Pozabil sem…

Pozabil sem že, kaj so upi, snovanja,

pozabil želja, njih spodbude napev,

pozabil na sanje, in pričakovanja,

pozabljam na to, da sem, nekdaj, živel…

 

Pozabil sem že, kje se sreča rojeva,

kje išče si pota, kako poleti,

kako za trenutek, en sam, ne okleva,

da najde nebo si, da se podeli…

 

Pozabil sem že v čem je sploh smisel biti,

in iti, korak za korakom, v čas,

pozabil življenja vse zlate sem niti,

pozabil radostnih napevov sem glas…

 

Ne trudim se več, da spomin bi obujal,

preveč je bolečega v njem, pa le žge,

nekoč v sijoče sem dneve se zbujal,

zdaj dan… kakor pride, tako tudi gre…

Ugasle oči

Imel sem veselje, so dnevi toplili,

je sonce sijalo, četudi v dežju,

v zvezdnih objemih pogledi zlatili…

sfrčalo prav vse je, v nič, šlo po zlu.

 

So sanje žarele, načrti snovali,

je videt bilo v naprej le nasmeh,

trenutki prelepe povesti so tkali…

zdaj žalost kraljuje, in zrak v dlaneh.

 

Življenje obrača, tako govorijo,

vsi tisti, ki čakajo tisto, kar bo,

medtem, ko z usodo se neko tešijo…

vse, kar sva gradila, vse k vragu je šlo.

 

Življenje obrača, in tudi obrne,

zvečine je kruto, je sanjati greh,

in zlasti – minulo nikdar se ne vrne…

čas zlahka ugaša plamene v očeh.

Danes znova skupaj…

Danes grem po Malo, pa sem zjutraj, še preden sem si kavo skuhal, iz zamrzovalnikov dal porcijo segedina, paket zavitka, paket spasiranega kakija in štiri lepinje. Da bo imela za kosilo, in za sladkanje. In vse je po njenem okusu, vse ima rada.

Preden bom šel po njo, ji bom še presenečenje pripravil. Danes bo, pravijo, toplo, in ji bo prav prišlo, bo lahko uživala, se igrala. V vodi in z vodo, kakopak. In raje, sedaj, ne razmišljam o trenutkih, ko bo morala iz nje. V vodo je namreč ni treba gnati, v obratni smeri pa utegne biti nekoliko »zapleteno«…

 

In mi je v misli prišla na prvi pogled povsem banalna zadeva, zares pa niti ne tako nepomembna. Rada mi namreč »pomaga«, povsod, pri vsem. Od kuhanja naprej. Tako mi »pomaga« tudi zalivati melone, le-te pa pridno rastejo, pa vse bolj v prostor posegajo. In moram že sedaj paziti, jo, ponekod, dobesedno voditi, da ne bi, medtem ko se eni rastlini posveča, druge pomendrala. Kmalu pa bo stanje postalo nemogoče, za takšno usmerjanje, kajti rastline bodo povsem prekrile vsa tla krog sebe, pa bova morala, domnevam, cev napeljati, namesto tega, da, vsak s svojo zalivalko, hodiva k njim. In se bo potrebno naučiti, ter jih zlasti upoštevati, določenih navodil o tem, kaj in kako s cevjo početi, v času, ko gre tata »odpreti« vodo in dokler ne prispe k bitjecu, ki je s to cevjo, obenem pa je zelo domiselno, in marsikdaj, če ne kar praviloma, na srečo, svojeglavo. Rada ugotavlja, raziskuje, v čemer nobene težave ne bi bilo, ko ji, včasih, ne bi same »pametne« po glavi rojile. Zjutraj namreč kasneje vstane, prepozno, da bi še osenčene rastline uspela zaliti, zvečer, preden gre spat, pa so le-te bodisi še izpostavljene sončnim žarkom, bodisi, še vedno, od dnevnega ogrevanja pregrete. In jih ne kaže »popariti«, jih s hladno vodo prek pregretih listov močiti. Da bi pa še nekoliko dlje počakala, in zalivala ohlajene, pa ne gre, radi Driskice, kajti – zvečer, in zlasti tam, kjer so tla konstantno vlažna, postanejo komarji izjemno nadležni, in bi jo, v nekaj minutah, povsem popikali.

 

Kakorkoli že, doslej sva uspela vse težave razrešiti, zvečine »diplomatsko«, v obojestransko zadovoljstvo, preostanek pa bodisi v njeno veselje, potemtakem, posledično, tudi v moje, bodisi v podobi tistega tako-mora-biti-pa-če-prija-ali-ne. A to, slednje, tudi meni ni všeč, je krepko lepše gledati nasmejan otroški obraz, kot ugotavljati neko nejevoljo, kaj šele žalost.

 

Danes bova šla najprej v trgovino. Po knjižico, neko pobarvanko, domnevam, nekaj jagodnega jogurta, in po »bunkico«, veliko lubenico. Ko prideva domov, in ko se pozdravi s cuckoma in z mačkoma, bo največja težava v tem, da jo pripravim na to, da bo počakala z uporabo njej pripravljenega vodnega presenečenja, za toliko časa, da vse stvari, tudi ali predvsem njene, katere bova pripeljala, pospravim, in se preoblečem. Kasneje pa – »prosto po Prešernu« oziroma, pravilneje – kakor bo Lila hotela, tako tudi bo! Razen tega, kakopak, da ne bo smela biti v vodi toliko časa, da bi škrge dobila, in bi ji plavuti zrasle. In tudi vročini bova ubežala, takrat, ko bo najbolj žgalo…

»Ne morem več…«

Popoldne sem nadaljeval s košnjo, čeprav je bilo, še vedno, vroče, in je na četrti terasi žgalo kot za stavo. A sem hotel čim več narediti, po temi pa ne znam kositi…

 

Uspelo mi je pokositi četrto in peto teraso, in plato nad gozdom, dočim so nabrežine ostale nedotaknjene. Dve, tisti večji, med katerimi je tudi »pasja«, itak nista kritični, kajti po zadnji košnji se je na polovici trava bodisi upočasnila v rasti, bodisi jo je požgalo, tako da so nekakšne lise, na katerih šopasto raste, in je, trenutno, nekih trideset centimetrov visoka. Na tisti najnižji, ki leži na meji z gozdom, je pa že džungla… a bo morala počakati!

 

Ob pol osmih sem samega sebe slišal reči »ne morem več«, pa sem samo še podrt kaki, in ostanke podrtega dela fige, zvlekel na kup za trohnenje, malo kasneje pa še melone zalil. Malo, ni pet bunkic, kot sem zapisal, danes sem jih namreč enajst preštel!

 

Ko sem se vračal proti hiši, po bregu navzgor, sem si ogledoval stanje na meji s sosedom. On ne reže, ne krči, jaz tudi ne, pa se je razraslo nekega šavja, od leske, do šipka in akacij. In bi potreboval neka dva dneva, da bi vse to počistil, vendar ne vem, kje naj ta čas vzamem. Ko bi hotel vse v red spraviti, ob sprotnih opravilih, seveda, bi potreboval štiri, morda pet ur dela dnevno, in mesec dni, jaz pa imam na voljo samo vsak drug teden, obenem sem pa še drva začel pripravljat…

 

Bom, kaže, neko »mlado« moral poiskat, bi z dodatnim parom rok vse, in to zlahka, šlo.

Sanja-svinja-o-koruzi, pravijo nekateri. Ne, ne, brez skrbi, ne, ta svinja tu o ničemer več ne sanja, samo šali se. So ji sanje druge požrle!

KDO in KAJ

Priporočljivo je, da sta KDO (si) in KAJ (si) znotraj posameznika usklajena, pa takoj veš, pri čem si, kadar si ob tem posamezniku. In je hudič, kadar je KDO nekaj lepega, dobrega, plemenitega, dočim se KAJ izkaže kot popolno, ekstremno nasprotje, pa je, poleg slabega in najslabšega, v njem moč tudi zlo ugotavljati.

Izumrtje čebel?! Ni sile!

Morebitno izumrtje čebel še zdaleč ne bi bilo tako kritično, kot bi bilo kritično izumrtje – človeka! V takšnem primeru bi se namreč »človeštvo« v nekaj letih soočilo z lastno preživetveno nezmožnostjo.

Ne, ne boš!

Križ odpada, a mu ne dam odpadnik postati!

Gledaš, a ne vidiš…

Eno je gledati, in poslušati, drugo je videti, in slišati. Gledaš in poslušaš namreč z očmi in z ušesi, vidiš in slišiš pa z možgani. Pri čemer nastane, malodane redno in vedno, težava, kajti le redki so, na tem planetu, razumsko zasnovani, dočim je večina nagonska, in zgolj pamet premore.

Jaz sem kriv, zanesljivo!

Ob pol treh sem zbežal v hišo, pred soncem in vročino. V senci je kazalo sedemindvajset, potemtakem je bilo na osončenem, kjer sem kosil, vsaj pet stopinj več…

 

Najmanj uro pred tem, ko sem rekel dosti-je-za-dopoldne, sem se prigovarjal, v stilu daj-še-to-bo-več-narejenega, in uspel sem pokositi vse, kar leži znotraj ograje, na delu, na katerem stoji hiša. In sem pokosil tudi izven ograje, ob cesti, vključno s parkiriščema. Obenem pa sem utrdil oporo dvema trtama, kateri je, še mladi, ne-samostoječi, a bujno košati, nedavno veter, ki je silovito mlatil, polegel. In sem požagal ne-vem-koliko poganjkov nekega bezga, ki se vztrajno trudi rasti v neposredni bližini drvarnice, jaz pa ga tam ne želim imeti…

 

Okrog pete, morda malo kasneje, bom nadaljeval s košnjo. Rad bi vsaj četrto in peto teraso, ležeči pod hiško, in nek plato nad gozdom, pokosil, medtem ko ne vem, kako bo z nabrežinami, tremi, ki četrto in peto obdajajo. Odvisno od moči, kolikor mi jih bo še ostalo, pa od volje, od časa, da, in tudi od komarjev, kajti spodnji del parcele je pretežni del dneva v senci, pa se tam, kadar ni osončeno, komarji radi izkazujejo, dokaj agresivno, kakopak…

 

Ko sem kosil nek obcestni del, sem se z levo nogo opiral na nabrežino, na še dokaj razmočeno nabrežino, dočim sem z desno stal na cestišču. In kadar sem moral do vrha te nabrežine pokositi, sem se nekoliko nagnil naprej, v smeri leve noge, pa…

 

V času, ko sem kosil ta del, sta mimo peljala dva avtomobila. Oba sta mi prišla izza hrbta, pomeni, da ju nisem mogel videti. Slišati pa prav tako ne, zaradi ropota motorne kose.

Voznik prvega avtomobila je dobesedno zaustavil vozilo, kak meter vstran od mene, za mojim hrbtom, in ljubeznivo počakal na to, da sem ga opazil, se malo odmaknil, in je šele potem, povsem počasi, malodane polzeče, in previdno, nadaljeval z vožnjo mimo mene. Voznik drugega pa…

 

V nekem trenutku, ko sem se opiral na levo nogo, mi je spodneslo »korak«, na razmočenem, in sem izgubil, za nekaj hipov, ravnotežje. In ko sem se »lovil«, me je zaneslo še nekoliko bolj na cesto, kot sem že poprej stal na njej. In takrat sem, kljub kosi (bila je v »mrtvem teku«) zaslišal zaviranje, hipec kasneje pa kovino začutil na sebi. Vozniku je uspelo zavreti, tako da nečesa več od nekakšnega »pobožanja« ni bilo, tokrat. Ne vem, bi napisal na srečo, ali na žalost, a kljub temu…

 

Po tem dogodku sem nekaj časa razmišljal o tem, kdo je zakrivil bližnje srečanje avtomobila in mene. Voznik, ki se, cepast, niti tega ne zaveda, da, ob hrupu, ne morem slišati bližajočega se vozila, in ga še manj s hrbtom videti, a mu kljub temu na kraj pameti ne pride, da bi upočasnil vožnjo… ali pa sem, morda, kriv jaz! Preprosto, zato, ker imam breg, in to nesramen breg, na katerem utegne tudi spodrsavati, in predvsem radi tega, ker se ob košnji obcestnih delov ne (s)tlačim v oklep…

 

Za šalo sem se odločil, da sem kriv jaz. Cepavost je namreč običajna, je povsem normalen pojav, in se že tako in tako z neodgovornostjo, z nič-krivostjo izkazuje. Pa tudi vajen sem že tega, da sem (bil) kriv za grehe drugih, morda še največkrat v stilu ko-ne-bi-ti-načel-zadeve-nihče-o-tem-ničesar-ne-bi-vedel-pa-do-nobenih-problemov-ne-bi-prišlo…

Ja, verjetno sem kriv jaz! Kakor sem kriv za vse laži in prevare, katerih sem bil deležen, ker sem, cepec, verjel, in za kraje, ker sem, prav tako cepec, zaupal. In tudi za vsa ostala izrabljanja, mene samega – ko ne bi bil dober, in voljan pomagati, me nihče ne bi mogel izkoristiti!

Vse je v redu!

Ne, vse je v redu, prav nič ni narobe,

ni česa da času očitat bi znal,

normalno povsem je, da vse gre po gobe,

kar sanjal sem, upal, vse kar sem snoval…

 

Ne, vse je v redu, drugače ne more,

vsaj tam, kjer iskrenost za hrbti živi,

in skažejo trhle se neke opore,

da tone prav vse, kar na njih kdaj stoji…

 

Res, vse je v redu, docela, do kraja,

resnico iskal sem, to moj je problem,

kjer laž za lažjo na pohod se podaja,

zaupat ne kaže varljivim očem…

 

V redu, kot mora na svetu tem biti,

ne da brez grenkobe na njem se živet,

nikogar ne morem ničesar kriviti,

sam silil sem čisto, in dobro, imet…

 

Res, vse je v redu, prav nič ni narobe,

požeti ni moč, tam, kjer setve sploh ni,

neumen zaslužil sem temne podobe,

dajal sem zaman, tja, kjer vse izpuhti…

 

Prav vse je v redu, kot biti je dano,

sanjač sem, za to pa sam sebi sem kriv,

verjel sem, zaupal, bilo je zlagano,

po vsakem verjetju ostajal manj živ…

 

Docela v redu, in nič ni narobe,

obsojen, že z rojstvom, drugačen in sam,

pa žge vse življenje v globine utrobe,

in je bolečina prav vse, kar imam…

 

Ko znal bi drugače, tako kot je bolje,

pa goltal, hlastal bi, nenehno jemal,

bi v praznem žarelo mi plitko vesolje,

in samega sebe bi, bržčas, izdal…

 

Pa ni mi drugače kot – vse je v redu,

bi bolje ne moglo, ob vsem, mi sploh iti,

so misli, spomini, v svojem neredu,

edino kar zmogel sem še ohraniti…

 

In štejem, odštevam, ni več pridodati,

ničesar iskati ni v praznih dlaneh,

z izjemo spoznanja, ki zmore le žgati,

in znalo pregnati veselje je, smeh.

Sedemintrideset…

Danes ima moje najstarejše dete, hči, sedemintrideset let. In mi misli zahajajo k njej, tudi daleč nazaj, v čas…

 

Prva misel, ki prileti – bila je še majhna, držal sem jo v naročju, in stala sva ob oknu, nekega zimskega večera. Zunaj je bila, kakopak, popolna tema, a sva kljub temu gledala ven. In sem jo vprašal, čemu to počneva, ko pa itak ničesar ne vidi. Ni se strinjala z mojo ugotovitvijo, pač pa je odgovorila, da vidi. In ko sem jo vprašal kaj vidi, je pojasnila – temo…

 

Bili smo na sprehodu, v Izoli, ona je bila še v vozičku. V njeni steklenički je zmanjkalo soka, pa sem stopil v trgovino in kupil nek majhen sok, v tisti pravokotni, kartonasti embalaži, ki je imel, verjetno še vedno ima, na vrhu odprtinico, prekrito s folijo, za slamico. Dotlej še nikoli ni pila s pomočjo slamice, pa nisem vedel, če ji bo takrat uspelo, vendar – čim je imela slamico v ustih, v istem trenutku je bilo videti sok, ki je tekel v njena usta…

 

Niti pet let ni imela, ko sem jo videl s časopisom, celo pravilno obrnjenim. In sem vprašal, kaj počne. Odgovorila je, da bere. Kakopak niti slučajno nisem mislil, da zares bere, pač pa, da gre za običajno otroško igro, kajti – nihče je ni učil črk, do tedaj, ne pisati, ne brati, le tu in tam je pokazala na neko črko, denimo v časopisu, in vprašala katera je.

