Alkoholizem NI bolezen!

Živimo v času neštetih “izobraženih strokovnjakov”, ki zaradi odsotnosti razuma, posledično razumevanja, ne vedo (ne poznajo) niti tistega, o čemer govorijo, kar “razrešujejo”. Vendar - zastavimo s povsem banalnim primerom...

Trenutno je moderna viroza, pa kar z njo začnimo. Kdor jo je izkusil (katerokoli), ta pomni, da se viroza izkazuje na različne načine. In med temi načini so tudi utrujenost, glavobol, povišana telesna temperatura... vse zgolj in samo POSLEDICE bolezni, imenovane viroza, bolezni, ki se po svoje odvija v organizmu. Bolezni, katere simptome lahko tudi lajšamo, denimo - z analgetiki zmoremo obvladati tako glavobol, kakor tudi temperaturna odstopanja telesa, ampak...

To, da popijem analgetik, to ne pomeni, da zdravim samo bolezen (ki je vir, vzrok mojega počutja)! Daleč od tega, s tem bom samo ublažil posledična stanja, dočim bo sama bolezen ostala, še naprej, v meni, in bo po svoje delovala vse dotlej, dokler si organizem ne izbori, sam od sebe (v primeru viroze), osvoboditev od obolenja.

Popolnoma enako je z alkoholizmom (in z drugimi stanji, številnimi, ki se izkazujejo bodisi v podobah obsesivno kompulzivnih motenj - to so motnje v samem izkazovanju obolelega posameznika, denimo od pretirane skrbi za čistost, pogojene v strahu pred bakterijami, ali pa v nenormalni “redoljubnosti”... - bodisi v težavah s koncentracijo, pomnjenjem... bodisi v t. im. psihosomatskih boleznih, ki so ZGOLJ NAVIDEZNO bolezni telesa, dejansko pa se njih vzroki nahajajo v psihi - in je, v primeru teh bolezni, popolnoma neplodno klasično zdravljenje /telesa/, kajti edina zadeva, ki tovrstne bolezni zmore odpraviti, je - ozdravitev psihične obolelosti). Alkoholizem ima svoje vzroke, neka konkretna psihična stanja, nepravilna, kakopak, in ta psihična stanja posameznika povedejo v nenadzorovano konzumiranje alkohola (ali katerekoli druge droge). Z drugimi besedami...

Kakor je povišana telesna temperatura le posledica, ZNAK obolelosti, in kakor se z nižanjem temperature NE borimo proti bolezni (nasprotno, telo celo POTREBUJE povišano telesno temperaturo - do neke dopustne meje, seveda - da se prav z njeno pomočjo bori proti virusu, bakteriji!)... pač pa se proti bolezni borimo šele tedaj, kadar ugotovimo njen vzrok, tisto žarišče, ki poraja (tudi) nepravilno stanje telesne temperature... tako je tudi alkoholizem le posledica, znak obolelosti, psihične! In se z odpravo tega alkoholizma (s prenehanjem pitja alkohola) sploh še nismo soočili s samim obolenjem (torej s psihičnim stanjem, ki je v alkoholizem popeljalo), pač pa le-to še naprej ostaja v posamezniku, nespremenjeno, pač pa smo odpravili zgolj neko (resda zdravju škodljivo) navado, in smo odpravili posledice te navade (npr. prekomerno trošenje denarja za pijačo, sproščanje agresivnosti, neodgovoren odnos do nekega sobivanja...)! Potemtakem...

V kolikor je psiha (splet miselno-čustvenih pojmovanj) obolela, in v kolikor ostane obolela tudi po odpravi alkoholizma (in ostane!), potem je takšen “ozdravljen” posameznik le tozadevno sposoben kakovostnega sobivanja, dejansko pa ga lahko (zaradi psihe, ki je še vedno obolela) neko njemu neljubo stanje v hipu “vrže s tira” (ga pripelje do tega, da se ni zmožen nadzorovati, obvladovati). Je pa res tudi sledeče:

Znotraj nagonskega sveta tako ali tako NI doslednosti (načelnosti), in v njem vsakdo počenja tisto, in tako, kar, in kakor, mu prija. Kakopak, v okvirih dovoljenega (mu), v okviru strahu pred neljubimi posledicami (zanj, v primeru, da bi presegel dovoljeno). Znotraj nagonskega sveta je temeljno vodilo sebičnost. Pomeni, da znotraj nagonskega sveta sleherno, takšno ali drugačno, omejevanje (tozadevno absolutne) svobode (možnosti, da bi počel kar in kakor ti prija) - neizogibno vodi v problematična psihična stanja! Potemtakem...

Potemtakem je znotraj dvonogega nagonskega sveta, prisiljenega živeti znotraj nekih družbenih normativov, psihična okvarjenost povsem običajno, “normalno” stanje! Obče sprejemljivo. In v takšnem svetu se odprava posledic tega stanja (edina vidna sprememba med prej in potem), denimo alkoholizma, izkazuje kot ozdravitev!

Resnici na ljubo je potrebno pripisati sledeče: računati na psihično (o)zdravljenje nagonskih bitij je povsem nerealno, kajti za takšno zdravljenje sta na obeh straneh (pacient in zdravnik) potrebni razumsko zasnovani bitji. In po možnosti naj bi zdravnik tudi razumsko deloval, se izkazoval (če je že pacient za takšno izkazovanje prikrajšan, zaradi svoje psihične okvarjenosti).

Ponazoritev večine »psihoterapevtskega« delovanja

Zanemarimo dejstvo, da nagonskih bitij (samo/po/imenovanega človeštva) NI moč psihično ozdraviti (pač pa jim je moč le predrugačiti izkazovanja), in se zaustavimo pri zdravljenju, konkretneje “zdravljenju” psihičnih obolenj tistih, ki so sicer razumsko zasnovani, a so dospeli v stanje psihične obolelosti. Obenem zanemarimo tudi dejstvo, ki se izkazuje (celo!) v podobi doktrine, napotila, prepričanja... “stroke”, trditev, da “je osnovna naloga terapevtskega delovanja obolelo osebo naučiti živeti z (psihično) okvar(jenostj)o” (čeprav je psihična obolelost razumsko zasnovanega bitja v celoti OZDRAVLJIVA, odpravljiva, razen v skrajnih primerih, takrat, kadar je še poslednji delček zmožnosti razumevanja podlegel sami okvari, njenemu napredovanju!!!). In se lotimo primerjave (absolutne večine) “terapevtskega” delovanja (sodobnega časa) z neko konkretnejšo, vsem dostopno in razumljivo vsebino. Denimo z - obdelavo zlomljene noge...

Nekdo si zlomi nogo. Denimo, da je zlom tik nad kolenom, in je spodnji del noge obrnjen navznoter. In jaz, ki nisem vešč uravnavanja kosti (in tudi siceršnje obravnave zlomov), poškodovancu (zlomljeno) nogo zgolj pričvrstim, utrdim, mu celo neko oporo namestim, da se zmore premikati. Kaj se bo zgodilo?

Zgodilo se bo to, da se bo kost, s časom, zarasla. In se bo zarasla natanko tako, kot je ostala, v stanju, ko sem nogo (z opornico) učvrstil: noga bo “zdrava”, uporabna brez opornice, “le” - ta, “ozdravljen” poškodovanec bo, namesto po stopalu (te, poškodovane noge), hodil po zunanji strani stopala, morda celo po skrajnem, zunanjem delu narta (zgornji del stopala). Pomeni...

Pomeni, da bo takšna, “ozdravljena” noga, funkcionirala, oseba se bo lahko premikala, le šepala bo, krevljala, bolj počasi, radi tega, hodila, in bolj počasi, radi tega, tekla, če sploh. Smučati pa, domnevam, “ozdravljen” poškodovanec ne bo mogel...

Povsem identično stanje porajajo novodobni “psihoterapevti” - “zakrpajo” VIDNE POSLEDICE konkretnih psihičnih stanj, obolele celo pripeljejo v fazo TOZADEVNE samozavesti (ker naj bi samozavest temeljila izključno na dejanskih vrednostih, ki tvorijo nekega posameznika, gre, v občem primeru, prej za d o m i š l j a v o s t = vsebinsko neutemeljeno vrednotenje samega sebe) in jih naučijo tega, da (še bolj, kot to že sicer počno) krivdo za lastne neuspehe zvračajo na “neke druge” (namesto, da bi v sebi iskali vzroke lastne nezmožnosti)! Z drugimi besedami: psihičen “zlom noge” zakrpajo tako, da se obolela oseba sprijazni s samo seboj (s tem, kakršna - tudi psihično okvarjena - je), se nauči s takšnim samim seboj (kolikor toliko in predvsem tozadevno) živeti, delovati, medtem ko...

