Danes sem najprej natisnil tisti pooblastili, popravil oziroma dopolnil vse, kar je bilo spremembe potrebnega, kuvertiral in odnesel na pošto, nato pa sem se lotil dela, košnje…
Uspelo mi je pokositi Lilin gaj in zgornji terasi pri hiši, in opleti ob hiši, stopnice ter pri melonah. Obenem sem ugotovil, da na bregu, niti ne tako strmem, hudičevo drsi, je vse razmočeno, pa še sonce je začelo tolči z opranega, kristalno čistega neba, kar mojemu ožilju še zdaleč ne prija, in sem se sedaj, za nekaj časa, umaknil v hišo…
Malo, ko sem plel pri melonah, sem ugotovil, da je že vsaj pet bunkic, malih, komajda zastavljenih melon! Boš videla, kako hitro bodo (z)rasle! Družno bova skrbela, da bo temu res tako, jih bova skupaj zalivala, kadar boš tu, jaz jih bom pred travo čuval, ti pa boš, na koncu, poskrbela predvsem za to, da njihova okusnost ne bo šla v nič…
Zdaj sem si, za spremembo, ki jo redko kdaj izkažem sredi dneva, nalil skrajšanega, občutno skrajšanega kratkega, da vsaj nekaj njegove prijetnosti prek grla steče, ovite v blagodejen učinek cigaretnega dima.
Zjutraj me je, po dolgem času, klicala socialna delavka, za katero sem bil prepričan, da sva dokončno opravila. In mi, kakor po navadi, zastavljala nekaj vprašanj, med katerimi so bila tudi takšna, na katera odgovore, še zdaleč, ne poznam, ker nisem »pravi naslov« zanje. In sem ji, kot sem tudi poprej počel, povedal, da mora o ravnanjih drugih – druge spraševati. Bojda najbolje zase vedo. Bojda.
Kakorkoli že, menda je »primer« v fazi zaključitve, in če drugega ne, sem vsaj to vest z zadovoljstvom prebavil. Kakopak, če-bi-bila-kakšna-težava-boste-poklicali, ni pozabila dodati, in je v odgovor prejela moje pojasnilo, da imam navado svoje težave sam reševati, da pa, v primeru, ko to ne bi bilo izvedljivo, vem kako in kaj. Vsekakor pa – čim manj opravkov je z raznimi uradi, in »uradnimi«, bolje je. So se mi, v zadnjih časih, javne delavke, in »delavke«, različnih profilov in delovnih, tudi »delovnih«, področij prek glave povzpele!
Danes sem skušal, ko sem že šel »na« pošto, v trgovini, v bližnjih Artičah, kupiti dva litra jagodnega jogurta in lubenico (včeraj namreč v trgovini, v kateri redno kupujem, v Brežicah, iskanega ni bilo, oziroma v primeru lubenic ni bilo dovolj prepričljivo, Mala pa ima oboje rada), in sem ugotovil, da imajo popolno razprodajo ter malodane prazne police, ker – bodo v petek trgovino zaprli! Pomeni, da bo potrebno tudi za najosnovnejše, v bodoče, daljšo pot delati…
Nato sem se zapeljal še v bližnjo vas, v trgovino neke kmetijske zadruge, a tudi tam iskanega nisem našel. Jogurta, jagodnega, sploh ne prodajajo, ni v »interesu« lokalnega prebivalstva, dočim so lubenico imeli samo eno, pa še to docela kilavo! Pa se bova z Malo, ko jo prevzamem, v petek, odpravila v trgovino, po oboje. Rada gre v trgovino, in rada se vozi na vozičku, predvsem pa rada… vsakič, ko greva v trgovino, se ustaviva tudi pri polici, oziroma nečemu, kar naj bi bilo polici podobno, s katere ponujajo razne knjižice, slikanice, in z užitkom izbira, ter izbere eno… da potem kraca, dobesedno, po stranicah. Je barvanje, znotraj zarisanega, še ne zanima najbolj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar