Nisi mi enak(a)!

Absolutna večina mi je enaka samo v dvojem: kakor jaz, ima tudi ona želodec in rit. Pri vsem ostalem pa so razlike tako gromozanske, da o enakosti ni moč govoriti, ker je celo podobnost tako daleč, da je ni moč videti…

 

Nikdar se nisem prodajal, nikdar svojih načel spreminjal, podrejal nekim interesom, jih prilagajal konkretnim, spreminjajočim se okoliščinam. Sem pa prodajal svoje storitve.

Večina? Do načel in načelnosti niti seže ne, pač pa – zdaj sem, kasneje tja, tako kot se najbolj ugodno, zanesljivo, varno… (iz)kaže. In predvsem kupljiva, prodajna roba. Večini je denar sveta vladar, tudi njej.

 

Nikdar svojega življenja nisem na lažeh gradil. Nasprotno, za resnico sem se, vselej, bil pripravljen izpostavljati, in se tudi sem, pa čeprav sem, marsikdaj, s tem ogrožal (tudi) lasten obstanek, (pre)živetje.

Večini je laž tako domača, da jo v podobah resnice prepoznava. In sploh ni pomembno, to, ali se tako izkazuje »zgolj« radi svoje neumnosti, nezmožnosti razumevanja, ali pa zato, ker je tako bolj »praktično«, lažje, lažnivost je lažnivost, in pri njej odpustkov ne bi smelo biti!

 

Nikdar nikomur nisem odžiral, preprečeval nekega dospetja in imetja, nikdar (u)kradel. Nikdar v obraz govoril eno, za hrbtom povsem drugače. Nikdar se »slinil«, se priklanjal, lezel v rit. Nikdar nemočnega nemoč izkoriščal, se močnejšemu udinjal. Nikdar!

Večina?! Ko je v množici, in se počuti močno, varno, takrat celo do nečesa, od daleč podobnega poštenosti dospe. Morda, in včasih, kadar »zadane«, po sreči, prave note. Sicer pa, v podobah posameznosti… ni da bi govoril!

 

Nikdar nisem zlorabljal položaja. Mene oblast ne (po)kvari. Mene priložnost ne naredi za tatu. In meni je še kako mar, za to, kdo »mi vlada«, pa tistih, ki so v nasprotju z mojimi načeli, z moralo, ne priznavam kot neke »meni vladajoče«! Pravzaprav, če sem povsem iskren, meni vladajo moja načela, desetletja nespremenjena, vselej trdno zasidrana v meni.

Večina? Da le daje, deli, da le siti neko nenehno goltavost, pa je dober. In so mu pripravljeni slediti, vse dotlej, dokler bo dajal, ali do takrat, ko se nek drug, s polnejšim koritom, izkaže. In – ko dospejo, ti, večinski, do nekega občutka (nad)moči, takrat šele svoje prave obraze pokažejo! Ne, tudi njih oblast ne kvari, in jih priložnost ne naredi za tatove, le – občutek moči jim porodi, občutek nedotakljivosti, varnosti, prav tako priložnost, pa se, spričo tega občutka, izkažejo natanko takšni, kakršni dejansko, in vedno, so! Ni nagonskega bitja, ki ne bi svoje moči izrabljalo, in ki ne bi ponujene priložnosti izkoristilo! Kaj pa nagonska bitja vedo o etičnosti, načelnosti, poštenosti, uvidevnosti?!

 

Kdor trdi, da mi je enak(a), ali vsaj podoben(-bna), ta naj najprej v praksi, v življenju, izkaže ravnanja enaka mojim! Naj izkaže sam način živetja, ki bo mojemu načinu enak, vsaj podoben. Potem šele naj pristopi k besedam, tistim, ki o enakosti, podobnosti govorijo.