Šel v smeti je koledar,
tisti star,
izžet, se ve,
bo na
novem šlo v nemar,
kar
ostalo je, da gre…
Listov
kup, ki, nemo, zro,
da jim
zgodbe čas bledi,
tu in
tam zapis z roko,
ki s
pozabo se bori…
Se jih
je, doslej, nabralo,
v njih
sem pravzaprav ujet…
Dosti
novih bo ostalo,
da v njih skaže se star Svet.
Ta svet je svet nagonskih duš!
V njem
prosperira slednja uš,
ki,
najprej, zleze v pravo rit,
nato,
iz nje, medu gre pit…
Nad
svetom tem nek bog bedi.
No,
bolj dozdeva se, da spi,
ker –
če pusti, vse to, kar zre,
potem
povsem brezvreden je!
In
vsak, ki s tega je sveta,
po svoje
nekaj ver'vat zna,
med
vsem pa najbolj se obnese,
če ver'ješ
v tisto, kar – ti znese!
In prav
tako je, kakor je,
saj živo
blato vse požre,
pa tam,
kjer ritnih mrgoli,
neritnost zgolj greni, pekli…
Sreče?! Ne rabim sreče,
dovolj mi bo normalen svet!
Ta, zdajšnji, naj vso žvad pomeče,
nekam drugam, na drug planet,
pa vse bo, kakor mora bit,
si srečo znal bom - naredit!
Žalostno, ampak - bolj kot pametnih zapisovalcev, primanjkuje - pametnih bralcev!
Obstajajo različne oblike "umetne inteligence". Za
obče sta najboljši - lopata in kramp!
Obstaja še kaj, kar ni razvrednoteno... med
vsemi dvonogimi prasci?!
Malo sem, malo tja,
kjer bolje obeta,
v nedogled tako skaklja
ničvrednost prekleta!
Odteka vse, še leto gre,
le čas je večen talec:
ga vzel v svoje je roke
debil Neandertalec!
Tik-tak-tik-tak,
šteje, pridno, vsak korak,
tik-tak-tik-tak,
vsakič ko vdihneš zrak,
tik-tak-tik-tak,
položi te še vznak,
tik-tak-tik-tak,
pa če si še tak bedak!
Kadar sreča zapusti svoje trenutke, se spremeni v
zadovoljstvo. In ko zadovoljstvo dolgo traja, postane nič posebnega.
Debili so se namnožili,
razmere so za umnost gluhe.
En samcat je izhod v sili:
nagonske vse - v evnuhe!
In bomo še, za kanček, bližje koncu. Zadosten razlog za
veselje.
Malodane večno
že odmeva tisti srečno,
a ta srečno, tudi večno,
skaže se - bolj spečno...
Ko bi tiger odraščal med opicami, bi se gugal na veji, jedel banane in, niti pod razno, ne bi rjovel. Tako, domnevam, vedo povedati nagonski modreci (in tudi vsi tisti, ki so sicer razumsko zasnovani, vendar se, zaradi psihičnih okvar, nagonsko izkazujejo), ki pravijo, da
na izkazovanje posameznika presodno delujeta vzgoja in okolje (na primer družben sistem).
Kakopak, tem modrecem ne kaže zameriti, saj ne poznajo ničesar, tudi živalskega sveta ne. In tudi mojih mačkonov ne poznajo, ki sta nama padla v naročje nekaj dni stara (niti videla še nista dobro), in sta odraščala v povsem nemačjem okolju, a se, hudimana, povsem po mačje obnašata (bržčas je za to krivo dejstvo, da se nista imela priložnosti seznaniti z nagonsko modrostjo).
Zasnova je tista, ki pogojuje izkazovanje, ne obratno (kakor "vedo2 bebci, ki, v časih tozadevne demokracije, razkrajajo Svet, in vse, kar je dobrega na njem doseženega).
Sicer pa - morda bi božja volja drugače naredila, tudi pri med-opicami-odraščajočem-tigru, ko bi se ji dalo, in zlasti - ko bi sploh kaj takega obstajalo!
Star sem, že star.
Preveč
vsega sem se nagledal,
in mi
za redke še je mar!
Kaj bi
lagal se, sprenevedal:
Ta svet
je gnil, povsod smrdi,
od teh,
ki silijo v ljudi!
So upi
mi že vsi pošli.
Drugačen
zmogel svet bi bit,
če bi
zveri se znal znebit!
Star
sem, že star,
a kaj,
še vedno kar na prste
štejem
primerke svoje vrste!
Star
sem, že star.
In pred
menoj je bore malo,
a za menoj bo nič ostalo.
O tem, da so obča znanja, védenja, prepričanja običajen lari-fari, o tem zapisujem malodane na slednjem koraku, a se, kljub temu, danes ustavim tam, kjer bi bilo pričakovati, da bo drugače, vendar – ni!
Vsakdo
med nami, in vsi, je prepričan, da se zaveda samega sebe, pomeni, da je
prepričan v to, da samega sebe pozna, da ve, kakšen je in čemu se izkazuje na
načine, na kakršne se. Pa temu, še zdaleč, ni tako. Poglejmo čemu.
Če želiš nekaj zares poznati, potem je premalo to, da veš, kako se ta nekaj kaže v nekih konkretnih okoliščinah, pač pa moraš vedeti tudi to, kako sprememba okoliščin nanj deluje, ga pogojuje, spreminja. Pomeni, da moraš poznati tudi tiste elemente, iz katerih je ta nekaj narejen, sestavljen, in glede na to, da so ti elementi v bistvu vse tisto, s čemer se v živetju srečuješ, posredno in neposredno, bi bilo neumestno pričakovati, od zavesti, da bi to, nepregledno kopico držala v pomnjenju, v zavedanju. Tega, preprosto, ni zmožna, zaradi česar to pomnjenje (hrambo določenih, pravzaprav gromozanske večine podatkov) prepušča – podzavesti. Tisti, če temu tako rečem, sferi, do katere, pri sebi vsaj, nihče sam ne seže!
Marsikdaj
veš, da poznaš določen podatek, a bolj kot se trudiš, manj ga zmoreš priklicati
v »spomin«, v sfero zavedanja (v zavest), potem pa, enkrat kasneje, kar sam »butne
na plano«. Pomeni, da tega podatka nisi zares pozabil, da je, še vedno (in bo, dokler obstajaš), shranjen,
nekje-v-tebi, le zavestno nisi zmožen odločati o tem, kdaj ti je (bo)
dosegljiv.
Temeljna
naloga možganov NI pomnjenje, pač pa je ta organ namenjen temu, da razrešuje
probleme, da skuša živetje voditi v izbiranju ustreznih rešitev (določenih
problemov). Kakopak, pri tem je pomembno tudi znanje, torej vedeti o tistem, s
čemer se soočaš, pomeni, da igra svojo vlogo tudi pomnjenje (spomin), a le v
podobi »servisne dejavnosti«. Preprosto – tudi, ko bi bil v položaju, da nečesa
(do tedaj) še nisi srečal, spoznal, o tem (iz)vedel, lahko ta manjko (tudi v
spominu, ki ne more hraniti tistega, s čemer se še ni srečal) nadomestiš s, na
primer, pogledom v nek priročnik, v katerem najdeš tisto, kar potrebuješ za
razreševanje – napotke, navodila. Z drugimi besedami…
Če se v podzavesti nahaja vse, s čemer si se, na kakršenkoli način, srečal v svojem živetju (tudi tisto, kar si, ob neki kavi, na primer, in pogovoru, s kotičkom očesa/ušesa zaznal, a se tega zaznavanja takrat sploh zavedel nisi!)… če do tega vsega nisi zmožen dospeti, v nekem danem trenutku, da bi ga opredeljeval, da bi njegovo vlogo pri tvojem izkazovanju ugotovil… potem stežka trdiš, da si se zmožen dejansko, in v celoti, zavedati samega sebe, pač pa se lahko zavedaš »samo« tega, na kakšne načine se izkazuješ! Zdaj pa takole…
Razumsko bitje, Človek, ima enovito zavest (lahko, v svojem zavedanju, hrani različne podatke o sebi istemu, ali o katerikoli drugi vsebini), in se lahko prav tej enoviti zavesti (poleg zmožnosti abstraktnega mišljenja) zahvali, da zmore tisto, čemur pravimo RAZUM: kompleksen, celovit uvid v dejstva, pa zaradi tega zmore tudi (vsaj) približati se, s svojimi ugotovitvami, dejanskim stanjem ( = resnici), v odvisnosti, pač, od tega, s kakšno količino znanja o nekem dejstvu razpolaga (več kot o nečem veš, več različnih načinov izkazovanja tega nečesa ko poznaš, večja verjetnost je, da ta nekaj zares poznaš, zares o njem veš). Seveda, pomembno je, da si vso to pestrost vedenja zmožen SOČASNO upoštevati, pri svojem mišljenju, pri čemer igra pomembno vlogo prav – enovita zavest!