Vsi razlogi, vzroki, ki so do psihične obolelosti privedli, OSTANEJO v podzavesti in TRAJNO, do konca živetja, negativno delujejo na obolelo, uradno “ozdravljeno” osebo! Pomeni, da ostane (psihično) “zlomljena noga”, za katero pa se oba, obolela oseba in “terapevt”, strinjata, da - je zdrava!

Še drugače: za to, da nekdo pade v alkoholizem, obstajajo VZROKI (psihično nezadovoljstvo!), in le s tem, ko me nekdo odvadi pitja, ti vzroki niso odpravljeni. Odpravljene so le posledice pitja (alkoholizma), obenem pa - je zmanjšana količina UGODJA, potrebnega za lajšanje živetja (da, potrebujemo ugodja, z njih pomočjo se rojeva zadovoljstvo, le-to poraja energijo, potrebno za živetje, in - če mi prija kozarec vina... če zmorem samega sebe nadzorovati... potem mi ta kozarec vina lahko le KORISTI - me do ugodja pripelje, dočim sem v stanju ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik prikrajšan za eno izmed možnosti porajanja ugodja)!

Upam, da bo nastopil čas spoznanj(a), in da se bo obstoječa praksa razdelila na dva, povsem različna pola: na DEJANSKO (in v ozdravitev usmerjeno) psihoterapijo in na mazaško, v predresiranje (spreminjanje obstoječih prepričanj, navad, ravnanj) usmerjeno “terapijo”! Pri čemer slednji, “terapevti”, nikakor ne bi smeli dospeti do uradne potrditve zmožnosti psihoterapevtskega delovanja!

V poplavi »psihostrokovnjakov« - srednji vek!

Učenje NAJ BI BILO dospevanje do razumevanja (snovi, o kateri se učiš), in NIKAKOR zgolj osvajanje podatkov, pa tudi za znanje velja, da NAJ BI BILO zmožnost prenosa teorije v prakso! Če zapišem drugače: prav nič ne pomaga to, da se naučiš “enciklopedijo” na pamet, če tega, kar si se “naučil”, ne zmoreš uporabljati v praksi na način, da - (raz)rešuješ, dokončno in trajno, dejansko, težave!

Učni program je prilagojen povprečju. Dejstvo. Povprečne umske zmožnosti pa so - nične. Tudi dejstvo. Absolutna večina dvonoge populacije je namreč sestavljena iz nagonskih, nerazumskih bitij, ki so se sicer zmožna naučiti določenih konkretnih, praktičnih zadev (opravil), v bistvu vsega tistega, pri čemer so elementi, potrebni za izvedbo neke celote opravil, dostopni čutnim zaznavam. Po načelu, na primer: vidim načrt za mizo, poznam uporabnost kladiva, žage, izvijača... vem, da zmorejo vijaki oz. žičniki dva dela povezati v posamezen kos... nekajkrat sem se že lotil podobnih opravil (“vaja dela mojstra”)... in ni vrag, da ne bi zmogel, ko že imam vse (od načrta do potrebnega materiala) pri roki, sestaviti mize!

Zaplete pa se, pravzaprav se (izvedbena) uspešnost docela izniči, pri tej, absolutni večini, tam, kjer je delovanje usmerjeno na področja, pri katerih so čutne zaznave le nekakšno izhodišče, vendar si z njimi v samem procesu kaj dosti ne morem pomagati! In tega ne morem zaradi tega, ker so vsebine, katerih se lotevam, čutnemu zaznavanju neposredno nedostopne.

Povsem preprost, obče znan, vsakdanji primer je - ponavljajoča se zgodovina. Nič ne pomaga občestvu, da zna celotno snov s področja zgodovine na pamet, kajti - če ne zmore prepoznavati indicev, če ni zmožno ugotoviti nastajanje določenih značilnosti (nekega časa), značilnosti, ki po zakonu inercije vedno in brezpogojno vodijo v začrtano (in skozi čase nič kolikokrat udejanjeno) smer... če ni zmožno poznavanja temeljnih značilnosti bitij, ki tvorijo (sleherno) okolje in (sleherni) čas, njih način odzivanja (na poprej omenjene indice)... če ni zmožno razumevanja zakonitosti “ekonomije”, “politike”, sobivanja kot takega... potem nobena “naučenost” (zgolj zmožnost papagajskega navajanja podatkov) ne pomaga k drugemu, kot k temu, da - občestvo pridno (po)skrbi za vrtenje (“zgodovinskega”) dogajanja!

Eno takšnih (neposredno) nevidnih področij je tudi - psiha! Nekateri ji pravijo duša, jo celo obravnavajo v njeni (resda dejansko NEOBSTOJEČI) predmetni, materialni podobi, celo vlogo subjekta ji pripisujejo, dejansko pa ne gre za nič drugega, kot za splet biokemičnih povezav, katerih zmožnosti so gensko pogojene, pa - če je genska zasnova nagonska, potem so te zmožnosti TRAJNO bistveno nižje, kot so tiste, pri katerih genska struktura bitja ne vsebuje, na primer, gena MCPH1 (razumsko zasnovana bitja).

Psiha je v bistvu, če na drugačen način zapišem, seštevek umske in čustvene plati slehernega posameznika. Ta, sila preprosta, definicija ima eno samo, a veliko napako, ki se kaže v besedi um. Um namreč NI tisto, kar imenujemo pamet, daleč od tega, um je pravzaprav še stopnica višje (v mišljenjskih procesih, ali pa, če ti je tako ljubše, v mišljenjskih zmožnostih), je tisto, kar imenujemo RAZUM. Torej je um kategorija, s katero ves nagonski svet NE razpolaga, ali pa, z druge strani: um je kategorija, s katero NAČELOMA razpolagata dobra dva odstotka celotne dvonoge populacije! Čemu načeloma? Preprosto: bivanje znotraj (absolutne) nagonske večine razumsko zasnovanim bitjem povzroča, v obdobju njih dozorevanja in (tudi ali predvsem) miselnega osamosvajanja, psihične težave. In kadar so te psihične težave trajne (kar, običajno, so), takrat govorimo o psihični obolelosti, le-ta pa, brezpogojno, deluje na zmožnost (raz)umskega funkcioniranja. Jo, postopoma, a učinkovito, izničuje, in uspe, to izničevanje, dospeti tako daleč, da... sicer razumsko zasnovano bitje v celoti preneha (raz)umsko delovati... povzroči (psihosomatske) bolezni, od tistih lažjih, do ohromelosti, slepote, gluhote, celo do - smrti!

Šolstvo je, že nekaj časa, javno. Pomeni, da zmore dobesedno vsakdo, da je le priden pri “učenju” podatkov, s katerimi strežejo v učnem procesu, dospeti do izobrazbe. Tudi na področjih, o katerih govorim, na področju medicine, konkretneje - na področju ved, ki se ukvarjajo s psihičnimi stanji, in se tudi ukvarjajo z njih (praktično) obravnavo. Pri tistem delu medicine, ki se ukvarja z vidnim (neposredno, z očmi, posredno s pripomočki - mikroskopi, termometrom, rentgensko napravo, laboratorijskim pripomočkom in metodo ugotavljanja odstopanj/a...), je zadeva nekoliko lažja: vsi “izobraženi” so zmožni opredeliti bolezen (in se, posledično, odločiti za način zdravljenja), vendar SAMO v primeru, da so se O TEJ BOLEZNI (NA)UČILI! Čim pa stanje, zdravstveno, presega podatke iz učne snovi, takrat pa “zmožnost diagnosticiranja” teh in takšnih povsem zataji! Še več - kar nekaj primerov poznam, ko so zdravniki dolgotrajno (in BREZ SLEHERNEGA UČINKA) “zdravili” določene bolezni, ne da bi za en samcat hip pomislili na tisti - “kaj pa, če stanje temelji na psihičnih težavah”?!

Pri psihi takšni “strokovnjaki” odpadejo, takoj in v celoti! Čemu? Kar nekaj razlogov je za to...

Prvič: VSE “metode”, ki se izkazujejo v podobi klišejev, vsa delovanja, ki so tipsko usmerjena v zdravljenje VSEH primerov, po vrsti, od prvega do zadnjega, vse to je le znak OBRTNIŠKEGA nerazumevanja vsebin, s katerimi se ti “strokovnjaki” ukvarjajo! Kajti sleherna posamičnost je neka specifična celota, in na to celoto lahko nek, konkreten ukrep, deluje DRUGAČE, kot bo deloval na nekoga drugega! Mejduš, že pri zdravljenju pljučnice bi te moral zdravnik povprašati, če si alergičen na antibiotike (pomeni, da tudi telesni ustroji izkazujejo medsebojne razlike), pomeni, da ne sme kar tako, počez, vseh obravnavati enakovredno!

Drugič: zdravljenje je moč izvajati IZKLJUČNO na en sam način - s pomočjo BESEDE (pogovora, razjasnjevanja), kajti - tako, kot je prišlo do obolelosti (in prišlo je s pomočjo besed, ker so ti v podobi besed vsiljevali - in vsilili - svoja pojmovanja, prepričanja), le tako lahko obolelost tudi ODPRAVIŠ, jo dejansko ozdraviš (in ne le potlačiš, nekam, še globlje v podzavest). Da bi bilo zdravljenje uspešno, moraš ne le poznati, pač pa predvsem RAZUMETI temeljne zakonitosti živetja, potemtakem osnovne zakonitosti narave kot take, živalskega in človeškega sveta! Ker pa nagonsko zasnovana bitja nimajo enovitega zavedanja (posledično nimajo enovitega sočasnega pomnjenja - tudi radi tega se “obračajo z vetrom”), niso zmožna hkratnega procesiranja vseh informacij (o eni in isti zadevi, ali o njih več), potemtakem - vsebin (tudi teoretično) NISO ZMOŽNA DEJANSKO RAZUMETI! Zaradi tega tudi so moderne “metode psihoterapevtskega dela”, kakršne se izkazujejo z raznimi razgibavanji, in celo dreserskimi preusmeritvami z enih (napačnih) prepričanj k drugim (napačnim, a obolelim sprejemljivejšim) prepričanjem. Metode, kakršne je, denimo, uporabljal dr. Rugelj... ki pa, mimogrede, obolelih NI ozdravil njih psihičnih obolenj, pač pa je le odpravljal POSLEDICE teh obolenj (denimo pitje alkohola).

Tretjič: če nimaš enovite zavesti, če nisi zmožen sočasnega procesiranja VSEH razpoložljivih informacij, potem ti tudi ODSOTNOST ZMOŽNOSTI ABSTRAKTNEGA MIŠLJENJA (zmožnost predstavljati si nekaj, do česar neposredno NI moč dospeti, in je še manj moč dospeti na temelju čutnih zaznav) ne povzroča dodatne škode, še huje: kot nerazumsko bitje (da, seštevek enovita zavest + enovito pomnjenje + abstraktno mišljenje je v bistvu tisto, kar omogoča nadstopnjo “pameti” oz. konkretnega, praktičnega mišljenja, je kompleksno, celovito mišljenje... ki pa, v celoti z osnovnim, konkretnim mišljenjem, predstavlja tisto, čemur pravimo raz/um) se izkazuješ (znotraj nagonske večine) kot povsem “normalen”, celo kot “strokovnjak” (predvsem “strokovno” usposobljen za povzročanje zapletov, neumnosti)!

V srednjem veku so obstajali padarji, mazači, vešči, čarovniki... in, žal (ter zahvaljujoč javnemu šolstvu, usmerjenemu v pridobivanje podatkov, ne v njih razumevanje in v doseganje njih dejanske uporabne vrednosti), obstajajo tudi danes. Celo dobro živijo, ko po tekočem traku in z instant “terapijami” obdelujejo neobvladljive množice obolelih. Enako “razumskih”, kot so ti “strokovnjaki”. Dočim...

Za ozdravitev resnejše (psihične) obolelosti so, marsikdaj, potrebna leta INDIVIDUALNEGA dela (terapije), obenem pa - nagonskih bitij ni moč ozdraviti, po vprašanju psihe, pač pa le - predresirati v drugačna prepričanja, posledično v drugačna izkazovanja. Bremena (ki obolelost povzročajo) pa ostajajo v njih podzavesti in nikakor lepo ne delujejo na njih počutje, psihično in fizično.