Popoldne
sem nadaljeval s košnjo, čeprav je bilo, še vedno, vroče, in je na četrti
terasi žgalo kot za stavo. A sem hotel čim več narediti, po temi pa ne znam
kositi…
Uspelo
mi je pokositi četrto in peto teraso, in plato nad gozdom, dočim so nabrežine
ostale nedotaknjene. Dve, tisti večji, med katerimi je tudi »pasja«, itak nista
kritični, kajti po zadnji košnji se je na polovici trava bodisi upočasnila v
rasti, bodisi jo je požgalo, tako da so nekakšne lise, na katerih šopasto
raste, in je, trenutno, nekih trideset centimetrov visoka. Na tisti najnižji,
ki leži na meji z gozdom, je pa že džungla… a bo morala počakati!
Ob pol
osmih sem samega sebe slišal reči »ne morem več«, pa sem samo še podrt kaki, in
ostanke podrtega dela fige, zvlekel na kup za trohnenje, malo kasneje pa še
melone zalil. Malo, ni pet bunkic, kot sem zapisal, danes sem jih namreč enajst
preštel!
Ko sem
se vračal proti hiši, po bregu navzgor, sem si ogledoval stanje na meji s
sosedom. On ne reže, ne krči, jaz tudi ne, pa se je razraslo nekega šavja, od
leske, do šipka in akacij. In bi potreboval neka dva dneva, da bi vse to
počistil, vendar ne vem, kje naj ta čas vzamem. Ko bi hotel vse v red spraviti,
ob sprotnih opravilih, seveda, bi potreboval štiri, morda pet ur dela dnevno,
in mesec dni, jaz pa imam na voljo samo vsak drug teden, obenem sem pa še drva
začel pripravljat…
Bom,
kaže, neko »mlado« moral poiskat, bi z dodatnim parom rok vse, in to zlahka,
šlo.
Sanja-svinja-o-koruzi,
pravijo nekateri. Ne, ne, brez skrbi, ne, ta svinja tu o ničemer več ne sanja,
samo šali se. So ji sanje druge požrle!
Ni komentarjev:
Objavite komentar