Nagonska bitja, med katera sodijo tudi človejaki ( = absolutna večina dvonoge populacije) s takšno, enovito zavestjo NE razpolagajo, pomeni, da NISO zmožna oblikovati objektivnih podob (spoznanj, mnenj, vedenj) o čemerkoli! Prav zaradi tega tudi so nagonska, prav zaradi tega se tudi izkazujejo v okviru pogojnega refleksa, znotraj katerega je odziv istega subjekta na iste vsebine, ki pa se v različnih okoliščinah različno izkazujejo – drugačen, različen, celo kontradiktoren, samemu sebi nasprotujoč!
Tipičen
primer resničnosti te trditve so t. im. politična dogajanja – »ljudstvo«
najprej povzdigne (do položaja moči) posameznike, ki že tedaj niso niti
strokovni, niti sposobni, niti moralni (pošteni, dosledni), kasneje pa, ko se
začnejo taisti posamezniki v svojih pravih podobah izkazovati (občutek moči,
občutek počnem-lahko-kar-mi-prija pri vseh, in vsakemu nagonskemu bitju odpravi
neke zadržke, ki so, praviloma, posledica strahu pred kaznovanostjo), šele
takrat taisto »ljudstvo« ugotovi, da pa ti posamezniki le niso takšni, kakršni
naj bi bili (in za kakršne je »ljudstvo« vedelo, da so – mimogrede: »ljudstvo« VEDNO
»ve«, za sproti, le da za nazaj prevečkrat izgovarja tisti svoj nismo-vedeli…).
Potemtakem… če se niti samega sebe NE
zavedaš, če niti lastne nagonskosti, nedoslednosti, NEzvestobe samemu
sebi, še bolj nekim načelom, spoznanjem, prepričanjem ne prepoznaš… kako bi se dejansko zavedal česarkoli
drugega, in še najbolj – Sveta?!
To, da
se samih sebe ne zavedajo, je moč ugotoviti (tudi) iz tega, na primer, da za LASTNO
nepravilno odločanje (kar izbira neustreznih kandidatov tudi je) VEDNO
krivijo neke (nekaj) druge(ga), v najslabšem primeru – taiste kandidate, iz
katerih je ljudstvo naredilo to, kar so postali, jim je ljudstvo omogočilo, da
so se začeli izkazovati v svojih pravih podobah!
Velikokrat sem že zapisal, da se razumsko bitje (Človek) izkazuje povsem drugače, kot se izkazujejo nagonska bitja, potemtakem (tudi) občestvo, človejaki! Za 180 stopinj drugače, pomeni, da je človekovo izkazovanje NASPROTJE človejaškemu. Tako, na primer (kot biološka vrsta NEOBSTOJEČI) »geniji« živijo, da lahko delajo (v delu, snovanju iščejo smisel lastnega obstoja, njegove vsebine, veselja), dočim človejak dela, tisto in kolikor mora, za to, da lahko živi… posledično, iz tega, ostajajo tudi vse ostale razlike, od ne/skromnosti, ne/pogoltnosti, ne/zavidanja… vse do ne/sebičnosti, ne/človečnosti. In je zgolj potrebno znati prepoznavati dejanske podobe izkazovanja, pa da zmoreš razlikovati med tistimi pravimi, ki se same od sebe (zaradi notranje potrebe) porajajo, in tistimi, ki se porajajo posledično, z nekimi drugimi cilji, nameni.
Velikokrat sem tudi zapisal, da malodane praviloma prihaja do psihičnih okvar, pri sicer razumsko zasnovanih bitjih, do okvar, ki so posledica preprostega dejstva, ki govori o tem, da ti, razumsko porojeni posamezniki odraščajo sredi nagonske, nerazumske nepreglednosti, in da se že od malih nog srečujejo s psihičnim terorjem, s katerim jim nerazumska bitja vcepljajo v glave svoje, absolutne »resnice«… ki pa so tako daleč vstran od logike (razuma), od dejanskih resnic, da so, nekatere, že mlademu življenju nesprejemljive. Preberi o Teslinem življenju, boš videl, da se je s takšnimi težavami srečeval že v osnovni šoli, torej še mlečnozob, ko naj bi, krog njega (in zlasti v šoli!) mrgolelo umnih… NAJ BI!!! Potemtakem…
Če se razumsko bitje, zmožno razumskega izkazovanja (peščica od že itak peščice razumsko zasnovanih!) ni zmožno v popolnosti zavedati vseh dejavnikov, ki sopogojujejo njegova izkazovanja… če se nagonska bitja (človejaki) niso zmožna zavedati niti podob, v katerih se izkazujejo (zavedajo se le trenutne neke svoje podobe), potem tudi za sicer razumsko zastavljeno, a psihično okvarjenega (obolelega) posameznika velja, da tisti zavedam-se-samega-sebe ne vzdrži! Da, tudi to sem že velikokrat zapisal (a, očitno, še vedno premalokrat): psihično obolelo razumsko zasnovano bitje se izkazuje na POVSEM ENAK NAČIN kot se izkazujejo nagonska bitja (ker okolju, v absolutni večini, uspeva temu posamezniku vsiliti svoje vzorce, svoja prepričanja, »resnice«, posledično svoja ravnanja v odnosu do realnosti).
Imel sem srečo, da sem skozi prakso, skozi razreševanje nekega, dokaj težkega, psihičnega stanja, prišel do ugotovitev, do spoznanj. Imel sem srečo, da sem smel odpravljati zahteven primer disociativne amnezije, stanja, v katerem se, znotraj enega in istega telesa, nahaja… ohohoho osebnostnih podob, stanja t. im. razcepljene osebnosti!
Stroka
sicer govori o tem, da se je moč (v okviru psihične obolelosti) »razcepiti« na (največ)
štiri RAZLIČNE osebnosti (osebnostne podobe), jaz v to močno dvomim, saj sem,
skozi ista usta, slišal govoriti, skozi isto glavo, poslušal misliti, skozi
iste oči, videl gledati – tisoče, ampak res, tisoče RAZLIČNIH likov, ki so se
med seboj razlikovali tako po starosti (od treh let naprej, pa do trideset),
kakor po izkušnjah, znanju, željah, veseljih, celo po – poznavanju samega sebe!
Pa, da ne bo nesporazuma – vsi ti liki so o samemu sebi »vedeli vse«, a enega
samega ne bi bilo, ki bi, o sebi, vsaj nekaj zares vedel! Če pustimo ob strani
nepomembna vedenja, nepomembna vsaj za tvorjenje lastnega živetja, denimo vedenja
o tem, kje rastejo boljše maline, ali o tem, kdaj je sosed psa kupil, in
podobne banalnosti, za osebnostni razvoj (in konkretno stanje) nepomembne
obstranskosti.
Kaj,
zares, pomeni ta biti-zvest-samemu-sebi? Se ta zvestoba izkazuje v fizičnem
pogledu, pa si samemu sebi zvest takrat, kadar svojega telesa ne zapuščaš, pač
pa, z njim vred, hodiš povsod? Ne, seveda, da ne, to bi bila bedarija, kaj
takega misliti, kajti – tudi kamen, travna bil, vse, kar obstaja, obstaja
znotraj svoje telesnosti, in obstaja samo toliko časa, dokler – obstaja ta
telesnost, oz. drugače – tudi kamen je vedno »v sebi«, in si, potemtakem,
nikoli ne more biti nezvest.
V nagonskem svetu si zvest samemu sebi takrat, kadar – slediš nagonom, ki te usmerjajo. In ker te ti nagoni usmerjajo vsakokrat drugače, si zvest samemu sebi, kot žival, izključno takrat, kadar si »oportun«, prilagodljiv, kadar, v odvisnosti od okoliščin, spreminjaš svoj odnos do vsebin, enih in istih, iščoč sebi lažje, boljše, varnejše, pa te, denimo, neki begunci do milosolznosti spravijo, ko se še dovolj daleč nahajajo, da se ne čutiš, radi njih, neposredno (in predvsem ekonomsko) ogroženega, dočim… ko jih pot v tvojo bližino zanese, takrat…
Cele
države so spreminjale, radikalno, svoje podobe, od začetnega nasprotovanja (denimo
Hitlerju), do pritrjevanja, navdušenega sledenja, do… kolektivne »izgube
spomina«, na koncu! Ob tistem standardnem, nagonskem, neki-drug/i-kriv/i.
Tudi v svetu psihično okvarjenih, četudi razumsko zastavljenih bitij, je podobno, kot je v nagonskem. Tudi ti, okvarjeni, se izkazujejo z nenačelnostjo, in jim je to, njih izkazovanje, celo tako normalno, da jih sploh ne (z)moti. Denimo – sočasno trobijo o »brezpogojni ljubezni« (kar je, že samo po sebi, butasto), sočasno bi izločali tiste, kateri jih motijo… sočasno trobijo o pravici slehernega, do izbire živetja, sočasno to pravico odrekajo tistim nekim, kateri jim niso dovolj ljubi… sočasno zaupajo v boga, njegovo ljubezen, in varstvo, sočasno se ne bodo kar tako podali v nevarnost, ker vedo, da iz nje ne bodo živi in zdravi izšli… Žal je neenakovredna obravnava istih vsebin, v odvisnosti od nekih lastnih, subjektivnih meril, po sistemu ta mi je/ni všeč, zadeva, ki ji pravimo nenačelnost, in žal je nenačelnost poglaviten izkazatelj – NEMORALNOSTI, nerazumskosti, potemtakem tudi nagonskosti in nečloveškosti! Svet namreč ni tebi in zate narejen, da bi ti, in tvoja prepričanja, ločevala med prav in neprav, in še manj med resničnim in zgolj (tebi, neumnosti) »resničnim«!
Človek, razumsko bitje, svoje zavedanje samega sebe, in svoj biti-zvest-samemu-sebi izkazuje na povsem drugačen način: sledeč neki zamisli, ideji, početju, delu, cilju… se odreka lastnim interesom, zmore lastne potrebe zanemarjati, jih celo povsem prezreti, in mu še zdaleč ni cilj tisti doseči-sebi-in-zase-dobro, pač pa izkazovati se na način, ki bo OBJEKTIVNEMU, DEJANSKEMU PRAV IN DOBREMU USTREZEN, na način, ki EDINI zmore poti voditi do dejanskega sobivanja vseh (zvečine zgolj tozadevnih) različnosti, ki tvorijo poznan nam svet! In, ja, absurd…
V končni fazi se izkaže tudi to, da – če je DEJANSKO verovanje isto kot DEJANSKA zvestoba samemu sebi, svojim prepričanjem, potem, aleluja, SE TISTI, razumsko delujoči, KI SPLOH NE VERUJEJO V BOGOVE, IZKAZUJEJO Z DEJANSKIM VEROVANJEM, dočim je tisto večinsko, verovanje, natanko takšno, kot je tudi večina sama, običajen lari-fari oziroma DREK!
In, če zaključim, malček drugače, potem zapišem odgovor na naslovno vprašanje: Da, absolutna večina živi v podobah, ki sploh niso njene, v podobah, za katere se jim zdi, da so njihove, pomeni, da živijo v sebi tujih telesih, svetu, pa, kljub temu, ostajajo oni-sami, tozadevno zavedajoči se samih sebe, dejansko pa, o sebi in sicer, nič vedoči!
Tisočletja se vrtijo v krogu, iščoč razlog, zakaj žival ne more biti človek!
V poplavi nagonskega dreka, razum nima veljave. Tudi človečnost, moralnost ne. Ne nazadnje - tako človečnost, kakor moralnost, obe sta neposredni posledici razuma!
MCPH1. Pri Homo Sapiensu ga ni.
Obstajata dva svetova, človekov in njihov. In oni še svojega
ne poznajo, bi pa človekovega urejali!
Skrivnostna so božja pota, vedo tisti, ki niti svojih najti
ne znajo.
Ajnštajni
brez "človeštva" = napredek.
"Človeštvo"
brez ajnštajnov = kamena doba.
Svet je, kakršnega vidim, je topotalo iz stampeda, katerega
je gnalo naravnost v prepad... ki se očem ni razkazoval.
Ovce v stajo, goveda v hlev,
zveri za ograje... pa Svet bo živel!
Res je, Človek jih je naučil govoriti (pravzaprav jim je najprej, zahvaljujoč mešanju genov, in s tem tudi zahvaljujoč določenim spremembam, na področju zmožnosti, tudi govornih, omogočil pogoje za govor). Povedal jim je tudi o tem, kaj določene besede pomenijo. Ene zadeve pa ni mogel narediti - ni jim mogel poroditi RAZUMEVANJA (zakoni narave so, vsaj zdi se tako, kruti, ne dovoljujejo vsebinskih preskokov...), zaradi česar vsebine, pojme, o katerih te besede govorijo, "po svoje razumejo" = NE razumejo...
Trenutno je čas, ko je povsod brati "Srečno novo leto". Prav, vendar - če dam lepe želje ob stran (no, vsaj tozadevno lepe, čeprav so zgolj posledica papagajenja, izkaz formalnosti, praznine pločevinastih betic, ki, druga za drugo, želijo biti "in", želijo dohajati čredo, znotraj katere so tudi sami, pa, druga za drugo, ponavljajo tisto, kar je - času primerno "normalno" ponavljati!), potem mi ne ostane drugega, kot to, da ugotovim, da -
VSI TI, ki želijo SREČNO LETO, SPLOH NE VEDO, KAJ JE
TO SREČA!!!!
Seveda, ko bi bil jezik zares bogat (a ga še bolj siromašijo, s svojo, tozadevno, praktičnostjo, dejansko pa s tem, ker NE razumejo, ničesar!), potem bi se to bogastvo izkazovalo tudi v naboru besed. In bi vsaka vsebina, vsak pojem imel nek svoj izraz, svojo besedo, morda pa tudi dve ali več, tako pa...
Obstajata dve sreči. Prva je v podobi nekega naključja, nekega toka dogajanj, ki neprijetnost, v kateri se znajdeš, v prijetnost obrne. Pomeni, da je ta(kšna) sreča tisto, kar ti, butastemu, nezmožnemu pomaga, da se, vsaj začasno, iz dreka izkoplješ.
In je tudi druga(čna) sreča, ki se v neki, konkretni
podobi čustvovanja izkazuje. Če zapišem povsem enostavno, potem naredim tako,
da čustvena stanja (ne vseh, kakopak, zgolj ta, ki, po stopnjah,
"zadovoljstvo" razporejajo), od "spodaj navzgor", zapišem
takole:
obup - malodušnost - ravnodušnost - zadovoljstvo - sreča.