Prosil sem jo, če mi lahko nekaj prebere in ko je začela dejansko brati, in to dokaj tekoče, sem osupnil…

 

Je trmasto, svojeglavo, vztrajno bitje. Ob tem včasih velja moj na-žalost, večinoma pa ji štejem v odliko. In je dobro bitje, celo preveč dobro, pa bo, slej ko prej, za to, v svojem življenju, tudi plačala…

 

Nedolgo nazaj je izgubila neko stavo, ki sva jo sklenila približno trinajst, štirinajst let nazaj. In se je pokazalo, da je oče pravilno trdil, hči napačno. Se dogaja. In bi takšnih stav lahko tudi več sklenila, pa da bi čas pokazal to, katera leta bolje poznajo življenje, stara ali mlada. Kakorkoli že, upam, da ji bodo premnoge stave, ki jih bo s samo seboj sklepala, uspele, da bo dospevala tja, kamor si želi dospeti, da je razočaranja ne bodo prepogosto obiskovala, pač pa se ji, raje, v širokem loku izognila!

Življenje, hec...

Življenje je velik hec… kadar ga na račun drugih zganjaš, brez slehernega pomisleka.

Ne, do riti pa ne!

»Boš pustil lase do riti?« sem slišal.

»Glede na to, da riti ne maram v svoji bližini, jih bom kar pri sebi zadržal,« sem povedal.

Ne pusti se...

Življenja ni moč goljufati, in v nenehnem hlastanju za njim, te bo pustilo praznih rok.

Ko se "norost" izživi...

Ko se »norost« izživi, ko se, malček, umiri, takrat do povsem drugačnih pogledov, na vse, pride, posledično do povsem drugačnih potreb in želja, tistih, ki naj bi pomenile – življenje…

 

In takrat, ko se to pripeti, je zelo potrebna neka, konkretna, podpora, opora, nekdo, na kogar se smeš zanesti, nekdo, za kogar veš, da ti bo zares pomagal, pomoči potrebnemu, nekdo pač, katerega ni moč najti takrat, in tam, ko in kjer »norost« svoje radosti izkazuje! Ni ga, kajti gliha-vkup-štriha, pa z »norostjo«, v njeni družbi, pretirano »pametnih« ne kaže pričakovati, »pametnih«, in zmožnih še česa drugega, kot lastno puhloglavost izkazovati...

 

In je vrag, takrat, kadar v času »norosti« rušiš neke »mostove«, edine pravzaprav, prek katerih si, poprej, smel in zmogel stopiti na drugo stran, na drug breg, na breg vsaj kolikor toliko normalnega življenja, ker – podreti je moč krepko hitreje, kot pa obnoviti, celo na novo zgraditi. Če sploh obstaja, seveda, možnost novogradnje, tam, kjer je delovanje »norosti« tudi v samo osnovo, v zemljišče seglo, in ga tako načelo, da na njem ni več moč neke trdnosti, potrebne že za same temelje, kaj šele za cel most, najti!

 

Ja, je z »norostjo« podobno kot z neko omamljenostjo, v kateri tudi ne veš, kaj počneš, s čem vse se izkazuješ, in v kateri zmoreš sebi »medvedje usluge« spočeti. Tudi takšne, da do konca življenja zaradi tega (ob)žaluješ.

Avtorji smo, bolj kot ne, običajen nebodigatreba…

Ja, v okolju, ki se na svojo »kulturnost« sklicuje, in »svojo« kulturo »čisla«, je tako, da si, kot avtor, na zadnjem mestu! Verjemi, vem, sem devet let živel kot samozaposlen v kulturi, pisal v nedogled, bil kar v nekaj revijah oz. časopisih, dolgo časa, najbolj objavljan, pa sem zaslužil, ko sem prispevke in dajatve, tiste druge najnižje, plačal, za malo boljšo plačo čistilke…

Marsikdaj pa se je zgodilo celo to, da sem ostal brez honorarja, in ga še danes, po ohoho času, ko so neki stečaji že davno opravljeni, niti v najmanjšem možnem delčku nisem videl!

Ne, ne, avtorji smo – zadnja luknja na piščali.

 

Imajo pa redne plače, in niti ne tako slabe, razni posredniki, priskledniki, pa poustvarjalci, barantači. Denimo neki knjižničarji, ki posredujejo rezultate ne-svojega dela. Pa neki glasbeniki, ki ne-svoje note igrajo, neki igralci, ki ne-svoje igre občinstvu posredujejo, neki uradniki, denimo na Ministrstvu za kulturo, ki »upravljajo« tisto, česar sicer sami niso zmožni izkazovati. In da, da ne pozabim, tudi založnikom ni hudega, in zlasti ne raznim prodajalcem, ki najprej sebi večji, krepko večji del vzamejo, naknadno, ko je zadeva dejansko prodana, pa tudi avtorju drobtino, celo dve odščipnejo. Ni Dežela neko omembe vredno tržišče, kulturno in za kulturo, še zlasti v časih, ko je do glasbe moč prek spleta dospevati, in si knjige, denimo, izposoditi. Če že tako nuja nanese, pa nekaj časa ostane, in ne veš, kam bi z njim, ter se celo branja lotiš. Pri čemer, bog ne daj, da se s poezijo ukvarjaš, le-ta je namreč, pri »kulturnih«, najmanj kupovana, najmanj brana! Absurd, ker je, ta poezija, dobesedno vrh tistega vsega, kar v umetnost zapisovanja sodi! Je lažje z »neštetimi« besedami nek roman napisati, kot v nekih dvanajstih, ali nekaj več, vrsticah, verzih, zgodbo izpovedati… celo, v primeru klasične, in meni edine dejanske poezije, omejenih, opredeljenih z določenimi »zapovedmi«, denimo z metriko, rimo…

 

Pa imajo, na nek način, celo prav tisti, ki »vedo«, da se s pisanjem samo tisti ukvarjajo, ki ničesar pametnejšega nimajo početi! V deželi bebcev, »kulturnih«, je zagotovo tako!

Bunkice, Malo, bunkice!

Danes sem najprej natisnil tisti pooblastili, popravil oziroma dopolnil vse, kar je bilo spremembe potrebnega, kuvertiral in odnesel na pošto, nato pa sem se lotil dela, košnje…

Uspelo mi je pokositi Lilin gaj in zgornji terasi pri hiši, in opleti ob hiši, stopnice ter pri melonah. Obenem sem ugotovil, da na bregu, niti ne tako strmem, hudičevo drsi, je vse razmočeno, pa še sonce je začelo tolči z opranega, kristalno čistega neba, kar mojemu ožilju še zdaleč ne prija, in sem se sedaj, za nekaj časa, umaknil v hišo…

Malo, ko sem plel pri melonah, sem ugotovil, da je že vsaj pet bunkic, malih, komajda zastavljenih melon! Boš videla, kako hitro bodo (z)rasle! Družno bova skrbela, da bo temu res tako, jih bova skupaj zalivala, kadar boš tu, jaz jih bom pred travo čuval, ti pa boš, na koncu, poskrbela predvsem za to, da njihova okusnost ne bo šla v nič…

Zdaj sem si, za spremembo, ki jo redko kdaj izkažem sredi dneva, nalil skrajšanega, občutno skrajšanega kratkega, da vsaj nekaj njegove prijetnosti prek grla steče, ovite v blagodejen učinek cigaretnega dima.

Zjutraj me je, po dolgem času, klicala socialna delavka, za katero sem bil prepričan, da sva dokončno opravila. In mi, kakor po navadi, zastavljala nekaj vprašanj, med katerimi so bila tudi takšna, na katera odgovore, še zdaleč, ne poznam, ker nisem »pravi naslov« zanje. In sem ji, kot sem tudi poprej počel, povedal, da mora o ravnanjih drugih – druge spraševati. Bojda najbolje zase vedo. Bojda.

Kakorkoli že, menda je »primer« v fazi zaključitve, in če drugega ne, sem vsaj to vest z zadovoljstvom prebavil. Kakopak, če-bi-bila-kakšna-težava-boste-poklicali, ni pozabila dodati, in je v odgovor prejela moje pojasnilo, da imam navado svoje težave sam reševati, da pa, v primeru, ko to ne bi bilo izvedljivo, vem kako in kaj. Vsekakor pa – čim manj opravkov je z raznimi uradi, in »uradnimi«, bolje je. So se mi, v zadnjih časih, javne delavke, in »delavke«, različnih profilov in delovnih, tudi »delovnih«, področij prek glave povzpele!

Danes sem skušal, ko sem že šel »na« pošto, v trgovini, v bližnjih Artičah, kupiti dva litra jagodnega jogurta in lubenico (včeraj namreč v trgovini, v kateri redno kupujem, v Brežicah, iskanega ni bilo, oziroma v primeru lubenic ni bilo dovolj prepričljivo, Mala pa ima oboje rada), in sem ugotovil, da imajo popolno razprodajo ter malodane prazne police, ker – bodo v petek trgovino zaprli! Pomeni, da bo potrebno tudi za najosnovnejše, v bodoče, daljšo pot delati…

Nato sem se zapeljal še v bližnjo vas, v trgovino neke kmetijske zadruge, a tudi tam iskanega nisem našel. Jogurta, jagodnega, sploh ne prodajajo, ni v »interesu« lokalnega prebivalstva, dočim so lubenico imeli samo eno, pa še to docela kilavo! Pa se bova z Malo, ko jo prevzamem, v petek, odpravila v trgovino, po oboje. Rada gre v trgovino, in rada se vozi na vozičku, predvsem pa rada… vsakič, ko greva v trgovino, se ustaviva tudi pri polici, oziroma nečemu, kar naj bi bilo polici podobno, s katere ponujajo razne knjižice, slikanice, in z užitkom izbira, ter izbere eno… da potem kraca, dobesedno, po stranicah. Je barvanje, znotraj zarisanega, še ne zanima najbolj…

»Ko bi bili vsi…«

Ko sem, kot oče, hodil na roditeljske sestanke, za svoje starejše, sem velikokrat slišal nek »ko bi bili vsi takšni, kakršni so vaši otroci, bi imeli v šoli polovico manj dela«…

 

Zdaj že dolgo ne hodijo več v šole, in jaz ne na roditeljske sestanke, a tu in tam, še vedno, slišim o njih. Same lepe besede, besede, ki pričajo predvsem o tem, da nikoli ne bodo, moji otroci, takšni-kakršni-so-vsi…

 

Dogaja se mi, da tudi o sebi nekaj podobnega čujem. Tu in tam, kakopak, sicer bi že dolgočasno, monotono postalo. In tudi danes sem doživel ta ko-bi-bili-vsi-kakršni-ste-vi…

Pa sem poštni uslužbenki pojasnil, da me niso s kopirnim strojem delali, da sem redek primerek, tako redek, da bo imela srečo, v kolikor bo v svojem obstajanju še enega takšnega srečala. Še enega takšnega bedaka, kakršen sem jaz!

Guliver in Liliputanci...

Guliver pozna svoj svet, svet višine, obenem pa – ko se zelo, zelo, in še bolj skloni, ko, v bistvu, leže na tla, (s)pozna tudi svet Liliputancev. Liliputanci pa »poznajo« samo svoj svet, toliko zgolj, kolikor jim pogled v širino seže, medtem ko do Guliverjevega nikoli ne dospejo, jim je daleč, predaleč, nekje v oblakih…

 

In je težava, kadar je v domnevno istem svetu 97,8 »liliputancev«, in samo 2,2% višjih ali nižjih »guliverjev«.

Bil na dosegu "raja"...

Občim je lahko, na vsakem koraku sebi enako dobijo. Jaz pa hodim skozi življenje, in… sem dobil enako, a s hudo, z žalostno, s tragično napako!

 

In sem bil na dosegu »raja«, a se zbudil v središču »pekla«.

Takšno je, pač, življenje. V neskončnost preseneča, in poraja, večinoma le zato, da jemlje, in vzame.

"Nimam denarja…"

Maloprej mi je, poštar, pripeljal kartuše. Jih sicer nisem nameraval kupiti, sem se že navadil tega, da nisem tiskalnika uporabljal, vendar – iz dveh agencij za avtorske pravice so mi poslali neki pooblastili, kateri naj bi podpisal in s tem omogočil agencijama, da tudi v naprej, ob spremenjenih nekih zakonskih določilih, ščitita moje pravice, pa… ker sta pooblastili v takšni podobi, da mi ni moč na računalniku ničesar spreminjati, dodajati, popravljati, moram to »ročno« narediti, pomeni, da ju moram najprej natisniti…

 

Odkupnina je znašala triindvajset evrov in devetindvajset centov, in jaz sem imel pripravljenih petindvajset evrov. In ko je poštar videl denar – v trenutku je začel »bentiti«, češ nič-denarja-mi-danes-ni-dala (po vsej verjetnosti je mislil na uslužbenko, pri kateri, v podružnični pošti, prevzema pošiljke)…

 

Ne dajem napitnin. Tudi prejemal jih nikoli nisem. Za svoje delo sem zgolj tisto dogovorjeno plačilo prejemal, včasih tudi manj, in včasih se je zgodilo, zlasti takrat, ko sem bil samozaposlen v kulturi, da sem se za plačilo tudi – obrisal pod nosom… pa nisem pristaš prekomernega plačevanja, in še zlasti mi je neljubo, kadar nekdo skuša izrabiti konkretne okoliščine, neke, pač, za to, da bi do »drobiža« prišel. Vem, evro in enainsedemdeset centov ni nek denar, bi tudi brez tega preživel, obenem pa zanj lahko kupim skoraj štiri lepinje, in imam, s tem, enodnevno prehranjevanje, svoje, rešeno, obenem pa – načela so načela, pa, dragi moj poštar, ni samo »njeno«, to, da ti da potreben denar, pač pa je tudi tvoje, da pravočasno razmisliš o tem, kaj boš v okviru svojega dela potreboval! Potemtakem se ne izgovarjaj na »njo«, pač pa se kar s samim seboj zmeni…

 

In se je zmenil, s samim seboj. Ko je videl, da čakam, ko ni slišal tistega je-že-v-redu, je moral seči v lasten žep, in sem pridno počakal, dokler mi ni rumenih naštel, natanko toliko, kolikor jih je moralo biti, za to, da sem poravnal odkupnino v opredeljenem znesku, niti centa več!

Podobe…

Že star sem, se čas mi za hrbtom nabral je,

veliko spoznal sem, še več pretrpel,

bolj malo cvetlic, vse ostalo zgolj šavje,

to vse je, kar sem od življenja imel…

 

Je zadaj obilo, a spredaj prgišče,

ni več, da bi čakal, da še bi snoval,

spomin vse gosteje me v dnevu obišče,

in najde, nenehno, način, da bo žgal…

 

Vrstijo se slike, vrstijo podobe,

se sonce prikaže, za njim pa tema,

začelo se v prav, a končalo v narobe,

ostala le čaša, izpita do dna…

 

Kjer smeh prej živel je, se žalost prikaže,

kjer pesem je pela, tišina doni,

spomin ne potvarja, spomin se ne laže,

vseskozi le zrak sem lovil v dlani…

 

Kot film, le da nič v nazaj ni vrteti,

ponavljati, rezati čas ne pusti,

ničesar, kar zmogel nekoč sem imeti,

le sam, na tem bregu, ki vse bolj tišči…

 

Podobe življenja, za hip ne okleva,

odteka, le teče, že dolgo, v nič,

se žalost nabira, veselje mineva,

vse bolj v svoje kremplje prevzema hudič…

 

Vrstijo se slike, vrstijo spomini,

vse krajša do konca pokaže se pot,

so zmleli v grenkobo življenja mi mlini

peščico ozvezdja, obilico zmot…

Prija dež!

Prija ohladitev, in zlasti prija dež. Že res, da trenutno ni moč delati, zunaj, a je res tudi to, da so bila tla že dobro izsušena, medtem ko je sadje v rasti, pa rastline še dodatno moči potrebujejo. Raje sedaj poslušam pesem dežink, pa da bodo hruške, jabolka, kakiji, grozdje lepo zraslo, kot da bi začelo krneti in odpadati, medtem ko bi žgalo z neba…

 

Danes, ko bo nehalo deževati, bo, očitno, potrebno še nekoliko bolj previdno voditi korak prek trave, in se bom moral strmejših delov izogniti. Bodo pa jutri na vrsto prišli, če bo sploh dovolj časa zanje ostalo. V petek zjutraj pa grem po Malo!

Moja zabava…

Težko bi rekel, da obstaja neka posebna moja zabava. Nekaj takšnega, denimo, kar bi množice privlačilo…

 

Na izlete ne hodim, nekam, v naravo. Naravo živim, sem vsak dan v njej, sredi nje. Bi, kako da ne, šel na morje, a kaj, ko so povsod neke gneče, odbijajoče gneče, in nešteto primerov neprimernega izkazovanja, takšnega, ki posega v druge, in jim onemogoča preživeti nek čas njih željam primerno.

 

V bifeje ne hodim. V njih ničesar nisem izgubil, v njih ničesar vrednega ni moč najti. So zgolj nek malo drugačen del ceste, s cesto, in s pocestnim, pa sva si navzkriž.

 

Na neke dogodke, koncerte… ko sem bil poslednjič na koncertu, in sem šel, da bi v glasbi užival, sem imel občutek, kot da sem se v cirkusu znašel. Pokovka, koka-kola, žvižganje, topotanje z nogami… bentiš, več je bilo slišati nebrzdane živalskosti, kot glasbe!

 

Pogovor? Da, me mika, pa še kako, a ne vsak! Daleč od tega, mora biti zanimiv, tvoren, in ne samemu sebi, nekemu mlatenju slame namenjen. Prazne, docela neumne slame. In so redki, s katerimi se zmorem zares pogovarjat, tudi ure dolgo, in z užitkom.

 

Na novo se navajam, tu in tam, kak film pogledat, na TV. Za večino bi rekel, da so bolj temu namenjeni, da čas neopaženo mine. Pomeni, da mine v prazno. Le tu in tam, občasno, je na programu nekaj, kar zares utegne zabavati.

 

Glasbe ne znam več poslušati. Bi jo, še vedno, tvoril, ustvarjal, ko bi imel s čem, le poslušati je več ne znam. Morda radi tega, ker se z mojo tepe, ne vem, morda zato, ker so mi že krepko prevečkrat »strune navili«…

 

S knjigami je podobno. Živim, od malega, z besedami. Nekoč sem »goltal« knjige, danes je čudež, če se mi kakšna v rokah znajde. Mora biti nekaj zares posebnega, meni posebnega. Obenem pa – veliko zapisujem, pa se mi to, nič več, kot nekaj posebnega ne zdi.

 

Moja edina, malodane, zabava je takrat, kadar imam opraviti s spontanostjo, z iskrenostjo, s pravim, plemenitim, razdajajočim se čustvovanjem. Pomeni, da se zabavam ob svojih otrocih, kolikor jih slišim, vidim, kolikor so ob meni, in jaz z njimi. Vse ostalo pa…

 

Ja, nekoč pa mi je, nekaj časa, življenje popolnoma drugače teklo. Nekoč. A kaj, ko se je izkazalo, da tudi ta nekoč ni bil v celoti tisti pravi, da je bilo veliko, ogromno lažnega v njem! Pa se celo spomini, neki posamični, borijo z vedenjem o vsem tistem grdem, nedopustnem, ki se je tudi dogajalo, redno, v tistem nekoč.

Kadar »strokovnjakinja« ve…

… da je prednik dvonoge populacije (tudi) Neandertalec, in to svoje vedenje potrdi s pripombo, da »smo zaradi tega tudi postali odpornejši«, takrat, ta »strokovnjakinja«, izkaže, obenem, tudi svojo NE-vednost, in predvsem – svojo nezmožnost razumevanja!

 

Kot prvo – Narava je vsem bitjem, katera obstajajo, podelila (z)možnost fizičnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, tudi klimatskim. Pomeni, da ima sleherno bitje v svoji naravi danost krepitve odpornosti, potemtakem jo ima tudi človek. Ki bi, tudi brez križanja z Neandertalcem, svojo odpornost povečeval, jo prilagajal, denimo, hladnejšim razmeram.

 

Kot drugo – »strokovnjakinja« očitno ne razume zmožnosti razuma, njegove moči! Tudi za morske globine, ali, denimo, za razmere, ki vladajo na Luni, človek ni »opremljen«, z nekimi lastnimi zmožnostmi preživetja, z izjemo – razuma, in njegove moči. In je, taisti človek, že izkazal, potemtakem tudi dokazal, da je načeloma zmožen živeti tudi v globinah oceanov, čeprav ne diha na škrge, in tudi na Luni, čeprav tam sploh ni »zraka«.

 

In, kot tretje – Takšna »strokovnjakinja« očitno ni zmožna ugotavljati razlik, ki dejansko obstajajo, razlik med absolutno večino in (redkimi) posamezniki, obenem pa ni zmožna ugotovitve, da se je z mešanjem genov še marsikaj drugega preneslo na človeštvo, pardon, na »človeštvo«. Denimo krepko nižje miselne zmožnosti in zmožnosti čustvovanja, ter zlasti sočustvovanja! »Človeštvo« je namreč nagonske zasnove, potemtakem NE-razumsko, dočim je temeljna značilnost človeka prav razumskost! »Človeštvo« je nenačelno, oportuno, pomeni, da se prilagaja spreminjajočim se okoliščinam, medtem ko je človek načelen, zvest lastnim načelom, idejam, in sam prilagaja oziroma spreminja okoliščine. Zgolj banalen primer – vse svetle, dobre ideje »zrastejo« v glavah posameznikov, ko dospejo »v roke« večine, se najprej umažejo, razvrednotijo, nato tudi dokončno propadejo! Ali pa… za odpravo suženjstva, ali nekega aparthajda, so se na začetku potegovali izjemno redki »gospodarji« (ki to ne samo, da niso hoteli biti, pač pa jim je bila takšna delitev vlog povsem nesprejemljiva), dočim je bilo absolutni večini povsem samoumevno, »normalno«, da živi na hrbtih izkoriščanih! Ma, samo na premnoge posameznike pomisli, tiste neke odkritelje, roditelje dejanskih, vsebinskih sprememb – koliko jih je bilo, skozi čase, ki so trdili, o določenih vsebinah, popolnoma drugače, kot je trdila absolutna večina, in so bili, radi svojih besed in ravnanj, zasmehovani, obsojani, kaznovani, preganjani, da, tudi pobiti! Čemu? »Zgolj« zaradi tega, ker so skušali razložiti, pojasniti tistim, ki so – razumevanja nezmožni, objektivno nezmožni!

 

Da, ta »strokovnjakinja« bi morala vedeti, ne nazadnje je v šole hodila, da obstajajo samo štirje odstotki, med odraslimi, ki razpolagajo z zmožnostjo t. im. abstraktnega mišljenja. Pri čemer se polovica teh odstotkov nahaja na levi, skrajno levi strani Gausove krivulje, potemtakem pri tistih, ki resda živijo v nekih svojih abstraktnih svetovih, a niso zmožni razumevati dejanskih stanj, realnosti!

In bi morala vedeti, ta »strokovnjakinja«, da je logika alias razum alias celovito, kompleksno mišljenje seštevek hkratne zmožnosti enostavnega mišljenja (po domače pameti) in abstraktnega mišljenja, potemtakem bi morala vedeti, da brez zmožnosti abstraktnega mišljenja – razuma, tudi teoretično, NE more biti!!!

 

Že dolgo, predolgo zapisujem, da je edina »zasluga« javnega šolstva, prilagojenega povprečnim zmožnostim, usmerjenega na ugotavljanje zmožnosti ponavljanja slišanega ( = učenega), in nikakor v ugotavljanje razumevanja taistega, v tem, da – ko izdaš neumnosti potrdilo o zaključenem šolanju, ji, sočasno, daš tudi potrdilo o njeni »strokovnosti«! In takšni »strokovnjaki« so že, krepko, posegli v vse sfere družbenega življenja, celo in tudi v znanost… pa ni prav nič čudnega, denimo, to, da se, marsikdaj, niti sodniki Ustavnega sodišča, potemtakem nek vrh sodnega aparata, niso zmožni uskladiti glede povsem preprostih odredb, s povsem preprostimi, teoretično vsem razumljivimi besedami napisanimi! In tudi ni prav nič čudnega to, da so v parlamentu, in v »javnosti«, mesece dolgo razpravljali o tem, če je neposreden stik (z mednarodnimi vodami) zares – neposreden stik… ali pa je, mogoče, vmes še nekaj drugega!

 

Dva cela dva odstotka, toliko je, znotraj celotne populacije, znotraj več kot osmih milijard, tistih, ki so gensko zasnovani tako, da ne premorejo genov Neandertalca, pač pa pripadajo vrsti, imenovani Homo Sapiens, človek, razumsko bitje! In so tudi odporni na klimatske razmere, v nasprotnem jih več ne bi bilo. A so, za razliko od občestva, edini razum, ki na tem planetu dejansko obstaja! Skrajno desna stran že omenjene krivulje. Tista dva majhna »predalčka«, iz katerih izhajajo vsa dejanska odkritja, vsa dejanska znanja, vse zares resnice! Vse ostalo pa… ubi bože, bi rekli bratje Srbi!

Bogat!

Danes pri meni ni nič, s fizičnim delom. Vse namreč boli, preveč boli, pa ne bi tvegal nekega vnetja, ki bi se v dneve razvleklo. Sem pa šel v dolino. V nabavo, da sem kupil vse potrebno, za prihajajoč teden, ko bo Malo tu. In da sem dvignil denar za drva. V denarnici sem namreč že nekaj mesecev nosil celih pet evrov…

 

Potemtakem sem trenutno na »dopustu«. Nekaj malega bom že še opravil, a to bo to, nič več. Bojda bo popoldne, in jutri dopoldne, deževalo, pa bom zastavil z nadaljevanjem košnje takrat, ko se bo nebo zbistrilo, predvidoma jutri popoldne. In mi je »dopust«, ta, malodane na silo »dodeljen«, »polepšala« ugotovitev, da – sem bogat…

 

Ko sem se vrnil domov, pospravil vse nabavljeno, in v svojo evidenco vpisal današnje izdatke, sem namreč ugotovil, da mi je na računu ostalo še dvanajst evrov, in nekaj centov. Na srečo zmorem, kadar ni Male tu, skromno, obenem vsaj deset, morda celo štirinajst dni ne nameravam v trgovino, in tudi položnic še nekaj časa ne bo, obenem pa bo že v petek pokojnina, in se bo moje »bogastvo«, resda zgolj za nekaj kratkega časa, občutno povečalo!

 

Ne pritožujem se, nikomur, zaradi življenja, kakršnega živim. Po eni strani je tako celo bolje, kajti – kar so mi imeli za ukrasti, denimo nekaj avtorskih pravic, nekaj dobrin, nekaj denarja, predvsem pa veliko neke naklonjenosti, predanosti, lahko bi rekel, da celo življenja, so mi že ukradli. Pa jim zdaj ničesar zanimivega pri meni več ni. Dela in orodij za delo neradi kradejo.

 

In se mi je danes pripetilo nekaj nevsakdanjega. Prvič nasploh, v trgovini, v kateri redno kupujem. Vrečk s kupljenimi lepinjami nikoli ne dajem iz vozička. Običajno jih do vrha napolnim, in se bojim, da bi se na traku raztresle, popadale iz vrečk. In jih, običajno, kupim nekje med petnajst in petindvajset, da jih spravim v zamrzovalnik in potem nekaj časa ne potrebujem skrbeti zaradi kruha, pravzaprav zaradi moje osnove prehranjevanja…

 

Prodajalki takoj, da ne bi pozabil, povem, koliko lepinj kupujem. Pravzaprav, koliko jih imam, v vrečkah. In danes, prvič, je zapustila svoje mesto pri blagajni, pristopila k vozičku, da bo pokukala v vrečke, da preveri, če je res količina v njih ustrezna moji besedi…

Kakopak, kolikor sem rekel, da jih je, toliko jih je tudi bilo. In sem pojasnil, dekletu, da se nimam navade lagati, da nimam navade goljufati, krasti, nasprotno, da se celo življenje trudim čistost svojega obraza ohraniti. Gradiš, to čistost, nenehno, in v nedogled, v enem samem trenutku pa jo lahko umažeš, trajno umažeš…

 

Ne vem sicer, če je dobro razumela moje besede. Pri občih so namreč pojmovanja, razumevanja »malček« drugačna, kot pri meni. Tudi oni, kakopak, »vedo«, da živijo s čistimi obrazi, čeprav svoja mnenja, posledično ravnanja, vešče in sproti prilagajajo novonastalim razmeram. Pomeni, da ne zmorejo načelnosti, potemtakem tudi poštenosti, moralnosti ne, pa je iluzija, pri takšnih, o neki čistosti česarkoli govoriti. Da, ne vem, če je najbolj razumela, a je vsaj pordela, in mi pojasnila, da mora preveriti, ker bi jo v nasprotnem kaznovali. Jaz pa sem ji razložil, da razumem njeno dolžnost, in ravnanje, in da je zaradi preverbe ne obsojam, pač pa zgolj pojasnjujem samega sebe, in to, da, pač, ne kradem, ne zlorabljam zaupanja, predvsem pa – nikomur ne želim lastnih bremen na pleča prevaliti. Nekdo, v končni fazi, mora plačati za manko, katerega v trgovinah dnevno ugotavljajo, in res ne vem, čemu bi neka blagajničarka plačala za kruh, za karkoli, kar bi sam porabil!

Nisi mi enak(a)!

Absolutna večina mi je enaka samo v dvojem: kakor jaz, ima tudi ona želodec in rit. Pri vsem ostalem pa so razlike tako gromozanske, da o enakosti ni moč govoriti, ker je celo podobnost tako daleč, da je ni moč videti…

 

Nikdar se nisem prodajal, nikdar svojih načel spreminjal, podrejal nekim interesom, jih prilagajal konkretnim, spreminjajočim se okoliščinam. Sem pa prodajal svoje storitve.

Večina? Do načel in načelnosti niti seže ne, pač pa – zdaj sem, kasneje tja, tako kot se najbolj ugodno, zanesljivo, varno… (iz)kaže. In predvsem kupljiva, prodajna roba. Večini je denar sveta vladar, tudi njej.

 

Nikdar svojega življenja nisem na lažeh gradil. Nasprotno, za resnico sem se, vselej, bil pripravljen izpostavljati, in se tudi sem, pa čeprav sem, marsikdaj, s tem ogrožal (tudi) lasten obstanek, (pre)živetje.

Večini je laž tako domača, da jo v podobah resnice prepoznava. In sploh ni pomembno, to, ali se tako izkazuje »zgolj« radi svoje neumnosti, nezmožnosti razumevanja, ali pa zato, ker je tako bolj »praktično«, lažje, lažnivost je lažnivost, in pri njej odpustkov ne bi smelo biti!

 

Nikdar nikomur nisem odžiral, preprečeval nekega dospetja in imetja, nikdar (u)kradel. Nikdar v obraz govoril eno, za hrbtom povsem drugače. Nikdar se »slinil«, se priklanjal, lezel v rit. Nikdar nemočnega nemoč izkoriščal, se močnejšemu udinjal. Nikdar!

Večina?! Ko je v množici, in se počuti močno, varno, takrat celo do nečesa, od daleč podobnega poštenosti dospe. Morda, in včasih, kadar »zadane«, po sreči, prave note. Sicer pa, v podobah posameznosti… ni da bi govoril!

 

Nikdar nisem zlorabljal položaja. Mene oblast ne (po)kvari. Mene priložnost ne naredi za tatu. In meni je še kako mar, za to, kdo »mi vlada«, pa tistih, ki so v nasprotju z mojimi načeli, z moralo, ne priznavam kot neke »meni vladajoče«! Pravzaprav, če sem povsem iskren, meni vladajo moja načela, desetletja nespremenjena, vselej trdno zasidrana v meni.

Večina? Da le daje, deli, da le siti neko nenehno goltavost, pa je dober. In so mu pripravljeni slediti, vse dotlej, dokler bo dajal, ali do takrat, ko se nek drug, s polnejšim koritom, izkaže. In – ko dospejo, ti, večinski, do nekega občutka (nad)moči, takrat šele svoje prave obraze pokažejo! Ne, tudi njih oblast ne kvari, in jih priložnost ne naredi za tatove, le – občutek moči jim porodi, občutek nedotakljivosti, varnosti, prav tako priložnost, pa se, spričo tega občutka, izkažejo natanko takšni, kakršni dejansko, in vedno, so! Ni nagonskega bitja, ki ne bi svoje moči izrabljalo, in ki ne bi ponujene priložnosti izkoristilo! Kaj pa nagonska bitja vedo o etičnosti, načelnosti, poštenosti, uvidevnosti?!

 

Kdor trdi, da mi je enak(a), ali vsaj podoben(-bna), ta naj najprej v praksi, v življenju, izkaže ravnanja enaka mojim! Naj izkaže sam način živetja, ki bo mojemu načinu enak, vsaj podoben. Potem šele naj pristopi k besedam, tistim, ki o enakosti, podobnosti govorijo.

Dam na svoje ime!

Kar nekaj dam na svojo pot. Kar nekaj dam na svoj obraz, čist, na svoje čisto ime, na svojo čast. Verjemi, težko je bilo, skozi desetletja, sredi obče nesnage, to čistost ohraniti. Pa bi davil…

 

… kadar mi lažnivost laž očita!

 

… kadar me neumnost za neumnega razglaša!

 

… kadar mi norost svoje težave prisoja!

 

Vendar…

Ko bi, davil, zares, in dosledno, in ko bi davili tudi vsi ostali, meni podobni, takrat… bi svet, zagotovo, ne štel osem milijard dvonoge ničevosti!

Enako z enakim…

Od nekdaj tako je, in prav nič drugače,

da vsa si nasprotja nasproti stojijo,

in noč vselej dnevu v zelje le skače,

oblaki deževni pa sušo podijo…

 

Enako z enakim se dobro razume,

v enakem krepi se, v enakem uspeva,

kdor misli drugače, ta sploh ne doume

kar mati Narava z zakoni veleva…

 

Kdor z drekom se brati, vanj sodi, brez dvoma,

smrad s smradom, le v smradu obema dišeče,

nesnaga v čistem ostane brez doma,

in čistem v nesnagi je moč le trpeče…

 

Pa lahko gre z lahkim, in plitko s plitvino,

in javno le v javnosti zna preživeti,

v vodi umira še najboljše vino,

resnici ni dano v laži cveteti…

 

Sebičnost sebičnosti jezik obvlada,

srce pa v dajanje se rado razdaja,

brez maske za hipec ne zna maškarada,

kjer tujega ni kraja sploh ne obstaja…

 

Dobrota z dobroto, v nasprotnem sirota,

goltavost z goltavostjo dobro se brati,

v nečednem nečednost gradi svoja pota,

začetku pa v koncu je moč le končati…

 

Kjer vsakdo je dober, tam sploh ni morale,

ni vrednosti prave, kjer so razprodaje,

ni zvezd, ki rojevajo se sredi štale,

pocestno le cesti v objeme se daje…

 

Oči ni iskrenih, da v laži živijo,

objemov resničnih, kjer vlada izdaja,

ljubezni, kjer se le naskoki vrstijo,

in sitost ugodja v jemanju obstaja…

 

Enako z enakim, pa z gnido le gnida,

le v množici množičnost zmore se zreti,

v nečastnem le tisto, kar ni prav nič prida,

lepota le v lepem brsti in zasveti…

 

Enako z enakim, s praznino le prazno,

vlačuga s kurbirjem, z načeli pošteno,

nasprotju v nasprotju je moč le porazno,

povsem brez uspeha, do konca zgrešeno…

 

Pa raje sem sam, če ni možnosti druge,

vsaj to vem, da nisem kjer vsakdo uspeva,

ta vsakdo ima za vse slabo zasluge,

kjer lastna rit šteje, sobitje mineva…

 

Drek z drekom, le z govnom je govnu domače,

mi vselej bilo je v čistem hoditi,

ne zmorem, in nočem, nikakor, drugače,

ker s čistim obrazom želim si oditi…

 

Ni sreče, ljubezni, kjer vsakdo dospeva,

ni zvezd brez neba, ki se v čistosti kaže,

ni cvetja, kjer čas le s plevelom uspeva,

gre čisto le s čistim, z nesnago kdor maže!

Na dopust…

Baje bo deževalo. Prav. Si bom vzel nekaj ur dopusta.

Naglavno...

Kaže, da sem stal na glavi. Mislil, da imam rad do neba, a se je nebo za pekel izkazalo.

Prvi krog skrbi za ogrevanje zaključen...

Deset čez osmo sem prižgal cigareto. Na dvorišču. Ves les je bil v drvarnici, cirkular v kleti, lubje in žaganje pometeno, celo limona in kumkvat sta se vrnila na svoji mesti. Več kot šestnajst ur za tri metre drv… utrujen, občutek pa prijeten.

Še vedno žge!

Osem ur in pol sem danes že oddelal, še najmanj dve me čakata, ko se, vsaj malo, »ohladi«. Trenutno namreč žge natanko tja, kjer žagam drva…

 

Razcepljeno je zloženo, v drvarnici, in do osmega julija ne želim več ničesar opraviti z drvmi. Razen z vejami, kakopak, katerih se bom malček kasneje lotil. Se bom raje spet košnji posvetil, v upanju, da mi bo vreme, deževno, samo polovico dneva, enega, ukradlo. Pa še po opravkih moram, kar tudi čas vzame. In bi se malodane čudež zgodil, v kolikor bi mi uspelo do četrtkovega večera vse pokositi. Mislim, da bom tokrat, tudi, spodnji del brega pod hiško preskočil… da je le ostalo, kjer Mala uživa, urejeno.

 

Razbojnica! Žilica ji ne da miru, pa me »vlači« zdaj sem, zdaj tja, po bregu, in so ji vse terase zanimive. In vse bolj »plezava« po nabrežinah ter jih v smeri navzdol premagujeva, pa priznam, da me zna dodobra utruditi, tudi s tem, čeprav – jo bom že ugnal, vsaj v času lepega, toplega vremena! Če ne drugega, bom njeno kad na dvorišče prinesel, poskrbel, da bo voda v njej dovolj topla, pa se bo »pacala«…

 

Imam sicer nek večji bazen, a poleg niso tlačilke prodali, ustrezne pa nikjer nisem našel. In ga je treba »na pljuča« polniti, z zrakom, kar precej časa vzame, in truda. Obenem gre vanj toliko vode, da je malodane škoda, če je prehitro umazana in jo je pogosto potrebno menjavat. Hkrati pa – bazen je zimo preživel zunaj, in niti približno ne vem, kako je to prenesel, če je sploh še uporaben…

 

Danes bodo sosedi spet uživali ob zvokih mojega cirkularja. In jaz bom, zlahka, preglasil okus prekbregovskega vikendaša, ki, kadarkoli je tu, vrti narodno zabavno. Tisto najslabše vrste, neko pocukrano neumnost, z »milozvočnimi«, a meni tako neljubimi glasovi. In ko jo vrti, poskrbi, da se sliši naokoli. Ne vem, ga še nisem vprašal, če mu sluh nagaja…

 

V senci kaže enaintrideset, in moje delovišče je, še vedno, izpostavljeno sončevim žarkom. A se jim ne bom dal! Če sem sklenil uro predaha omisliti si, potem ga toliko tudi bo, nič več! Si bom pa lase zmočil, in kapo nadel, da bo vsaj za pol ure, mogoče celo malo več, znosnejše. Prej začnem, prej bom zaključil, in, po pospravljanju ter tuširanju, do umiritve večera dospel. Ko si tudi kratkega nalijem, da bo za gušt, ob dimu…

Tudi tako "mora" biti...

Za uro sem ubežal vročini, a so vsaj čoki "razčokani", in v drvarnici. 

Uboga si!

Kot si hotela, boš imela,

nič več, in tudi prav nič manj,

do konca pekel boš živela,

želeč vsaj delček svojih sanj.

 

Kot si hotela, boš imela,

ni moč v neskončnost goljufat!

Čemu le duša bi te grela,

ko pa iz tebe veje smrad?!

 

Kot si hotela, boš imela,

v plitkem plitkost zgolj živi.

Uboga si, zares, docela,

ničesar ti zavidat ni!

Čas uči…

Marsikaj uči, večinoma, žal, ne nauči, čas. In med njegovim učenjem je moč najti tudi to: če želiš, da bo za teboj neko življenje ostalo, potem ne smeš zgolj obstajati, slediti nekim nagonom, in streči fiziološkim potrebam… pač pa mora omenjeno biti na vajetih, katere boš v rokah držal, čvrsto, medtem ko boš neke zgodbe ustvarjal…

 

Razen, če se knjige, denimo neke enciklopedije, motijo, ko, med ne-vem-koliko milijardami, le nekaj (deset) tisoč posameznikov omenjajo.

Groza…

Še malo, in moje najstarejše dete bo staro sedemintrideset let! Meni pa se, včasih, zdi, kot da sem bil še »včeraj« mlad…

Bom pa tudi jaz…

Sinoči sem že krog enajste spal kot zaklan in zdaj, ob kavi, ugotavljam, da se bom moral malo ogreti, preden se lotim cepljenja čokov. Križ se namreč odziva na sleherno sklanjanje, dočim stegenske mišice in roki, z vsemi prsti vred, enako zgodbo pripovedujejo…

 

Vstal sem ob šestih. Resda sem nocoj spal za dve noči, a sem naspan. In med prvimi zadevami, katere sem v jutru ugotovil…

 

Sam, doslej, nikoli nisem začel ropotati pred jutranjo osmo. Pa še takrat, ko sem ob omenjeni uri koso zagnal, sem imel neprijeten občutek, zlasti ob dela prostih dneh, zaradi sosedov. Češ da utegnem nekoga zbuditi, s svojim početjem. Danes pa – sosed že ob šesti ropota. Pomeni, da on takšnega neprijetnega občutka ne pozna. Pomeni, da se on ne ozira na uro, pač pa gleda, da bo po sebi ugodnejši temperaturi zraka delo opravil. In se ne bo mučil kasneje, ko zna biti že sedenje v senci neljubo, kaj šele delo, izven sence. Potemtakem…

 

Če se ti ne oziraš name, in ti jaz, mimogrede, tega ne zamerim, čemu bi se potem jaz oziral nate?! Bojda pravila igre enako veljajo, za vse igralce, in bo moral moj ropot tebe enako ne/motiti, kot tvoj ne/moti mene.

 

Takšna praksa je sicer, bolj kot ne, povsem običajna. Ugotavljam. Tudi na temelju mnenj nekih svojih znancev, ki se nenehno čudijo temu, da pred osmo ne začenjam z delom, ko pa so takrat temperature bistveno ugodnejše, za delo, kot kasneje, celo prijetne. Očitno sami poslujejo na povsem enak način, kot omenjeni sosed. Zroč nase, izključno nase, in ne meneč se za okolje, v katerem živijo. Jaz pa niti cuckov nisem spuščal, ob ranih jutranjih urah, ven, ker se, z lajanjem, odzivata na vsak premik, denimo neke srne, v gozdu…

 

Ja, bojda živimo v prekrasnem svetu, ki je, med ostalim, tudi uvideven. In bojda se uspešno učimo tudi tistega, čemur pravimo sočustvovanje, ali vsaj upoštevanje čustvovanja drugih, ja, o tisti empatiji govorim. Katere se, mimogrede, v svetu sebičnosti nikoli ni moč naučiti, je pa njej podobno ravnanje moč izkazovati v okviru prepovedi, zapovedi ter izhajajočih posledic, kazni. Potemtakem v okviru strahu, da bi utegnil po prstih dobiti, v kolikor bi ravnal v nasprotju z opredeljenim, dovoljenim. In tudi sosed, jutranji, ter mnenja mojih znancev, vsi so bodisi mojih let, bodisi starejši, pričajo o tem, da ni dovolj niti celo neko življenje, da bi uvidevnost osvojil, v kolikor po svoji naravi, po zasnovanosti, nisi temu ustrezen. Pa uvidevnosti že od rojstva dalje v sebi ne nosiš.

 

Odlično! Mi je jutranji, sosedov, ropot omilil ugotovitev o razboljenih mišicah, saj mi je, ob ugotovitvi, ki je zgolj ena od neštetih, da sem se doslej kot bedak izkazoval, upoštevajoč neke želje, potrebe soseščine po (jutranjem) miru, razprl nova obzorja. In mi roki razvezal, kajti – tudi meni je prijetneje delati ob jutranjem, ali pozno večernem, hladu, kot v vročini!

Crknjen!

Zastavil sem malo po osmi. S košnjo. In sem kosil dobre štiri ure, je že »prijetno« grelo, ko – mi je pripeljal drva!

 

Kakopak, dal sem prednost njim. Nekaj napovedujejo, v kratkem, dež, obenem pa ne želim, da »noge dobijo«, kar sploh ne bi bilo presenečenje, glede na izkušnje…

 

Prekinil sem s košnjo, čeprav bi, ko ne bi bilo drv, še tri, morda štiri ure vztrajal. A mi je, kljub temu, uspelo pokositi zgornji del brega, pod hiško, pa je nepokošenega ostalo, na tisti strani, najnižje ležeči terasi in njihove tri nabrežine. Med njimi tudi tista »pasja«. In dve parkirišči, za razliko od tretjega, v travo odeti. In tudi kaki ter podrt oziroma polomljen del fige sem uspel odstraniti, že dokaj krepek figin les tudi na nekaj delov razžagati in spraviti v »sušilnico« lesa…

 

Pripeljal mi je, kot običajno, »čoke«, za povrh pa tudi nekaj vej. Tisto drobnejše, kar zmore neobdelano iti v peč, je že v drvarnici, ostalo pa…

 

Ko sem zastavil z nošenjem pripeljanih drv, je v senci kazalo »skromnih« osemindvajset. Mene pa je večinoma, med delom, sonce »božalo«, in sem že nameraval narediti enourni premor, da se malo odpočijem, in se ohladim, vendar sem se odločil vztrajati. In sem radi tega zadovoljen, kajti…

 

Zjutraj ni bilo na dvorišču enega samega koščka lesa, namenjenega ogrevanju, nekaj po sedemnajsti pa je bila situacija krepko drugačna. In so se na kup polegle veje, čakajoče na cirkular, dočim se je množica čokov, kandidatov za cepilec, razvrstila na tlakovanem delu. In je bilo vse pripeljano varno spravljeno, na notranji strani ograje.

 

Skorajda pogumno sem razmišljal, med tuširanjem, da bi se že čez uro, morda uro in pol, lotil cepljenja, a sem, po drugi strani, tako utrujen, da se mi zdi to bolj malo verjetno. Bo počakalo, domnevam, na jutri. Danes pa moram samo še »rožice« zaliti, Maline in moje melone, jim je sonce dodobra zemljo osušilo.

Življenje je lepo

Življenje je lepo, vedo govoriti,

vsi tisti, ki menjajo dlako vsevprek.

A meni ni lepo, ne more mi biti,

z načeli v mnoštvu značajskih pokvek.

V dlani zrak

Sta mačka že žrla, in cucka, seveda,

vsak dan vselej najprej za njih poskrbim,

dvorišče pometa si prva soseda,

a jaz pijem kavo, in v miru kadim…

 

Je mir še edino, kar mi je ostalo,

nihče ne beza, sem za vse daleč stran,

ko ni, da izžeti bi se še kaj dalo,

postaneš kot zrak, ki poleže se v dlan…

 

Sam svoj, vselej bil, na samotnem sem bregu,

ni s kom mi deliti, ničesar, nič več,

podoben, po vrednosti, daljnem sem snegu,

ki padel zato je, da zginil je preč…

 

Sta mačka in cucka vsa moja bližina,

toplina, ki, bojda, v dotiku žari,

medtem ko se rine v zmešnjavo spomina

nek čas, čuden čas, in v njem polno laži…

 

A vztrajam, in bom, dokler se mi bo dalo,

zgubiti več nimam, in nič več snovat,

življenje obilno mi je darovalo

hudiča, zgolj njega, ki stiska za vrat…

 

In v miru vztrajam, in v miru minevam,

in v miru preklinjam, ko pride tako,

zaman svojo dušo v mir nek odevam,

ne da se, preveč nekih ran je, ki žgo…

 

Sta mačka že žrla, in cucka, seveda,

je kratek živali v veselje korak,

a v meni le tu in tam iskra, bolj bleda,

dobil, kar iskal sem, zaman, in – bedak!