V čem
je smisel nekega jezika, kaj je njegov poglavitni, osnovni namen? Morda –
omogočiti lažje, učinkovitejše sporazumevanje?!
Kaj je
lažje, imeti eno samo besedo, za dve, tri ali več različnih stvari, pa potem z
opisovanjem, z dodatno razlago nekomu, sobesedniku, pojasniti o čem govoriš,
ali je, morda, lažje imeti za vsako stvar nek poseben izraz, njeno ime, pa da
ta, kateremu sporočaš, takoj ve o čem govoriš?!
Če
zapišem, na primer, »šel sem v nasad, redčit oljke«, potem – kaj sem počel,
tam? Sem, morda, redčil DREVESA, imenovana oljke, ali sem, zaradi preobilice
plodov, šel redčiti plodove (katere veleNEUMNI sodobni »strokovnjaki«, resda »izšolani«,
a še vedno neumni, tudi skušajo z oljkami poimenovati)?! Če pa rečem, po starem
(in pismenem!) taisti stavek, potem točno vem, da sem nekaj dreves odstranil,
ker so se preveč razrasla (nisem dobro načrtoval, prostorsko, takrat, ko sem
jih sadil), in da sem s tem posegel, posredno, samo v tiste OLIVE, ki so, pač,
rasle na posekanem drevju (medtem ko ostalih plodov nisem prav nič redčil).
Nekoč
šolanje NI bilo javno, vsakomur dostopno, pa so se šolali izključno tisti, praviloma,
ki so s svojo, ali s sposobnostjo staršev, dospeli do možnosti šolanja. In so
se na vrhove prebijali, bolj ali manj (ne brez izjem, a kljub temu) tisti, ki
so, spet, neko zmožnost izkazali, medtem ko danes…
Danes
imamo javno šolstvo. Dostopno je, šolanje, dobesedno vsakomur. Učni program je
prilagojen POVPREČJU, merila so prilagojena povprečju, pa je, žal, dandanes
dovolj to, da se KOT PAPAGAJ NAUČIŠ PONAVLJATI TISTO, KAR SO TE (NA)UČILI, in
že si uspešno opravil šolanje. In ne samo to, postal si »izobražen«, postal si
celo »intelektualec«, postal »strokovnjak«, a si, resnici na ljubo, še vedno,
zgolj povprečnež, kot tak povprečno pameten in predvsem – NEUMEN, kajti – niti tistega,
kar si se, bojda, (na)učil, zares ne razumeš!
Ta
posledica javnega šolstva (»izobražena« bebavost«) je vidna na slednjem koraku,
in bo vidna še bolj, s časom, in tudi na področju jezika, saj svoje »strokovne«
pogruntavščine sodobni »strokovnjaki« rinejo tudi tja, kjer so pravila,
osnovna, samega jezika, torej v sam pravopis!
Nekoč
so si omislili knjižni jezik zato, da bi vsak v šolo hodeči Deželan zmogel
drugega razumeti, da bi oba poznala nek, konkreten izraz, za stvar, kateri
sicer, v svojem žargonu, narečju, jezikovnem okolju drugače pravita. Da, zgolj
radi tega je nastal, ta, knjižni jezik, da bi Prekmurec razumel Primorca, le-ta
Štajerca… kar v preteklosti, in brez prevajalca, ali vsaj kriljenja z rokami,
ni bilo mogoče. Danes pa…
Danes
pa »izobraženi« bedaki, ki so se vrinili v tvorbo novodobnega jezika, dajejo prednost
lokalitetam, torej izrazom, ki jih uporabljajo izključno na nekih posameznih
področjih. In bi, po njihovi pameti, bilo sporazumevanje lažje, ko bi se VSAKDO
(na)učil vseh teh izrazov, kot da se vsakdo nauči izraza, kakršen je oblikovan
v okviru – knjižnega jezika. Primer? Denimo: »ker lokalno prebivalstvo pravi
Črni KaU, je pravilno govoriti/pisati takisto« (in, bog ne daj, ne tako, kakor
veleva knjižni jezik, ki namesto črke U zapoveduje črko L)! Ampak, veš, po tej
logiki se bomo morali učiti tudi vseh ostalih izrazov, lokalnega značaja, od
tistih, s katerimi poimenujejo nogavico, čevelj, roko, hlače, pas… in bo vsakdo
moral poznati VSA narečja, v Deželi, če se bo hotel, na svojih potepanjih,
sporazumeti z »lokalci«!
Ja,
verjetno je res lažje učiti se petdesetih besed, izrazov, za eno samo stvar,
kot da bi ta, ena sama stvar, v enem imenu, in vsem, zvenela, znano, kakopak.
In prav verjamem, da bo to pripomoglo k lažjemu sporazumevanju, v narodu, ki se
niti enega samega jezika, knjižnega, ni zmožen (korektno) naučiti!
Po
novem je zapovedano, v pravopisu, da je potrebno IMENA praznikov zapisovati z
malo začetnico. Pazi, imena! Doslej je veljalo (in pri meni še vedno velja), da
vsa imena zapisuješ z veliko, potemtakem tudi imena praznikov. In v čem je
problem? Preprosto, v sledečem – ko brezumno govedo, po svojem črednem nagonu,
zastavi stampedo, sledeč vodilnim, nekaterim, rado konča – na dnu prepada. Pa
bodo, kmalu, na vrsto prišla tudi ostala imena, pri teh, ki niti tega ne vedo,
da se beseda Slovenec (samostalnik) piše z veliko, dočim se slovenski
(pridevnik) piše z malo! Jap, če noče gora k Mohamedu, mora le-ta h gori, in –
če noče »narod« k (po)znanju jezika, mora le-ta k »narodu«!
Ja,
tako se dogaja, trenutno (ter že nekaj časa), z jezikom, in ne samo z njim.
Kakopak, pravijo, da je jezik živ organizem, da se razvija, ampak iz njihovih
ust, spod bebavega čela postavljenih, ta trditev zveni kot običajna, nič vredna
floskula, še zlasti, ker jezika NE razvijajo, pač pa ga siromašijo, za različne
stvari ISTE besede uvajajo (pomeni, da je moč določeno vsebino razumevati
izključno »iz konteksta«, potemtakem z dodatnim pojasnjevanjem, opisovanjem)
ga, dobesedno, razkrajajo, ubijajo, ker…
Pogrešajo
svoj neandertalski huba-huba, s katerim se je dalo (ko si nekaj pokazal, ali
odplesal neko svoje pojasnjevanje) ves svet »razumeti«?!
Ne, ne,
nočem iti v korak s časom, nikdar nisem šel z njim, in zlasti s tem, tozadevno
demokratičnim, dejansko pa javnošolsko BUTASTIM ne grem!