Obup in sreča sta skrajnosti, vsaka na svoji strani, in obe ti stanji sta lahko celo trajnejše podobe: obup v vsakodnevnem živetju (in traja natanko toliko, dokler se, tako ali drugače, lahko tudi z zaključkom živetja, iz njega ne izvlečeš), sreča pa v NORIŠNICI (samo v norišnici lahko namreč srečaš trajno nasmejane, pa - če nasmejanost obravnavaš kot izkaz sreče, potem tudi trajno srečne, pravzaprav - blažene...)! Da, lahko sta trajnejše narave, ti stanji, vendar to NI NORMALNO, v nobenem oziru, kajti...
Kaj meniš, kako bi ti bilo, ko bi nenehno živel obsijan s soncem, v svetlobi, ali, nenehno, v temi? Hudičevo težko, vprašanje, če bi sploh zmogel, brez pomoči, preživeti, saj nisi narejen, zasnovan, za takšne razmere, pa za počitek, denimo, potrebuješ temo, za popestritev obstoja pa noč, zvezde, čakanje novega jutra... medtem ko bi ti bilo v trajni temi še huje, pa ne samo radi tega, ker niti do osnovnih vitaminov, katere potrebuješ, ne bi dospeval...
Ko kupiš avto, stanovanje, karkoli - na začetku si vzhičen, poskakuješ, kar letel bi, od zadovoljstva, kipi, vre iz tebe - TO JE SREČA... kasneje postaneš zadovoljen-da-si-problem-rešil, nato pozabiš, da si ga sploh imel, kupljeno ti postane samoumevno, vsakdanje, običajno, pa - dokler se še zavedaš, da z njim odpravljaš neke težave, s katerimi si se prej soočal, JE TO ZADOVOLJSTVO,... ki pa se, praviloma, pri večini, zlahka v nezadovoljstvo spremeni, ko vidijo, da ima nek drug večje, boljše, dražje... to "nekaj". Seveda, pred tem postane tudi stanje ravnodušnosti, ko se na kupljeno spomniš samo takrat, kadar te bremeni (finančno ali z opravili, katera terja), ali pa takrat, ko ga zares potrebuješ, pa se pri roki znajde...
V živetju PREVLADUJETA dve stanji, NEZADOVOLJSTVO in RAVNODUŠNOST. Žal, a je tako. Prvo prevladuje (če ostanem na področju IMETJA materialnega) zaradi tistega, čemur pravimo a) zavist b) nezmožnost (samo)kritičnosti c) nezmožnost razumevanja dejstev... medtem ko pri ravnodušnosti lahko zapisanemu pod "b" in "c" dodamo d) prevelika (kljub vsemu še vedno) lagodnost pri doseganju (določenih) želja! Glede sreče pa...
Ej, ko bi dan za dnem, in skozi vse dneve, kipelo navdušenje, iz nekoga, da bi poplesaval naokoli, se režal, krohotal, hitel (no, vsaj Človek ima potrebo po tem, da svojo srečo z drugimi deli) objemat... mejduš, ne vem, če obstaja kdo, ki ima takšno "čustveno kondicijo", predvsem pa ne vem, če zmorejo možgani takšno (trajno) izkazovanje razločevati v odnosu do bebavosti?! Ne nazadnje, čustvovanja, različna, so nam dana prav zaradi tega, ker potrebujemo čustvena stanja, različna, da v njih bodisi moči dobivamo, bodisi ugodje počitka najdemo, bodisi smo k iskanju rešitev primorani...
Da zaključim: SAMO NAGONSKI BEBCI LAHKO (drug drugemu, in/ali sebi) ŽELIJO - SREČNO LETO!
Koruzna polja so nepredvidljiva, v njih je moč celo božji glas slišati. No, če že božjega ne, potem...
Kot smrkavec sem, nekaj let zapovrstjo, del počitnic
preživel v Srbiji. Na nekem vikendu, ki se je nahajal na tako imenovanem
ruralnem področju. In je bil, pravzaprav še vedno je, v neposredni soseščini
neke kmetije, zelo, ampak res zelo bogate kmetije. Bila je, denimo, tako
velika, da se je njen del nahajal v dolini, na obrobju spodnje vasi, dočim je
bil preostanek na gričih, v zgornjem delu istoimenske ruralnosti. In ni, česar
niso imeli...
Tako, denimo, so imeli mlin, na vodo. Pomnim, kako
smo, v jarku, speljanem prav za potrebe tega mlina, lovili ribe. Žaklje v roke,
potem pa od spodaj, od reke, v katero se je jarek iztekal, navzgor, proti
mlinu. In ribe, v končni fazi, niso imele kam ubežati, kot v žaklje...
V obeh delih kmetije so imeli hlev. Toliko goveje
živine še dolgo zatem nisem videl. Ma, če niso imeli štirideset, petdeset krav,
potem tudi ene ni bilo. In svinje, ovce, race, gosi, kokoši, res, nema-da-nema!
V njihovih gozdovih smo nabirali robide, v njihovih
sadovnjakih iskali hlad. Pomnim, celo cigansko pleme so najeli, takrat, ko je
bilo slive za obrat. In vozovi so, od jutra do večera, dan za dnem, vlekli
sladek tovor v prostor, namenjen izdelavi slivovke. Gledal sem, malodane
verjeti nisem mogel - lestev, prislonjena ob kad, sredi lestve možakar prevzema
vedro, polno sadežev, ki mu ga nek drug prinese, vrh lestve pa tretji stoji, da
lahko v kad vsipa. Na tone so jih pridelali, in vrag vedi, koliko deset tisoč
litrov odlične prepečenice, za katero so, praviloma redno, priznanja, z raznih
sejmov, prejemali, so hranili, in starali, njih sodi. Gromozanski sodi...
Da, tudi pašnikov, travnikov, njiv je bilo, skorajda v
nedogled. In spodaj, v dolini, so imeli, med ostalim, tudi njivo s koruzo.
Mislim, ne vem, če se nepreglednosti, ki se, po ravnini, na vse konce steka v
dalj, še reče njiva, ali gre bolj za neko njivovje, ampak, ja. sami so tej
razprostranjeni površini rekli njiva. Naj bo!
Nekega dne smo se odločili, pač, člani naše počitniške
klape, hči in sin tega kmeta, sestrična in jaz, da bomo koruzo pekli. In smo se
odpravili ponjo, na njivo. Ki je ležala vzdolž ceste, ravne, kot bi jo ob
ravnilu delali, in tako daleč, v obe smeri, da ji nisi videl konca. Ne vem, čemu
nismo začeli storžev obirat že na samem začetku, pač pa smo se dlje, v
notranjost podali. Kakorkoli že, nabirali smo, in nabrali, potem pa - bil je
lep, sončen dan, žgalo je, da bolj ne bi moglo, pa smo, kar tam, na njivi,
posedli na tla, da počijemo, se malo pošalimo...
Naenkrat smo zaslišali avtomobil, ki se je ustavil,
nato dva glasova, moškega in ženskega. Nismo videli, vsega tega, saj pogled
skozi koruzne liste, in storže, ni segel tako daleč. Že res, da se je spodaj
nekoliko bolje, in dlje videlo, a do ceste nam oči, kljub temu, niso segle...
Zaslišali smo šelestenje, skozi koruzo, in moškega, ki
je, očitno ženski, prigovarjal, da je že dovolj vstran od ceste. Kakopak,
ugotovili smo, da je ženščino pritiščalo, pa mora opravit, kar ima, in vse bi
bilo v najlepšem redu, ko...
Ko se šelestenje ne bi približevalo natanko v smeri
proti nam! Bentiš, ustavi se že enkrat, smo, domnevam, vsi po vrsti pomislili,
in - res se je ustavila, morda tri, štiri metre vstran od nas. Ni nas videla,
lepo smo se potuhnili, na tleh...
Obrnila se je, privzdignila krilo, in... Želeli smo,
iz vsega srca smo želeli biti neopazni, ji omogočiti, da, v miru, opravi, kar
ima za opraviti, ampak - ko sem zagledal šotorsko krilo, ki naj bi
predstavljalo spodnjice, in ko sem zagledal rit, da obilnejše v življenju nisem
videl, kako je počepnila, tik k tlom, malodane na dosegu naših rok, in povsem oči,
takrat - nisem se več mogel zadrževati, kar kipelo je iz mene, ko sem bruhnil v
krohot, za menoj pa tudi vsa druščina. Le ženščina...
Nekaj je začela preklinjat, hitro vlekla, kar je imela
vleč, nase, in jo, jadrno, odkurila proti cesti. Mi pa, za vsak primer, če bi
se mož raztogotil, v drugo smer...
Kakorkoli že, ne vem, čemu mi je prav ta spomin butnil v dan, maloprej, vem pa, da - pazi, ko hodiš v koruzo, če ne božje, te znajo vsaj vražičkove oči (u)gledat!
ne boš mi verjeu ampak tko je res blo
na skretu
sm sedu doug cajta ni šlo
pa
stisku sm stisku hudo se napenju
zaripu
u ksiht že razmišlu da b jenju
je muka
če serješ pa noče vn it
kt da b
se beton ti naložu u rit
lohk
stiskaš kolk hočš te hoče razgnat
ni
ajnfoh povem ti trdo se posrat
no
kokrkol že sm na školki sedeu
oči od
prtiska sm rdeče imeu
od tega
kr biu sm zadihan napet
se mi
je u betic že začel mau vrtet
sej b
nehu prznam ampak nism meu kam
se drek
je zataknu pr vrath prou tam
kjer z
enim korakom svobod gre naprot
a z
nogo ta drugo še trdn je not
se u
enmu trenutku mi tko je zazdeu
kt da
bi s planine svež vetrc zaveu
in bl
kt krvave oči sm si meu
bl
skret je po čudežni luči žareu
ne bom
dougovezu se m mau že mudi
u skret
so kr ukup se ob meni znašli
sam
jezus pa ata negou in marija
svetnikou
ta sveth useh kompanija
snegulčiča
škrati ma ni koga ni
in use
se u skretu ob meni tiši
potem
pa kt tam pr tist rep k je pognala
da jo
je še miš vlečt na plan pomagala
so
družn prjel dvakrat trikrat horuk
pa rešn
sm biu končn drekastih muk
da ne b
kej pomislu da sm kej bolan
sm šou
k psihiatri nasledni koj dan
je
tuhtu sprašavu me gledu tri dni
potem
pa zakluču tu v glavi nič ni
ne boš
mi verjeu ampak tko je res blo
sam vervat je treba pa bo čist use šlo
V zadnjem času vse bolj propagirajo pripravo jedi na (vodni) pari, in, kakopak, temu ustrezne kuhalne pripomočke, češ da – se vitamini, ob kuhanju na pari (za razliko od siceršnjega, običajnega kuhanja, in pečenja), ohranijo…
Nekoč je znanost vedela, da temperatura deluje na vitamine (čemu ne bi, mimogrede, če deluje na vse ostalo?!), današnja »znanost« ve, da temu ni tako! Pardon, današnja »znanost« je, tudi po tem vprašanju, razdvojena, pa njen del trdi, da temperatura sploh ne vpliva na vitamine, medtem ko preostanek trdi, da vpliva, delno – v odvisnosti od konkretnih vitaminov – pa se, pri kuhanju, denimo, zgodi to, da 60% vitamina, nekega, izgine (se razgradi), medtem ko ga 40% ostane…
Zdaj pa takole…
Če
temperatura ne deluje na vitamine, potem je povsem vseeno, če kuham na pari,
ali kakorkoli drugače pripravljam jedi! Para, ne nazadnje, doseže 100 stopinj,
in če želim, da je jed tudi v svoji sredici skuhana, potem moram tudi to
sredico izpostaviti za skuhanost potrebni temperaturi (pomeni, da bo zaradi te
sredice večina, vse tisto, kar jo obdaja, toliko dlje izpostavljena določeni
temperaturi), in obratno – če temperatura samo del vitaminov razgradi (60 jih
razgradi, na primer, 40 pa pusti), potem je tudi povsem vseeno, kateri način
uporabim za to, da živilo pripeljem do te temperature (ga skuham, spečem). Z
drugimi besedami: ni merodajen sam NAČIN priprave hrane, pač pa je merodajna
temperatura, ki jo pri tem načinu dosežem!
Gremo naprej!
Če se
del vitaminov razgradi, del pa ne, potem…
Vzemimo za primerjavo beton, da bo lažje razumljivo. Beton je, strukturno gledano, sestavljen iz peska, cementa in vode. Karkoli od naštetega mu vzamem, naredim, da to ni več beton. Če mu vzamem vlažnost, dobim zamazan pesek; če mu vzamem pesek, dobim cementno mleko; če mu vzamem cement, dobim – razmočen pesek! Z drugimi besedami: če vitaminom vzamem, strukturno gledano, nek odstotek tistega, iz česar so sestavljeni (torej neko konkretno vsebino), potem ti vitamini NISO več vitamini (ker sem jim vzel del tistega, iz česar so sestavljeni!). Če pa velja, da, pri kuhanju, »izgine«, ŠTEVILČNO gledano, le določen del prvotnega »števila« vitaminov, potem se povprašam sledeče: mar ne velja več opredelitev, da za vse enake vsebine veljajo ISTE opredelitve, ISTA pravila, ISTE značilnosti (in lahko te vsebine, prav zaradi tega, razlikujemo, jih v vrste razporejamo)? In, če velja, potem – kako lahko, v ISTIH okoliščinah (temperatura), ISTE vsebine (nek/i vitamin/i) RAZLIČNO delujejo?! Pa se, na primer, 60 enot vitamina odloči, da se kuhanja ne bo šlo, in zapusti jed, preostalih 40 pa v njej ostane?! Lahko pride do česa takega, razen v okvirih sodobne »znanosti«?! Seveda, da ne, vsaj pod istimi pogoji (obdelave jedi) ne. Lahko se zgodi, da sredice, na primer, toplotno ne obdelam dovolj, pa v njej ne dosežem temperature, ki razgradi vitamin(e), vendar bo, v takem primeru, ta del jedi ostal neskuhan, na pol (ali v celoti) surov!
Je življenje ča-ča-ča,
več vzame, kakor da,
ko pomislim malo bolje,
sploh dajateljske ni volje,
rado se le poigra...
Je življenje ča-ča-ča,
up naprej, nazaj pa dva,
nudi, da slabo odmerja,
dokler te ne povečerja,
rigne, in te v školjko da...
Je življenje... ma, zna biti,
da ne znam ga zaužiti,
pa se mi zares ne daje,
in živim ga bolj sanjaje,
v bistvu pa sem zgolj - v riti!
OPROSTI MI, BOG, GREHE VČERAJŠNJE… za današnje pa se jutri slišiva.
Hvaljenjezus
v pozdrav,
za hrbtom
pa obira,
drugačen
ni, če je le zdrav,
v
zavisti onanira!
Zre,
bojda, plaho v nebo,
od tam
zna priti kazen,
zna v
rit ga treščiti trdo,
če bogu
bo opazen!
Na
Pismo neko se sklicuje,
a sploh
ga ne pozna,
in – po
človeško mu je tuje,
ne
zmore seč' do tja!
V boga
popolnoma zaupa,
saj ve,
da ga varuje,
po
svoje pa nikdar ne upa,
le
čredo zasleduje!
Ne
sliši tistega ljubiti,
še težje
se odreka,
menda
le krog njegove riti
se
božja steza steka!
Ko
treba je izločevati,
pregnati
tiste tuje,
iz
njega vse, kar zmore znati,
se
hipoma usuje!
Baje ga
bog po sebi kleše,
a je
ničev le pišek,
ki kot
pastir igra, zapleše,
in je,
zares, zgolj – višek!
Ne maram ščurkov v svojem domu. In je težava, ker imam ta planet za svoj dom. In me ne bi prav nič motilo, tak ljubitelj živali pa spet nisem, ko bi jih, vse, po vrsti – »vrag« vzel!
Zgolj
eno je nebo, in zrak, ki veter ga raznaša,
zgolj ena
voda prek sveta usmerja svoj korak,
zgolj
eno jedro, ki prek lic se Zemljinih ugaša…
pa da bi to delil na moj, nemoj, kot vsak bedak?!
Obstaja obče prepričanje, da »se Človek od živali razlikuje po – verovanju v boga«, vendar – kakor vsa obča prepričanja, kakor vse obče »resnice«, tudi ta ne vzdrži podrobnejše presoje! Resnica je namreč povsem drugačna: verovanje je značilnost, potemtakem tudi izkaz, NErazumskosti! In ker je NErazumskost nasprotje razumskosti, in ker poznamo dva pola, med obstoječimi podobami živetja, nagonski in razumski svet, je NErazumskost v bistvu – nagonskost!
Ob tem je korektno zapisati, da obstajata dve vrsti NErazumskosti. Prva je tista obča, večinska, ki je povsem naravno stanje, in je odraz (posledica) same naravne, nagonske zasnovanosti. Potemtakem v tem primeru govorim o bitjih, ki ne sodijo v vrsto, imenovano Človek, pa – ker niso rastline, in ker nekaj morajo biti, so (kakor vse ostale, uradno prepoznane živali) bitja, ki sodijo v živalski svet, živali.
Druga
vrsta nerazumskosti (če se nerazumsko izkazuješ, potem se nisi zmožen
izkazovati razumsko) NI naravno stanje (se bitja, ki se s takšno nerazumskostjo
izkazujejo, niso rodila kot nagonska!), pač pa je posledica bodisi začasne
nezmožnosti razumskega izkazovanja, bodisi trajnejše, v določenih primerih celo
trajne takšne nezmožnosti. Med prve sodijo, na primer, primeri t. im.
paničnosti (v neobvladljivem strahu delujemo povsem nagonsko, nezmožni
razmisleka), ali določene fizične prizadetosti (denimo, znano je, da v stanju
šoka, pri hudih telesnih poškodbah, poškodovanec zmore celo takšna izkazovanja,
kakršnih v običajnih razmerah ne bi bil sposoben; znano je, da v primeru
izčrpanosti, dehidriranosti… prihaja do psihičnih stanj, v okviru katerih
blodnje nadomestijo zmožnost presoje realnega), dočim med druge sodijo vsi
primeri psihičnih obolenj, povzročenih zaradi bodisi delovanja (večinskega,
nagonskega, nerazumskega) okolja, bodisi zaradi mehanskih okvar. Prvi, primeri,
povzročeni z delovanjem okolja, so, načeloma vsaj, ozdravljivi!
Kaj je to – verovanje? Preprosto, verovanje je sleherno verjetje trajnejše narave, verjetje, ki sploh ne čuti potrebe po tem, da bi samo sebe preverjalo, preizkušalo, poskusilo samo sebe postaviti na laž! Skozi čase obstaja nešteto primerov takšnega verovanja, če začnemo od strele, ki je bila, nekoč, predstavljana kot izkaz božjega srda, prek verovanja v Zemljo kot središče vesolja, v to, da je ploščata, da se Svet konča z gorovjem, ki se (takrat še) nepremagljivo izkazuje… preko verovanja v to, da posamezna telesa niso sestavljena iz ničesar drugega, kot je tisto, kar je videti, in tisto, česar ni videti, a odloča o tem telesu (temu nevidnemu – še danes – pravijo »duša«, in – še danes – verujejo, da je samostojna celota, neminljiva, zmožna obstajati izven telesa, čeprav, mimogrede, gre zgolj za psiho, za splet biokemičnih reakcij, povezav, ki nastajajo izključno znotraj neke posamičnosti, utelešene, fizične, in nastajajo za to, da ta posamičnost zmore delovati… pravzaprav bi lahko rekli, da je ta »duša« neke vrste energija, ki poganja svoj ustroj, in na katero je moč, dokazano, delovati!), da je od božje volje odvisna ne/ozdravitev (tudi pri takšnih stanjih, ob katerih danes, zahvaljujoč medicini oz. razumu, zgolj zamahnemo z roko!)… do, ne nazadnje, sodobnih verovanj, ki, na primer, razloge lastne nesposobnosti vselej iščejo v nekih drugih, v grdih politikih (ki so, absurd, postali politiki prav zahvaljujoč tem nesposobnim!), v družbenem sistemu, v »usodi«… ali pa tekajo, brezglavo, za neko drugo-švico, ne da bi sploh vedeli o realnosti takšnih – abotnih - ciljev. Ne nazadnje, še vedno, potemtakem že desettisočletja, obstaja verovanje v boga, v taiste višje sile (dandanes resda drugače poimenovane, vmes velikokrat zamenjane, čeprav, dodaten absurd, so bili vsi dosedanji bogovi, vsak v svojem času, večni in edini), katere si je omislila natanko ista pamet, ki je vedela, da se za gorami Svet konča, da je Zemlja ploščata… pomeni – taista pamet, ki niti tistega pred svojim nosom ni poznala, o njem ničesar vedela, je pa vedela, da tam, nekje visoko, do koder oko ne seže, biva(jo) bog(ovi)!
Mimogrede:
kadar iščeš vzroke določenih stanj, takrat je priporočljivo iskati na temelju
konstant, stalnic, in edina konstanta, ki se skozi čase vleče, je – NEumnost (bogovi
so se spreminjali, se redčili, pomeni, da se je verovanje tudi spreminjalo…
isti je ostal le njegov »nosilec«, izkazovalec = občost).
Razum temelji na dvomu (v videno, slišano, okušeno, otipano, zavonjano… na dvomu v spoznano!), zato znanstvene resnice NIKOLI niso absolutne, kot neomajne, večne postavljene, pač pa za vse velja, da so neka konkretna spoznanja, do katerih je bilo moč dospeti v okviru danih okoliščin! Pomeni, da nek mikroskop (ali katerikoli drug pripomoček, ki nam zmore nadomestiti tisto, česar pri naših čutnih zaznavah ne premoremo) zmore razkriti ne/pravilnost domnev(anega), pa – če se domneva potrdi kot pravilna, potem se pokaže v podobi dejstva, v nasprotnem pa ostaja na ravni domneve, napačne resda, a kljub temu. In do teh domnev NI moč priti na temelju čutnih zaznav (čeprav tudi z njih pomočjo), pač pa izključno na temelju LOGIKE, z drugimi besedami: razuma!
Razum
ni isto kot pamet! Medtem ko je pamet tisto osnovno mišljenje, imenovano
konkretno, neposredno vzročno-posledično, tudi praktično, je razum višja stopnja,
je pravzaprav seštevek pameti in (zmožnosti) abstraktnega mišljenja ( =
predstavljati si »nekaj«, ob tem pa ohranjati zavedanje o realnosti) in,
posledično (da, pamet + abstraktno mišljenje porodita to zmožnost) tudi
celovitega, kompleksnega mišljenja!
Samo s
prvim načinom, s pametjo, razpolaga ves živalski svet, vsaj tisti njegov
večinski del, ki se sooča z nekimi problemi, kakršnimikoli, in jih razrešuje,
tako ali drugače, in – »človeštvo« (absolutna večina dvonoge populacije)! Človek,
Homo Sapiens, pa, poleg pameti, izkazuje tudi um, razum, logiko (poglej Gausovo
krivuljo, na skrajno desni strani boš našel dva razdelka, prvega v obsegu dveh
odstotkov – vsi potencialni ajnštajni, ki do ajnštajnovstva ne sežejo, iz
takšnih ali drugačnih razlogov, ali pa sežejo, a jih okolje ni zmožno kot take
prepoznati, niti njihovih dognanj, in drugega, v obsegu desetinke odstotka –
ajnštajni, obče imenovani kot »geniji«, čeprav te vrste, biološke, ni)!
Pomembno: trdim, da nagonska bitja (torej ves uradno prepoznan živalski svet in absolutna večina dvonoge populacije) NIMA ENOVITE ZAVESTI ( = NI zmožna sočasno obdelovati oz. »imeti pred očmi« RAZLIČNA dejstva o enih in istih vsebinah), zaradi česar tudi NI zmožna dospevati (sploh do možnosti) celovitega (v)pogleda, do celovite, kompleksne slike nečesa, česarkoli… in prav zaradi tega vse živali delujejo »oportuno«, prav zaradi tega se občost suče z vetrovi, zdaj sem, zdaj tja, ko SEBI išče najlažje, najbolj varne, ugodne… poti skozi živetje! In izkazuje tudi neimetje tistega, kar je za Človeka (razumsko bitje) značilnost – značajskosti, načelnosti, »karakterja«.
Vsaka žival je obsojena na to, da veruje! Mora verovati (verjeti, da je nekaj tako, kot se ji zdi, da je), ker, v odsotnosti razuma, ni zmožna ugotavljati niti posledic lastnih ravnanj, kaj šele, da bi ugotavljala o tem, na primer, ali obstajajo očem nevidne bakterije…
Vsaka
srna, košuta, zajec… izključno na temelju svojih čutnih zaznav presoja, na primer, o tem, če je odhod na
jaso varen, pa – če se lovec dobro zamaskira, če si izbere ustrezno mesto,
skrbi, da veter piha v pravo smer, je neslišen… bo žival na takšno jaso šla
tisočkrat, brez pomisleka, četudi bo pred tem devetsto devetindevetdesetkrat
priča lovčevemu strelu in zaključku živetja neke svoje soživali! Ker VERUJE
svojim čutnim zaznavam, ker VERUJE, tako kot absolutna večina dvonoge
populacije, da »je svet takšen, kakršnega vidim«!
Ne vem, težko bi kaj takega trdil, ali živali, uradno prepoznane, verujejo v boga, ali ne. Dvomim, zaradi objektivnih dejstev, a kljub temu – v čem je razlika med verovanjem-v-ploščato-Zemljo ali verovanjem v svet-je-tak-kakršnega-vidim in verovanjem-v-boga?! SAMO v predmetu verovanja, ne pa tudi v načinu mišljenja! Potemtakem…
Obstaja prepričanje, da je pes prva udomačena žival, vendar – ni res! Prva udomačena žival je Neandertalec, človeku podobno, nizkoraslo, čokato, s ploščatim čelom nagonsko bitje, potemtakem NErazumsko bitje, potemtakem – žival! Že najmanj petdeset tisoč let Človek deli prostor in čas, s to živaljo, in med njima je prišlo tudi do – spolnega združevanja, do občevanja. Dovolj sta si bila fizično primerljiva, da je to občevanje rodilo sadove, v podobi skupnega potomstva, vendar – eden temeljnih zakonov narave govori o tem, da je nižjerazvitost odpornejša (na spremembe) od višjerazvitosti, pa je tudi v tem, konkretnem primeru, to prišlo do izraza: temeljne značilnosti Neandertalca (uradno mu sicer pravijo človečnjak, vendar bi mu, zaradi nagonskosti, in ker je, genetsko gledano, bližje šimpanzu, kot človeku, bolj ustrezal naziv opičjak!), med katere, zagotovo, sodi, v prvi vrsti, nagonskost = NErazumskost, so se, kljub neštetim generacijam, kljub vsej evoluciji, ohranile vse do dandanes! In se bodo tudi v bodoče, kajti – geni ne odpadajo, ne spreminjajo se (kakor tudi vse ostalo ne) v svoja nasprotja, pa, preprosto: ka(ko)r Narava zasnuje, tako ostaja, za vse čase!
Morda
bi o tem razmislili antropologi, ki, še vedno, ugotavljajo, če je, ali ni,
opica človekov prednik. Verjetno jih bega to, da – »človeštvu« zagotovo je, Homo
Sapiensu, rariteti (vsaj na tem planetu) pa ne more biti (prav radi genov, ki
ne odpadajo, in pri Homo Sapiensu ni moč najti gena MCPH1, značilnega tako za
šimpanze, kakor za Neandertalca, kakor za absolutno večino dvonoge populacije,
t. im. »sodobnega človeka«!
Če z nekom živiš petdeset tisoč let, če se naučiš (vsaj tozadevno) njegovega jezika, če te ta nekdo (na)uči (vsaj tozadevno) o (vsaj) delu svojih domnev, spoznanj… je možno, da boš, vsaj delno, in tozadevno, prevzel tudi (vsaj tozadevno) – njegove navade, izkazovanja?!
Ko bi
pes zmogel enake glasovne zmožnosti, kot jih zmorejo, na primer, šimpanzi, in
kot jih je zmogel Neandertalec (ki se je sporazumeval v okviru medmetov, ala
hu-hu… niti besed ni znal tvoriti, kaj šele stavkov!)… ko bi pes imel podobne
ude, kot jih imajo šimpanzi, in jih je imel Neandertalec (in so zelo podobni
človekovim)… bi, morda, tudi pes začel izkazovati določene človekove običaje,
bi, morda, tudi pes verjel-v-boga, taistega, v katerega je bil, na začetku
svoje poti, ko pravzaprav še ničesar ni (s)poznal, primoran verovati Človek?!
Ko je Pavlov delal poskuse, in ugotavljal pogojni refleks, s pomočjo psa, je ugotovil, da bo pes vedno, ko bo zaslišal zvonec, pritekel, prepričan v to, da bo v svoji posodi našel hrano!
Pes je VEROVAL
v moč zvonca, VEROVAL je v njegovo sporočilnost… in je, skladno tem svojim verovanjem, vsakokrat tudi
pritekel. Podobno, kot, na primer, še danes, verniki sledijo klicu cerkvenega
zvonca, ali klicem zvoncev, ki sicer nimajo svojih fizičnih podob, a zvonijo na
temo v-imenu-boga-naroda-jezika-civilizacije-kulture-slovenstva… celo Triglava!
Nekih »svetih« zadev pač, ob katerih tudi »božje zapovedi«, denimo »ne ubijaj«,
zlahka zvodenijo! Pazi, zapovedi »sile«, v katero, BOJDA, verujejo, se je
bojijo, ji želijo slediti, jo, celo, BOJDA, spoštujejo!
Verovanje v boga? Čemu že od malega mučijo podmladek z raznimi verouki, čemu jih, že od malega, v svoje (tudi verske) običaje silijo, če ne zaradi drugega, kot tega, ker – je dresura, vztrajna in trajna, EDINI NAČIN, DA NERAZUMSKO BITJE V DOLOČENE KALUPE SPRAVIŠ?! Obenem pa tudi tiste (redke) posameznike, ki se kot razumsko zasnovani rodijo, psihično ( = umsko) ubiješ, jih sebi primerno prilagodiš ( = spremeniš)… tako, na primer, kakor so Turki počeli z janičarji! Te, redke, svetu tako dragocene posameznike v bistvu (s tem, ko »ubiješ« njih izvorno, pravo jedro = psiho) spremeniš v običajna nagonska bitja, jim onemogočiš razumsko delovanje, izkazovanje, jih, v bistvu, iz Človeka spremeniš v bitja, sebi podobna, primerljiva, v – živali!
Veruje žival v bogove?
Če so živali nagonska bitja, nerazumska (za razliko od človeka)… če je absolutna večina (sam jih imenujem človejaki) dvonoge populacije nagonska, nerazumska, NEčlovek, potemtakem – žival… da, prav za živali je značilno (tudi) verovanje (in tudi verovanje v boga)! Človek odkriva, spreminja, tvori… in vse to počenja zgolj radi tega, ker – ne verjame (ne veruje) v absolutna, dokončna stanja!
Glede na to, da pamet in um nista eno in isto, ni nič čudnega, da se pametni z neumnostjo izkazujejo!
Pameten, zgolj pameten, nikoli do uma ne bo segel. Ko bi, potem bi bil um dosegljiv vsakemu bitju, ki misli, potemtakem - vsaki živali!
Za dospetje v umnost je potreben zametek, potrebna je
ustrezna naravna zasnovanost, ki zmožnost biti-umen omogoča. Zgolj omogoča,
kajti vse ostalo je odvisno od tega, če ima ta zmožnost možnost, da se razvija,
in razvije.
V nagonskem okolju, ki je absolutno večinsko, takšna
možnost ne obstaja! Pametni so namreč preveč pametni ( = butasti), pa vedo,
brezpogojno, da je svet takšen, v kakršnega so jih njihovi, prav tako pametni,
predniki naučili. In v tem svetu ni potrebno ničesar dokazovati, oni,
preprosto, vedo, da je tako, kakor vedo.
S to pametjo se Človek bori skozi ves razvoj, skozi vso zgodovino. Človek, posameznik, ki ima (je imel) to srečo, da mu tapametni niso pretirano dihali za ovratnik, in mu vsilili, najprej mišljenjske, nato tudi ravnanjske, svoje kalupe! Kajti s tem, ko bi mu jih uspeli vsiliti, bi izničili sleherno možnost - razvoja njegovega uma! Psihično bi ga namreč tako potolkli, da bi tudi sam začel verjeti ( = verovati) v obče "resnice", in bi tako verjel vanje, da bi se stežka dalo prodreti globje, vse do tja, kjer se poraja - pripravljenost do sodelovanja, do pogovora. Da, sleherno zdravljenje ozdravljivih psihičnih bolezenskih stanj poteka izključno v podobi pogovora...
Pravijo, da se prepričanega ne da prepričat. Ta trditev je resnična, povsem, takrat, kadar skušaš prepričati (mu pojasnjevati, razlagati) nerazumsko bitje, nagonsko, NEčloveka. Le-to namreč ni zmožno umovanja, pa je sleherni poskus nekakšnega "razsvetljevanja" v naprej obsojen na propad! Nagonskemu bitju lahko le predresiraš njegova prepričanja, pomeni, da ga iz nekih konkretnih prepričanj (katera so mu priučena, "privzgojena", potemtakem v osnovi niso njegova) spreobrneš v druga, drugačna. Takšnih spreobrnitev mrgoli, v zgodovini, ne nazadnje - nekoč so vsi VEDELI, da je Zemlja ploščata, danes vsi VEDO, da je okrogla... nekoč so vsi VEDELI, da neki drugi bogovi obstajajo, danes vsi VEDO, da obstajajo ti, današnji... za hec: nekoč so vsi VEDELI, da je Janša narodni junak, danes pa...
Vprašljivo zna biti prepričevanje posameznika, ki je sicer porojen kot razumsko bitje, kot Človek, okolje pa ga je psihično pohabilo, in ga spremenilo v nekaj, kar je, vsaj približno, taistemu okolju podobno, primerljivo, sprejemljivo. V kolikor pri takšnem posamezniku najdeš zmožnost razumevanja (razumskega delovanja), potem je od njegove volje po sodelovanju (do le-te navadno pride takrat, kadar začnejo psihično porojene težave že preveč kvarno delovati na posameznikovo živetje, in bi se jih posameznik rad znebil) odvisno to, ali mu boš lahko pomagal, ali ne: če je voljan, če sodeluje, potem ga skozi pogovor (in z edinim sredstvom, ki dejansko pomaga, z LOGIKO, ali, drugače povedano, z RAZUMOM) lahko ozdraviš, in mu povrneš (v začetku "zgolj") ZMOŽNOST razumskega delovanja (do dejanskega takšnega ravnanja bo lahko dospel naknadno, s pomočjo "širjenja obzorja", s pomočjo večanja količine spo/znanj)! V kolikor ga do sodelovanja ne pripelješ, potem se bo njegovo stanje, tudi miselno, samo slabšalo (za vsako neobravnavano bolezen je značilna tendenca razvoja, napredovanja bolezni, slabšanja psihofizičnega stanja).
V kolikor gre za kolikor toliko neokrnjeno razumsko bitje, potem... potem trditev, da prepričanega ni moč prepričani, sploh ne vzdrži, kajti "zgolj" predstavitev ustreznih argumentov, s katerimi oseba do tedaj ni bila seznanjena, zadošča, da svoje videnje neke vsebine spremeni!
Z vso odgovornostjo trdim, izhajajoč iz praktičnih spoznanj, torej iz dokazljivih stanj, da so VSA OBSTOJEČA ZNANJA s področja psihe, bolj ali manj, LARI-FARI, in bodo takšna ostala vse do tedaj, dokler ne bo ugotovljeno (in ugotovitvi primerno delovano) preprosto dejstvo, ki govori o tem, da - je "človeštvo" sestavljeno iz (večinskih) živali (navzven resda človeku podobnih) in iz predstavnikov Homo Sapiensa, torej iz Ljudi (ki pa so v krepki manjšini, in se kažejo skozi vse, izkazane in potencialne, morda nikoli v tej podobi prepoznane, ajnštajne)!
Vem, sem butast, ker trdim nekaj takega, ko pa vsi vendarle vedo, da temu ni tako, vendar... o čem že so vsi vedno VEDELI, vseskozi, in koliko raznih galileov se je v podobi bebcev kazalo (tem vednovsevednim) doslej?! Potemtakem sem, če drugega ne, v dobri družbi!
Od nekdaj velja običaj,
da kadar
gre leto v kraj,
vsi v
vrsti norijo,
in
želje letijo,
do
vraga, pa tudi nazaj…
Me huda
težava pesti:
do pravljic
že dolgo mi ni,
na to
še, kar ver'jem,
se
zlahka poserjem,
ker v
dreku po dreku smrdi!
Vendar –
me pobralo ne bo,
ne v
pekel, še manj na nebo,
če
nekaj vrstic
dam
Novemu vštric,
in
staremu letu v slovo.
Vsej »mrtvi
naravi«,
kot Znanost
ji pravi,
da v
mrtvem bi dolgo živela,
naj se
kar pretvarja,
na novo
ustvarja,
kot to
do sedaj je počela!
Za
trave, grmovje,
lišaje,
mahovje,
drevesa,
in alge, cvetlice,
želim,
da uspešno
prekrile
bi grešno,
izmučeno
Zemljino lice!
Vsej
srenji ubogi,
ki jo
zoologi
razvrščajo,
kakor, pač, znajo,
da manj
bi trpela,
celo
preživela
vse te,
ki grdo z njo ravnajo!
Prav
vsem človejakom,
tem silnim
bedakom,
ki hec
jih v Človeka odeva,
da bi v
blagostanje
njih
večno hlastanje
zapletlo,
do konca, jim čreva!
In – za
vsak slučaj,
naj se
jim grižljaj,
v grlu,
dodobra, zatakne,
da
stisne jim riti
in njih
grde biti,
za
vselej, v pozabo odplakne!
Po
vrsti, prav vsem,
kar jih
je, Ljudem,
da
tvorni bi tvorno obstali,
do
zdravja in sreče
jih
samo povleče,
Da diham, da sanjam, da snujem,
v vodovju
življenja da pljujem,
da
zmorem, da vztrajam, kljubujem…
Da
jočem, tolažim, radujem,
razgaljam,
in karam, in psujem,
da v
voljo korak si obujem…
Da
rišem, gradim, raziskujem,
da sebe
po padcih dvigujem,
da v
nič brez vsega ne potujem…
Zato zapisujem.
