Uroš Vošnjak, Na petem vogalu

Uroš Vošnjak, Zariše sence čas

Zariše sence čas

V dlani krhek cvet, ti dano ga je otopliti,

da svojo kratko pot prehitro ne bi  dokončal,

in da nekoč bi spet nov zmogel iz semena kliti,

da hodi svojo pot, da, za trenutek, bo obstal…

Zariše sence čas, in zdaj prebuja, zdaj odlaga,

potihne slednji glas, nič se v neskončnost ne vrti,

mi tvoja topla dlan zavetje nudi in pomaga,

da se mi dalje gre, da pot, še vedno, me drži…

Zelo pomaga vsaka tvoja mi beseda,

ki poraja se, prav rada, da odene me v objem,

in mi pomaga tvoj pogled, ki nežno gleda,

lažje se zadiha, sonce se nasmiha, ko znajdem se v njem…

Na kratko

Temeljna težava glede pravic?
Moraš jih biti vreden!

Upanje je dobra zadeva. Kadar ga zmoreš udejanjiti.

Čudodelcev ni. Glede čudežev pa vem le za enega - svet še vedno obstaja, kljub človejakom!

Uroš Vošnjak, Cveti pomlad

V svojem kotu

Imam svoj kot. Pravzaprav – kot kota.

Povsem slučajno sem ga našel, zdaj pa ga ne dam!

V njem je vse, kar šteje mi, v njem še sam sem, zmota,

v kotnem kotu srd kotim, tako kot zmorem, znam.

Zgolj moj, ta kot, čeprav odprt,

pa kdor prikuka, sme dospeti,

po svoje sme ga doživeti…

kot luknjo temno, kot cvetlični vrt.

In ta moj kot, kot grad s topovi,

ponuja dlan mi in zavetje daje,

v njem puhte trenutki negotovi,

da grem naprej, čeprav omahovaje…

Imam svoj kot. Mi daje zrak.

In z njim v neskončnost se raztezam,

iz njega slišim, zrem, oprezam,

da vem kam smerim naj korak.

Imam svoj kot. Pravzaprav – kot kota.

Ne zmore  vanj, kdor bi želel,

ne zmore vanj grda rabota.

Je moj, ta kot! Bom v njem uvel.