pomemben, ker v njem obstaja, ali pa ne, z/možnost abstraktnega mišljenja, potemtakem - razuma!) za krepkih 15 % presega velikost čelnega režnja povprečnih možganov! Pri manjših možganih večji čelni reženj... pa je (bil) Ajnštajn zgolj človek (sam ne poznam biološke razvrstitve, imenovane "genij", morda sem v šoli "sedel na ušesih", ne vem), zgolj - RAZUMNO bitje (ker je razumeval /tudi/ "naravne zakonitosti", jih je "videl", s pomočjo uma, ne čutil... s katerimi IZKLJUČNO zaznavajo človejaki), zategadelj...
Dokler biologija ne izmisli vrste, imenovani "genij(i)", bo treba zadeve postaviti na prava mesta, za stopničko nižje, pa - če Ajnštajn zaseda stopničko, na kateri je nalepka "človek - razumno bitje", potem morajo biti na nižjih stopničkah neki drug(ačn)i napisi!
Zadeva bi lahko bila zaskrbljujoča, a le na prvi pogled, kajti dejansko stanje je povsem obratno: manj kot mislijo, manj se v neumnosti izkazujejo!
In še pripis, tudi povsem zares:
Dokazano je, da so možgani tisti organ, tisti del življenja, ki med vsemi deli - krepko najdlje zdrži! Nekateri se igrajo z mislijo, da bi, teoretično gledano, zmogli zdržati, uporabni, v neskončnost. O tem ne bi, vsaj resno ne, kajti - ne obstaja ena sama posamičnost, potemtakem to tudi pri možganih ne more biti, ki bi bila neskončna oz. bi zmogla obsta(ja)ti v neskončnost, vse ima svoj konec... razen, morda, enega samega sosledja, procesa: hkratnega odmiranja in rojevanja vseh vesolij (iz odmirajočih starih se porajajo nova, si "veliki poki" sledijo). Potemtakem samo "staranje" nekega posamičnega življenja NI tisti dejavnik, ki bi smel vplivati na (ne)zmožnost možganov, v kolikor le-ti dejansko služijo tistemu, čemur so namenjeni, kajti...
Dokazano je tudi, da UPORABA ( = delovanje) slehernega organa, potemtakem tudi možganov, zagotavlja njihovo NEMOTENO DELOVANJE oziroma drugače: v kolikor bom organ obremenjeval, ga silil delati, potem bo popolnoma v redu deloval, v kolikor pa ga ne bom, bo začel odpovedovati (kdor ne verjame, naj pomisli na ponesrečence, ki se morajo, po daljšem ležanju, znova učiti hoditi... ali pa naj poskusi samemu sebi odtegovati tekočino, bo ugotovil, kako - relativno - hitro se bodo odzvale, na primer, ledvice!)...
Pri tem se pojavi temeljno vprašanje: v kolikor so možgani OSNOVA življenja (srce je zgolj črpalka, in se da, to črpalko, nadomestiti, z umetno... medtem ko tega ni moč storiti z možgani, morajo biti NARAVNI - močno dvomim, da bo tudi v bližnji bodočnosti, v nekaj stoletjih, moč pomisliti na to, da bi izdelali tako zapleten "računalnik", kakršen so možgani!), potem ne vem, čemu bi jih sploh moral "siliti" k delovanju, ko pa - delujejo sami od sebe (in tudi takrat, kadar se tega delovanja sploh ne zavedamo), in ko "sami od sebe" procesirajo podatke iz okolja, kar bi, z drugimi besedami, pomenilo takole: možgani vodijo razumno bitje, nikakor obratno, potemtakem razmišljanja "prihajajo sama od sebe" (ne potrebujem se prisiljevati v razmišljanje), in lahko jih (pa še to le za nekaj časa, ker se bodo, slej ko prej, vrnila) zgolj odmislim...
Kakopak, kakor je od uporabe odvisna razvitost (nemotenost, neokvarjenost... izvzeta so le morebitna bolezenska stanja, kajti nek udarec v glavo... ali možganska kap... ali "parkins"... objektivno pogojuje umske/možganske zmožnosti... a vse te okvare, vsa ta bolezenska stanja niso isto kot zdravo staranje!!!), tako je tudi obratno: od razvitosti (zasnovanosti - zasnovanost posameznega bitja je namreč tisto, kar določa, omejuje njegove zmožnosti!) je odvisno, kaj bom zmogel početi, in koliko, s svojimi možgani, pa, denimo...
Za Ajnštajnove možgane so ugotovili, da so krepko manjši od povprečnih (po človejaškem "poznavanju" bi, potemtakem, moral biti Ajnštajn dokaj neumen!), po drugi strani pa velikost čelnega režnja njegovih možganov (čelni reženj je pomemben, ker v njem obstaja, ali pa ne, z/možnost abstraktnega mišljenja, potemtakem - razuma!) za krepkih 15 % presega velikost čelnega režnja povprečnih možganov! Pri manjših možganih večji čelni reženj... pa je (bil) Ajnštajn zgolj človek (sam ne poznam biološke razvrstitve, imenovane "genij", morda sem v šoli "sedel na ušesih", ne vem), zgolj - RAZUMNO bitje (ker je razumeval /tudi/ "naravne zakonitosti", jih je "videl", s pomočjo uma, ne čutil... s katerimi IZKLJUČNO zaznavajo človejaki), zategadelj...
Dokler biologija ne izmisli vrste, imenovani "genij(i)", bo treba zadeve postaviti na prava mesta, za stopničko nižje, pa - če Ajnštajn zaseda stopničko, na kateri je nalepka "človek - razumno bitje", potem morajo biti na nižjih stopničkah neki drug(ačn)i napisi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar