In je, spet, nekaj manj…

Dva stroja sem pristavil, po tem, ko sem svoje Malo odpeljal, obesil perilo, predvsem pa – napisal in poslal scenarij za letošnjo prireditev v okviru festivala Rima raja. In mi je odleglo, kajti – do septembra, ko bom pošiljal besedilo natečaja za prihodnje leto, sem po vprašanju Rima raje prost, svoboden kot ptica… v svoji kletki, živetje-iz-dneva-v-dan imenovani…

Lep teden, zaključen z dodatno bolečino…

Za menoj je lep, sijoč teden. Že res, da je Mala velikokrat skušala vzdržljivost mojih živcev, in je res, da me je, dan za dnem in vsak dan dodobra izčrpala, a je res tudi to, da sva čas preživela v iskrenosti, čistosti, toplini, kakršna še zdaleč ni običajna za ta preklet planet, in še bolj prekleto živalsko sebičnost na njem, preživela sva v dejanskem imeti-rad-drugega…

 

… daleč stran od pokvarjenosti, sprijenosti, smradu, govna, in so bile svinje prisotne samo v mojih preklinjanjih. K sreči Mala še ničesar ne ve, o teh svinjah, a bo, na žalost, še prehitro izvedela, veliko in krepko preveč. Upam samo, da tudi sama ne postane ena izmed njih…

 

… pa ne radi tega, ker bi me to do konca potolklo, ne, ne radi tega, pač pa – v predobro bitje je zasnovana, Mala, da bi drugim življenja uničevala, in da bi, kot svinja, v lastnem govnu, in v govnu sebi sorodnih svinj, končala. Nevredna drugačnega.

 

Da, za menoj, pravzaprav za nama, je lep teden, in komaj čakam, da mi, naslednjič, spet steče v objem. Pri meni živi povsem drugačen svet, kot ga spoznava sicer. Pravijo vsaj tako, da je na deželi zrak čist, čeprav… tudi na deželi je rilčastih, kolikor želiš, pravzaprav le-ti prevladujejo na svetu »oportunistov«, brezhrbteničarjev, sluzavcev, pač, tistih, ki se, v odsotnosti načel in etičnosti, nenehno prilagajajo, ugodju lastnih zadnjic primerno. A na najinem bregu tovrstni nimajo domovinske pravice. Še oba cucka sta boljša od njih.

 

Danes ni hotela stran. In je bilo hudo njej, in je bilo hudo meni, ko sem jo prepričeval, da morava na pot. In se je tudi med potjo jokala, češ da ne želi iti. In mi je zamerila, to, da sem jo odpeljal, tako mi je zamerila, da mi niti pomahati ni hotela v slovo.

Ne vem, upam, da se sedaj bolje počuti, zase vem, da mi je radi doživetega, še vedno, samo še dodatno hudo.

PREKLETA GOVNA!

 

Da, očitno ji je bilo s tato všeč. Tata je namreč edini na tem svinjskem planetu, ki je, ko je Malo z njim, štiriindvajset ur na dan v njeni »službi«, edini, ki se izključno njej posveča! Edini! Niti minute televizijskega programa, nekega telefonarjenja, niti minute druženja, s komerkoli, razen z njo, kaj šele z govni dvonogimi! PREKLETA GOVNA, še svinje, štirinoge, so čistejša bitja od njih!

In potem naj bi se čudil raznim brejvikom?! Ne, ne, nikakor, ko ne bi dejstev poznal, bi se čudil kvečjemu temu, da zmore silno drekovje povsem nemoteno obstajati, čeprav si obstajanja ne zasluži!

 

P.S.

Povprečnež, nikar si ne domišljaj, da razumeš to ali katerokoli drugo moje zapisovanje, kajti – dokler ne poznaš razmišljanj, čustvovanj, posledično tudi vrednotenj človeka (in tega ne boš nikoli poznal, NIKOLI!), do takrat tudi razumeti ne zmoreš… razen »po svoje«, skladno lastni ne-umnosti.

Razmišljanje iz kota – ne čudim se brejvikom…

Življenje sem zastavil s porajanjem in razdajanjem Dobrega, in bolj kot sem tako počel, več je bilo govna, dvonogega, ki se mi je razkrivalo. In bolj kot se mi je razkrival drek, dvonog, bolj sem svoj svet krčil, in v njem število tistih, ki so me vredni. Da, za razliko od občestva, ki, s časom, povečuje število svojih »prijateljstev« in »ljubezni«, ne vedoče niti tega, da sta količina in vrednost v diametralnem nasprotju, sem jaz oboje krčil, obenem pa…

 

Obenem pa dospeval, vse bolj, do tega, da sem krčil razumevanje, svoje, za vsa govna, za njihova izkazovanja, da sem, posledično, krčil uvidevnost, do teh in takšnih občuteno, in tudi človečnost, svojo, s katero naj bi se izkazoval, celo, po prepričanjih bebave povprečnosti, povprek ter do slednjega.

Da, in tako sem, na žalost, a spoznanjem ustrezno, dospel tudi do tistega, do česar poprej nisem mislil, nikoli, da mi bo dospeti. Do tega, med ostalim, da se prav nič ne čudim raznim brejvikom, domnevam, da so s podobnimi izkušnjami do lastne ogorčenosti dospeli, ne, ne čudim se jim, pač pa se čudim temu, da jih ni več, krepko več!

Ne maram… rad imam…

Ne maram kuhanega avokada, pravzaprav sploh avokada ne maram.

Ne maram kisane paradižnikove solate.

Ne maram jegermajstra in nasploh ne maram »statusnih« pijač, jedač ter ostalih stvari, s katerimi skuša nevredna praznina sebi veljavo pripisovati.

Ne maram, kadar je med ušesi papagajska pamet, in bolj kot je »izobražena«, bolj kot se za »strokovno« samo-prepoznava, bolj je ne maram!

Ne maram »poštenosti« nenačelnih, nemoralnih, večno prilagajajočih se in sebi boljše iščočih podob.

Ne maram »dobrote« neuvidevne goltavosti.

Ne maram bližine smradu pokvarjenosti.

Ne maram »topline« sprijene sebičnosti.

Ne maram »ljubezni« vlačug in »prijateljstva« kurbirjev.

Če poenostavim – ne maram golazni, in vsega z njo povezanega!

 

Rad pa imam…

Glede jedače in pijače nisem kaj prida zahteven, tudi na kruhu in vodi funkcioniram, pomembno pa mi je, da jem z mize, ob kateri ni prasic in prascev, dvonogih, seveda.

Rad imam iskrenost, poštenost, uvidevnost. Rad imam tisti edini dejanski rad-imeti-nekoga, ki sebe ne postavlja v ospredje, in se zna, zmore, celo potrebuje, razdajati v nedogled. Iščoč sebi drobtinice v »odmevih«.

Rad imam ustvarjalnost, tvornost, rad imam poti, ki skozi tozadevno neprehodno vodijo, stran od vsega nastlanega dvonogega govna, in so, radi tega, težje in težke, a predvsem – čiste!

Rad imam redkosti, potemtakem tudi človeka, rariteto na tem planetu, planetu gomazeče nesnage, ki spridi vse, česar ne požre, in v drek spremeni vse, do česar seže.

Da, rad imam človeka, njegovo prijateljstvo, tovarištvo, njegovo bližino, toplino in ljubezen. In sem samemu sebi kriv, za to, ker sem si malodane nedosegljivo za rad-imeti izbral. A drugače ne gre, kajti – ne maram golazni!

Zanimivo…

… koliko »ponosnih« je znotraj čred, ki svojo nič-posebnost mukajo po istih notah kot ostali!

 

… kako »pošteni« v-rit-lezoči na vetrni pogon delujejo!

 

… da »moralnost« po daj-dam sistemu delujočih na gnoj zaudarja!

 

… stanje »uvidevnosti«, ki ugodje lastne riti na prvo mesto postavlja!

 

… da v obči odsotnosti razuma še vedno velja definicija, po kateri človeka od živali razlikuje prav – razum!

Nasvet…

Plavanje med govni terja dvoje: vedno plavaj proti toku, in glavo nad površjem drži!

»Sodobni človek«, kronska laž…

Želijo biti »nekaj posebnega«, a sežejo zgolj do nians ene in iste nič-posebnosti.

 

Vsem živalim je lepota živetja v varni goltavosti.

 

Edina »zasluga« občega šolanja je množenje »šolanih« bedakov.

 

Varnost lastnega ugodja jim je na prvem mestu. Popolno nasprotje tistih, ki so za obče boljše sebe izpostavljali.

 

Znotraj ene in iste vrste ni nasprotujočih si izkazovanj. Znotraj »človeštva« sta nasprotujoče si izkazovani bitji.

 

Med žabami je žabje običajno, potemtakem bi tudi znotraj človeštva moralo biti običajno človečno… KO bi bilo človeštvo dejansko sestavljeno (samo) iz ljudi!

 

Živetje odpira oči. Žal predvsem tako, da se v vidnem polju zelo malo ljudi znajde.

Dobrota ni krompir…

Človek se ne potrebuje učiti dajati dobroto, povsem drugače in popolnoma nasprotno, potrebuje se naučiti skrbno ravnati z njo, jo dajati samo tistim, ki so je vredni! Dobrota ni krompir, da bi jo v svinjaku svinjam metal!

 

Med nagonsko nemoralnostjo je samo nemoralnim spakam, večno prilagajajočim se, živetje lahko lepo.

 

Človekova temeljna napaka je bila ta, da se je desettisočletja nazaj sparil z živaljo. Od takrat naprej mu skuša žival pojasnjevati svet, in mu ga krojiti, pa bi bilo še najbolje, ko bi človek opustil vsa svoja snovanja in živali dopustil, da potom razkroja do popolnega konca pripelje!

 

Pravijo, da čas vse pozdravi. Žal temu ni tako, čas zgolj odnaša, nekam za hrbet, vse, tudi tisto, kar niti toliko ni vredno, da bi pred oči dospelo. Pa mu je bolje pustiti takšno, smetarsko vlogo, temu času, kot upati v to, da bo sam od sebe karkoli spremenil, celo izboljšal. Ni drugače, in tudi biti ne more, vsaj tam ne, kjer iz-blata-si-nastal-v-blatu-in-z-blatom-obstajaš-kot-blato-tudi-odideš!

 

Tudi s pomočjo največjih rilcev je moč do nečesa pozitivnega dospeti, denimo do odločitve, da s svinjakom ne želiš ničesar skupnega imeti.

Že tretji dan…

… diši po zavitku. Danes še najbolj, saj se je prejšnjim pridružila nova, okrepljena dišečnost. Danes sem namreč pekel dvojno količino, pa sem moral, med peko, pomivati pekače. Kakorkoli že…

Zvečer, ko spečeno spravim v skrinjo, bo v njej solidna zaloga sladkanja Maline sladkosnednosti. In tatine tudi, seveda.

Ubogo Dobro…

Ubogo je Dobro, v trpljenje zaide,

ko Slabo ga stisne za vrat,

na svetu v prevladi sebične so gnide,

pa ni mu, ne, ni, zmagovat!

 

Kar dobrega delal sem, zdaj obžalujem,

bi bolje bilo, ko bi vstran dal roké,

v zahvalo minevam potolčen, samujem,

le v prazno vsakdanje mi čas pridno gre!

 

Ne, ne bi spet, znova, dovolj je spoznanja,

dovolj mi laži, in dovolj mi prevar,

preredki so vredni, sred' občega sranja,

preredki, da zanje ti sme biti mar!

Tatina bolečina…

E, dete moje milo, nikoli nisem mislil, da bo katerikoli mojih otrok odraščal v okolju, v kakršnem odraščaš ti, nikoli, NIKOLI!!!

Da, to je zgolj ena od tatinih bolečin, povezanih s teboj. Zgolj ena, a upajoča, da se v drugačnem svetu znajdeš, in da ga boš vredna!

Mimo dejstev ni moč…

Tu in tam se pripeti, da me nekdo prepričuje o tem, da (še) nisem star, čeprav…

Pri dvaintridesetih svojih sem ga »rodil«, svojega sina najstarejšega, danes pa jih je šestintrideset zaokrožil…

Houm mejd ljimunad…

Eden izmed popkov, s katerimi se je limonovec okrasil. Še malo, pa se bo začel odpirati, in še malo več, pa bo sadež začel rasti. Upam, da jih bo veliko, in bo Mala veliko »domače« limonade popila. Rada sodeluje pri njeni pripravi, vse od trganja sadeža dalje.

Tudi odmor zmore biti konstruktiven…

… pa sem tekom »počivanja« med košnjo (aleluja, ta krog je zaključen, pa bova kosa in jaz vsak sebi, do nekega maja) in ostalimi opravili, spekel turo oziroma tri pekače zavitka (večina ga je že v skrinji, dočim se pekači veselo namakajo, da jih zjutraj umijem, nato pa peko ponovim), pomil posodo, preoblekel, v celoti, kavč, Malin in svoj del, pospravil oprano perilo, celo nekaj verzov mi je uspelo, tako spotoma, zapisati…

Zdaj bom, če odmislim neka običajna, rutinska opravilca, do jutra lenaril. Zjutraj pa bom, že ob kuhanju kave, skuhal polento, da bo za kosilo in večerjo, pomil pekače, potem pa – hajd, v kratkih rokavih, da jih (za)vihati ne bo treba, veselo na delo, da bo vsaj nekaj v dnevu narejenega, in da se bo moje obstajanje vsaj z malenkostmi izkazalo, ter samo sebe skušalo upravičiti. Sicer ne vem čemu, ter zlasti komu, a kljub temu. Doslej se je namreč zvečine kot nesmiselno izkazalo.

Ej, živote!

Baš si neka čudna priča,

puna užasa i strave,

sreće mrvica, tek sića,

doš'o si mi preko glave…

 

Počeo sam s tobom prepun snage,

snage, volje i bezbrojnih želja,

sledeć neke duše drage,

trudeć se bez srama, ljage,

misleć da ću tako do veselja…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Tražio sam sebi druge staze,

ipak treba s tobom negde stići,

prljavo je gde svi gaze,

gde ništarije prolaze,

gde na svinjac svaki korak liči…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Brzo saznah kako stvari stoje,

prepreka na putu k'o od šale,

s njima koji gladi broje,

interese samo svoje,

svet je samo druga slika štale…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Nikad s vetrom, nikad gde je masa,

nikad tamo gde se laži množe,

mutna voda gde talasa,

obrazu gde nema spasa,

gde se može tek debele kože…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Tražeć Dobro, Iskreno i Lepo,

malo toga zaista postoji,

cipele sam sve pocep'o,

nađoh glupo, prazno, slepo,

tu i tamo izuzetak koji…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Isčezli mi snovi, nade, sreća,

isčezlo sve šta sam dobrog dao,

nije život kuća cveća,

pre je zgoda magareća,

načisto na ispitu sam pao…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

U samoći sad na stare dane,

gotovo je, stig'o sam do kraja,

radosti su odbrojane,

neće više da mi svane,

sve šta činih ostade bez sjaja…

 

Baš si neka čudna priča,

puna užasa i strave,

sreće mrvica, tek sića,

doš'o si mi preko glave…

Ni pepetu da bi ne-pepe bil…

Zgolj misliti je krepko premalo za to, da bi se za misleca razglašal.

 

»Občudujem«, pa še kako, »strokovne teoretike«, ki o vsem »vedo«, in zlasti o tistem, česar v praksi niso zmožni izkazati!

 

Znanje zmore biti nerazumljeno, večinoma celo je, čeprav izključno razumevanje do njega vodi.

 

Šola je obrt, v kateri ena nerazumska bitja druga nerazumska bitja vodijo do »(po)zna(va)nja« nerazumljenega.

 

»Na napakah se učimo.« Kaže, da slabo, glede na to, da se nenehno v krogih ponavljajo.

Razmišljanje iz kota – (ne)ustrezno datiranje Praznika kulture…

Obstajajo, ki so prepričani, da bi bilo potrebno za Praznik kulture obeleževati datum Prešernovega rojstva, in ne smrti, češ da je bolj pomembno to, kdaj se je pesnik rodil, kot to, kdaj je umrl. Ne vem, morda, morda imajo celo prav, a se, kljub temu, ob takšnem njihovem mnenju pojavita vsaj dva pomisleka, med katerima je prvi resnejši, a tudi drug ni za prezreti…

 

Če zapišem, da NIHČE NE VE tega, kdaj je bil pesnik rojen, bom, bržčas, naletel na neodobravanje, češ to-pa-ja-vsi-vemo (aleluja, pri vseh zadevah, katere »vsi vedo«!), tretjega decembra gospodovega leta en tisoč osemsto, čeprav to, preprosto – NI res, to, preprosto, NE ustreza dejstvom! Pojasnim…

 

Omenjenega dne se je v družini Prešeren, v simpatični Vrbi, rodil France, nek deček, otročič. Da, to je dejstvo, vendar…

Ko so ga spravili na svet, je bil, na pogled, kakopak, le običajen otročič, v odnosu do ostalih prav nič posebnega. Čeprav je bil še kako »nekaj posebnega«, Narava mu je namreč dala povsem drugačen način razmišljanja, kot je obči, posledično tudi povsem drugačen način dojemanja, čustvovanja, ne nazadnje tudi samega živetja, kot je obči! Povsem drugačen! Narava ga je porodila kot razumsko, in ne kot nagonsko bitje.

Morda so njegovi celo razmišljali o tem, kaj bo, ko odraste. Ne vem, pek, morda kmet, mesar, gaspud učitelj, uradnik… karkoli že, a dvomim, tako silovito dvomim, da bolj ne bi mogel, v to, da je kdorkoli imel v mislih to, da bo Franček – zrasel v pesnika! Potemtakem pesnik France Prešeren NI bil rojen istega dne kot deček France Prešeren, pač pa krepko kasneje! In se je »rodil« natanko takrat, ko je sam, v sebi, začutil moč pesnikovanja, ko je ugotovil, da mu verzi in rime tečejo po žilah, da brez tega niti živeti ne zmore…

Da, šele takrat se je rodil pesnik! In tega dneva nihče ne pozna, in za ta dan ne morejo šteti neka odobravanja okolice, ali priznanja nekih kritikov, kajti tako okolica, kakor tudi kritiki, kakor je to tudi sicer običajno, Francetu niti do gležnjev niso segali, na področju (ne samo) pesništva! Potemtakem tudi pod razno niso (bili) merodajni za to, da bi rojstvo pesnika ugotavljali. Bojda moraš znati vsaj toliko, raje celo več, kot tisti, katerega ocenjuješ, da bi bila tvoja ocena merodajna…

 

Mimogrede, ko omenim besedo pesnik, ne mislim na sodobne »pesnike«, na, bolj kot ne, neka zafrustrirana bitja, ki, stremeč za (samo)potrditvijo, hitijo prozne sestavke v »verze« cefrati, pri čemer jih z nekimi globokoNEumnimi zapisi polnijo, ne, proza je proza, poezija pa nekaj povsem drugega, in drugačnega, je vrh literarnega izkazovanja, pa je zanjo potrebno krepko več, kot je tisto, s čemer se »sodobni pesniki« izkazujejo…

 

In drug razlog, radi katerega je, vsemu navkljub, bolje Dan kulture obeleževati na obletnico pesnikove smrti? Preprosto: pesniki smo zgolj nek družben nebodigatreba, neki »čudaki«, s povsem drugačnim razmišljanjem in čustvovanjem, kot sta (absolutno) večinski, in predvsem radi drezamo v vse podobe neke samovšečnosti, s tem razkrivamo utvare, da ne zapišem laži, in bleščeče neke samopodobe »ljudstva« spreminjamo v nek povsem običajen nič-posebnega. Pa je, vsekakor, bolje, da (čeprav s smrtjo) obmolknemo, kot da vztrajamo pri svojem početju.

Da, bolje obeleževati na dan smrti, po principu končno-je-utihnil-zdaj-bomo-imeli-mir-pred-njim!

Palčica borka…

Leta nazaj sem štiri posadil, asimine, na lapornih tleh, tako da imajo težje pogoje obstajanja. Ena sadika je, tako vsaj kaže, odpovedala, se posušila, tri vztrajajo, in se vse bolj uspešno borijo. Največja, najmočnejša med njimi je, še vedno, palčica, vendar – lani je en sam cvet pognala, posušil se je, in odpadel, letos pa jih ima pet…

 

Na srečo imam še tri večja, a še ne do konca razrasla, drevesa. Od soseda so se, pod ograjo, k meni preselila. In tudi na njih so cvetovi, pa upam, da bo že letos Malo ugotavljalo, to, ali ji bo sadež všeč…

Ne bom vam hvale pel…

… vremenarji, a tudi grajal vas ne bom, danes, kajti – skorajda ste zadeli! Skorajda. Napovedali ste namreč, da bo na »našem« koncu deževalo šele popoldne, dejansko pa so me dežinke pospremile z delovišča pet minut po pol dvanajsti, vendar…

 

Resnici na ljubo, tudi ko ne bi začelo deževati, ne bi, danes, niti minute dlje kosil. Tako in tako sem porabil vse gorivo, katero sem na vznožje brega vzel, obenem pa sem se dodobra utrudil, in to z razlogom, kajti – dospel sem iz hudega, v tem krogu košnje, vse terase so pokošene, in tudi nabrežini nad četrto in peto! Zlasti tista nad peto, na njej se počutim kot hribolazec, ki grize kolena, s to razliko, da lahko hribolazec roki uporablja za to, da si (po)išče oporo, medtem ko jaz v njiju koso držim…

 

Da, bogovi so mi, tokrat, za spremembo, stali ob strani. Dežinke so se sprostile dobesedno par sekund po tem, ko sem do konca peto nabrežino pokosil, z izdihom olajšanja, seveda. In mi je ostalo pokositi samo še nabrežinico povsem na dnu brega, pod hiško, in nek plato pod hišo, oboje nad gozdom, oboje za, morda, uro in pol dela, predvsem pa takšen teren, da lahko kosim tudi pet minut po tem, ko neha deževati, pa se bom obdržal na nogah.

 

Mala bo vesela, zagotovo. Rada raziskuje, rada »planinari« prek nabrežin, rada ima, ko se loviva po terasah, in zlasti četrta, pod hiško, ji je všeč – je najdaljša, najširša, celo »prelomi« se, pa… ko bi dve osebi stali na tej terasi, vsaka na svojem koncu, se ne bi videli, in tudi slišali ne bi, druga druge, ob »normalni« jakosti govorjenja…

 

Očitno mi bo v dneh, preden Mala pride, ostalo časa tudi za pot v gozd, po les. V kolikor bo vreme uvidevno, kakopak. Pa tudi greznico moram poiskati, v maju naj bi jo praznili. Vem, čudno se sliši, to o iskanju greznice, ampak – dedinji bivših lastnikov mi ne znata povedati, kje se nahaja, in samo nek možakar, starejši, prijatelj pokojnega lastnika, se, bojda, spomni, kje naj bi, približno, ta greznica bila. Jaz pa moram kup betonskih plošč odstraniti, in zemljo pod njimi, najti najprej greznico, nato tudi njen pokrov, ugotoviti, kakšen »sistem« ima za odpiranje, ugotoviti, če imam ustrezen pripomoček, za dvig težkega betonskega pokrova… Večjih načrtov, denimo »sajenje« betonskih stebrov, bodisi za ograjo, bodisi za trte, ali razrez starih, izgrajenih plohov in tramov, pa raje ne delam, bo čas pokazal, obenem pa si bom tudi nekaj počivanja dopustil. Tablete magnezija namreč pomagajo, a utrujenosti ne zmorejo odpraviti.

Lep košček sveta…

Imam lep košček sveta, in, zlasti takrat, ko je vse pokošeno, se zna v tihih jutrih in v spokojnih večerih, ko ga sonce nežno miluje, malodane pravljično izkazovati.

 

Za sosede imam srnjad, kune, lisico, bojda se jazbec klati po okolici, tu in tam se fazan obznani, kukavica dan vzpodbuja, sova zvezde kliče… in tudi ostalih ptic, od siničk, pa vse do rumenca, je očem obilo na voljo. In medtem ko martinčki švigajo naokoli ter se, tu in tam, kak zelenec privleče, čebele, čmrlji in metulji krasijo nebo, in cvetovom živetje porajajo…

 

Imam lep košček sveta. Že res, da sem, od nekdaj, »otrok morja«, a je res tudi to, da gneče ne maram, zlasti, kadar je tvorjena iz nevzgojene, neuvidevne zmesi dvonogih praznoglavcev. In bi bil, pa še kako, nekje na »obali«, v kolikor bi si lahko, finančno, dovolil vsaj nek svoj zalivček, če že celega otočka ne. In barkača, pa dajanje z ribami, vonj po soli, oljkah, borovcih, pogled pa vse do tiste črte, kateri obzorje pravijo, in se na njej morje in nebo v objem podajata…

 

Imam lep košček sveta. Že res, da je naporen za vzdrževanje, a je res tudi to, da zmore nahraniti poglede z mnogočem, med ostalim tudi z nežnimi cvetnimi nastavki različnega drevja, in grmičevja, in je res tudi to, da tu raste malodane vse, kar je moč tudi v obmorskem podnebju gojiti. Malodane vse.

 

Maloprej sem opazoval limonovec. Presadil sem ga v večjo posodo, dobro ga gnojim, in zalivam, in je dodobra oživel, začel poganjati višnjevo rdeče vejice, obenem pa… še nekaj dni nazaj jih ni bilo opaziti, danes pa je kar nekaj »bunkic«, prav tako višnjevo rdečih nastavkov cvetov. Potemtakem, če vrag vmes ne poseže, bo tudi letos nekaj domačih limon. Resda so drobnejše kot tiste kupljene, a okus je, vsaj meni, neprimerno boljši…

 

Imam lep košček sveta. A bi ga, ko bi bilo moč, v hipu zamenjal za drugega, denimo ravninskega. In podobno lepega, seveda. Predvsem pa večjega, krepko večjega. Že res, da pridno leta nabiram, a bi se mnogočesa lotil, na tem novem, večjem, lažje obvladljivem koščku. Tako in tako ne vem, kaj bodo storili, s tem, kar imam, po moji smrti, in tako in tako ne pričakujem, da bodo prevzeto ujčkali, nasprotno, domnevam, da jim bo prej v breme, kot v ugodje, pa – povsem vseeno, tako kaj, kakor tudi kje, bodo odtujevali, prodajali stvaritve mojega truda, mojega dela, delčka, nekega, mojega življenja. Itak sem večino zadev, s katerimi sem se ukvarjal, počel povsem zaman. Čudak, pač, po vsej verjetnosti trčen…

 

Priznam, v tolažbo mi je, da nisem »običajno normalen«. Pa čeprav je to drugačnost težko nositi na plečih, celo sila težko.

Razmišljanje iz kota – »slabosti mlade demokracije«…

Mnogokrat je poslušati, ko razkrijejo določene svinjarije v družbenem dogajanju, o »slabostih mlade demokracije«, češ da imamo prekratek čas demokratično ureditev, pa se moramo še marsičesa naučiti, in predvsem – dostojnega sobivanja…

 

Kot prvo – v kolikor me spomin ne vara, je bila tudi v prejšnji državi skupščina, in so bili referendumi, predvsem pa je bilo »delavsko samoupravljanje«, in v njegovih okvirih razni sindikati ter delavski sveti. Potemtakem ni bilo nekoč, po formalni plati, prav nič manj demokracije, kot jo je danes, in tudi sistem odločanja, roko na srce, ni bil prav nič drugačen, kot je danes, ko tisti »zgoraj« odločajo malodane o vsem, ter le po tistem povprašajo, za kar si odgovornosti ne upajo prevzeti. Potemtakem niti »nismo« tako »mlada demokracija«…

 

Kakorkoli že, pojasnjevanje obstoječih svinjarij, in svinjanj, s starostjo nekega (družbenega) sistema je – popolna BEDARIJA, ki priča samo o tem, da tisti, ki tako pojasnjujejo, in oni, ki pojasnilom verjamejo, niso nič drugega kot – popolni bebci! Povsem nerazumevajoča, tupasta, nagonska bitja…

 

Poglej, ameriška demokracija bojda ni več mlada, še zdaleč ne, ne nazadnje imajo butasti arogantneži v Združenih državah svoj sistem za »zibel demokracije« (saj ne vem, bi jim koristilo, ko bi vsaj malo vedeli o zgodovini, denimo o senatu v antični Grčiji, pa o dogovarjanju, denimo, v Karantaniji – prepričan sem, da bi bilo tudi drugod po svetu moč najti podobne primere?!), a kljub temu – laži, goljufij, kraj, daj-dam sistema, podkupovanja… kolikor hočeš, še več, tam vedo, da »je moč z denarjem kupiti vse« (uboga vse-svetovna nagonska, nemoralna bitja!), pa se da, za ustrezen znesek, posameznika(e) tudi trajno odpraviti… Pomeni, da čas trajanja nekega sistema, njegova mladost ali starost, niti slučajno ne vpliva na njegovo podobo, na izkazovanja tistih, ki ta sistem (so)tvorijo! Ne, ne vpliva, pač pa vpliva nekaj drugega…

 

Še vsaka žival, nagonsko bitje, bo, ko se znajde pri koritu, najprej zase poskrbela, in šele ko se bo nasitila, bo, morda, tudi drugim odstopila, vendar praviloma »svojim«, torej tistim, od katerih ima (ali pa jih pričakuje) določene koristi. VSAKA žival!

 

»Človeštvo« je potomstvo križanja med nagonskim bitjem, Neandertalcem, in človekom, Homo Sapiensom. Neandertalcu uradno pravijo tudi človečnjak, čeprav bi bilo resnici ustreznejše, glede na to, da je (bil) »bratranec« šimpanza, ko bi ga imenovali z besedo opičnjak. Narava pa je »čudna« zadeva, vedno tako naredi, da pri križanju dveh vrst prevladujejo – značilnosti nižje razvite! Vedno, enega samega primera ni, ki bi drugače izkazoval.

 

Res je, navzven se je potomstvo spremenilo. Iz nižje rasti se je višja pojavila (zlasti za podalpski svet, pra-domovino Neandertalca, je značilna nižja rast, in tudi uradni, statistični kazalci bi utegnili pričati o tem, da je bila povprečna višina, denimo v Deželi, pred nastankom skupne južnoslovanske države, krepko nižja, kot kasneje… ko so se začeli geni mešati, in so »južnjaki« k višini pridodali), iz čokatosti je nastala, bolj ali manj, slokost (čeprav obstaja nenehen »boj« z debelostjo, in je prav za »zibel demokracije« značilna nenehna rast »močnejših«, potemtakem debelih…), čelo se je nekoliko privzdignilo… vse to je res, a je dejstvo tudi to, da pa se po vsebinski plati nobena omembe vredna sprememba ni pripetila – bitja so, še vedno, ostala nagonska, NErazumska, prilagajajoča se okoliščinam (»izrabi sleherno priložnost« in podobne manire, predvsem v lastno korist izkazujoče se), predvsem pa, v nenehnem boju za obstanek, v prvi vrsti nase zroča, potemtakem v osnovi tudi – sebična!

Da, »vsakogar« moti neko bogastvo, a le takrat, kadar se v rokah nekoga drugega nahaja, medtem ko bi mu bilo v njegovih še kako ljubo.

 

NE, nikakor ni starost nekega sistema tisto, kar obnašanje pogojuje, daleč od tega, le – vsako nagonsko bitje bo ob polnem koritu najprej zase poskrbelo! In kadar niti enovite zavesti ni, takrat se porodi tudi vprašanje, koliko si sploh zmožen zavedati se, dolgoročno gledano, lastnih ravnanj, koliko si sploh »družbeno opravilno sposoben«, koliko si sploh zmožen nositi kakršnokoli odgovornost. Domnevam, da je odgovor »nič«, in morda, ta odgovor, pojasnjuje tudi to, čemu po vseh letih kraj, goljufij in ostalih nečednosti nihče zares ne odgovarja, vsaj dejansko ne odgovarja (ker »zapor« v slogu vsakodnevnega igranja tenisa in prostih vikendov, ali pa odgovornost v slogu političnega napredovanja – vse to lahko pomiri samo – bebce!).

 

Dokler bodo na planetu, v tozadevno človekovem svetu, prevladovala nagonska, nerazumska, nenačelna (potemtakem tudi nemoralna!) bitja, do takrat… bo moč poslušati veleNEumne razlage, in do takrat bo moč ugotavljati ene in iste svinjarije, samo modificirane, v načinih in sredstvih izvajanja, vsebinsko pa popolnoma enake vsem poprejšnjim. Temeljni cilj, celo »smisel« živetja ubogih na duhu je namreč tisti »da mi je lepo, ali vsaj čim lepše«…

Pardon, dolžan sem dopolnitev, pa četudi v podobi popravka: v anketah namreč ugotavljajo »visoko razvitost razvitega duha«, ko na vprašanje o temeljnih ciljih živetja prejemajo odgovore dobra služba, hiša, družina, otroci. Vsekakor, »velika razlika« v odnosu do preostalega nagonskega sveta…

Na Malem bregu…

Na Malem bregu sonce žge,

a, k sreči, veter pridno gre,

pregreti soncu ne pusti,

le – kapo krade, ko hladi!

 

Danes je znosnejše, kot je bilo včeraj, »samo« dobrih šestindvajset stopinj je, v senci, obenem pa se veter prizadevno izkazuje, medtem ko vremensko spremembo obeta…

 

Malo, tudi Mali breg, tako vsaj kaže, bo pripravljen zate. Približno polovica, po površini, kakopak, niti slučajno ne po zahtevnosti košnje (na spodnjem delu čakata dve veliki in prav nič »ljubeznivi« nabrežini), je pokošenega. In sem uspel vztrajati do trinajste, potem pa soglašal, s samim seboj, da nekaj ur počitka potrebujem…

Zvečer, ako-bog-da, nadaljujem, in jutri dopoldne, če bo zares vzdržala vremenska napoved, ki pravi, da naj bi tu, na »našem« koncu, začelo deževati šele v popoldanskem času.

Razmišljanje iz kota – »ko bi imel današnjo pamet«…

Mnogokrat, celo prevečkrat sem že slišal tisti »ko bi takrat imel današnjo pamet«, neko povsem jalovo blebetanje, v bistvu izkazovanje neumnosti, češ ko-bi-imel-današnjo-pamet-bi-mi-bilo-bolje…

 

Kot prvo, in najprej – pamet je način, oblika mišljenja, in to celo najosnovnejša, najbolj enostavna, preprosta oblika mišljenja, potemtakem zmožnost, oblikovana že v zametku. Potemtakem je ni moč nadgrajevati, izboljševati, je gnati do neke celovitosti mišljenja, pač pa je zgolj to, kar, pač, je – pamet. Oblika mišljenja, danega dobesedno vsem mislečim bitjem, torej tistim, ki se soočajo s kakršnokoli izbiro, potemtakem tudi uradno prepoznanim živalim, od ščurka naprej.

In, kot drugo – učijo se o nenehnih spremembah, ki se vsepovsod odvijajo, potemtakem tudi v okolju, obenem pa pričakujejo, da bi s svojo »današnjo pametjo« učinkovali bolje, kot so v preteklosti, pod domnevo, kakopak, da bi se v povsem identičnih okoliščinah znašli, kar pa je, tudi teoretično, kaj šele v praksi – nemogoče! Prav zaradi konstantnega spreminjanja vsega. Da, po tistem principu, da dvakrat zaporedoma ne moreš stopiti v isto reko…

 

Viš, jaz pa ne obžalujem, da v nekem »takrat« nisem imel »današnje pameti«, daleč od tega, celo nasprotno, kajti – ko bi že od nekdaj razpolagal s spoznanji, do katerih sem dospel, z zmožnostmi, katere sem (so)oblikoval, z znanjem, s katerim razpolagam, verjemi, v najboljšem primeru bi se preselil na Aljasko, med samotarje, da, samotarje tistega kova, ki skrbijo za to, da je do najbližjega soseda dan in pol, morda tudi več poti!

 

In, mimogrede, za zaključek, za šalo, bolj kot ne… trdijo, da se na napakah učimo. Bojda so vedoželjni, in, seveda, »pametni«, obenem pa bi učeče svoje napake odpravili, pa do vsaj nekih osnovnih spoznanj ne dospeli. Razlike, resnici na ljubo, neke omembe vredne, sicer ne bi bilo, kajti pamet je, še vedno, zgolj in samo – pamet. Prav nič posebnega, prav nič resnejšega upoštevanja vrednega! Zlasti zato, ker »ve«, da je vse tako, kakor je zmožna videti, z očmi, kakopak, in, bog ne daj, s tistim, kar naj bi za njimi obstajalo. »Po svoje«, in o istih zadevah v nič koliko različicah.

 

Pa še en mimogrede: trdijo, da ima vsakdo svojo resnico. Žal (tudi) temu ni tako, vsakdo ima namreč zgolj neko svoje prepričanje, neke svoje, bolj pravljicam, zgodbam podobne razlage, dejansko pa ugotovitve, ki so daleč stran od dejstev, pa radi tega tudi od resnic(e)! Papagajska značilnost, kar starša papagaja »janezka« naučita, to bo odrasel papagaj »janez« (ne)znal.

Kontrast…

Na eni strani je lepo, pokošeno, na drugi, še čakajoči, pa povsem drugače… a še vedno krepko bolj »kultivirano«, kot je bilo zemljišče takrat, ko sem ga kupil in prevzel.

Ponedeljil se bom…

Nedelja je, pa sem zastavil uvidevno, ob devetih, ko je sonce že dobro tolklo na breg…

 

Še od včeraj sem utrujen, obenem je žgalo z neba, hkrati pa sem zastavil z za košnjo najbolj zoprnim delom, s strmino pod hišo. Na tem delu je večinoma tako, da ne moreš hoditi in kositi, ne, pač pa – poišči oporo, pokosi v dosegu kose, potem pa, spet, prestavi se, poišči oporo, pokosi… in se utegne, na trenutke vsaj, zdeti, kot da se takšno kobacanje prek brega vleče v nedogled, in, jamčim, da takšni občutki niso najbolj stimulativni, pa…

 

Kar nekajkrat sem si danes moral prigovarjati, da nisem košnje k vragu poslal, pač pa vztrajal. In mi ni žal, da je prigovarjanje uspelo, kajti del, na katerem stoji hiša, malo manj kot polovica celote, je pokošen!

V tihih načrtih sem, sinoči, imel, da bom tudi obcestno-izvenograjno zunanjost danes pokosil, a se mi, preprosto, ni zmoglo več. Bom naslednjič, domnevam, da že jutri, z njo zastavil.

 

Ko sem zaključil, ob trinajstih, je termometer, v senci, kakopak, že kazal sedemindvajset stopinj. In sem sklenil, da se bom v preostanku dneva ponedeljil. Ja, sem se stuširal, pobral oprano in osušeno perilo ter ga treščil na kavč – niti zložiti in pospraviti se mi ga, danes, ne da, pristavil stroj s svojo posteljnino in, medtem, ko sem čakal, da zavre voda za kavo, tudi mešanico za prihodnje dni naredil, in to bo, bolj ali manj, to, za današnje nedeljsko popoldne. Le še oprano bom obesil, preostanek časa pa lenaril, lenaril, lenaril… in skušal moči, za nadaljevanje, nabrati!

 

Lepo je, da ima mesec, v nekem povprečju, trideset dni, pa – če na vse te dneve razporediš delo, je zadeva celo simpatična, v podobi nekakšnega trimčkanja, denimo, če pa imaš na razpolago samo polovico teh dni, pa še vreme vanje poseže, potem… potem pa je to za bolj mlade, kar pa jaz, že dolgo, nisem (več). Obenem pa, ja, ta vražji obenem – Mala me je v minulem tednu dobesedno izmučila, bila je še nekoliko bolj zahtevna, kot to že itak zna, in zmore, biti. A komaj čakam, da mi spet komandira…

Razmišljanje iz kota – živetje, življenje…

Živetje je pot, katero vsakdo, in vse, prehodi. Zna biti krajša, ali daljša, ta pot, zna biti težja, ali lažja…

 

V živetju je dospetje do cilja neizogibno. Vse, kar obstaja, dospe do lastnega konca. Potemtakem doseganje cilja ni vprašljivo, vprašljivo je zgolj to, do kakšnega cilja si dospel, in na kakšen način…

 

Če se odpraviš v park, le nekaj korakov vstran od svojega bivališča, da bi tam nekaj časa na klopi presedel… nič posebnega, zlahka dosegljiva želja, popolna samoumevnost.

Če se odpraviš na nek vrh, do katerega bo pot terjala odrekanje, napor, zmožnost – težja kot bo, bolj kot se na njej trudiš, bolj kot te izčrpa, večje je zadovoljstvo, takrat, ko dospeš. Pa četudi tam ni klopi, pač pa, preprosto, kar na tla sedeš, da se dospetja veseliš. In manj kot se boš prerival, na tej poti, manj kot boš neke druge odrival, da bi pred njimi dospel, manj možnosti je za to, da bi ti kdorkoli, ali, še huje, da bi samemu sebi očital nečistost dospetja…

 

Živetje in življenje, oba se končata s smrtjo. Tudi kamen ni večen, tudi njemu se pot razblini, pravzaprav se mu razblinja kar sproti, ko se v pesek kruši. Potemtakem je živetje zgolj neka danost, za katero sam ničesar nisi naredil, in tudi iz nje ničesar ne boš, vsaj omembe vrednega ne, v kolikor bo zgolj živetje ostala…

 

Moti me, zelo me moti, kadar okolje povede v opredeljevanja glede evtanazije, priseganje nekih zdravnikov na njihovo zavezo po ohranjanju življenja! Zelo me moti, predvsem zaradi tega, ker bi bilo priporočljivo, ko bi ti zdravniki poznali razliko med živetjem oziroma obstajanjem, in življenjem! Življenje naj bi namreč bilo neka vsebina, posebna, specifična, v odnosu do vseh, in katerekoli druge posamičnosti. To, da si, da zgolj si, pa čeprav v mukah, in samemu sebi odveč, to ni nikakršno življenje, pač pa, preprosto, golo obstajanje, obenem pa – skrajno licemersko je govoriti o neki humanosti, v primeru, da so tvoja prizadevanja usmerjena v ohranjanje trpljenja, nezadovoljstva, v to, da že v jutru prekolneš večer, in da v večeru upaš, da jutra ne boš dočakal…

 

Gora. Zadira se, s svojim vrhom, v nebo. Kot bi ga hotela razparati, medtem ko nanjo lega, medtem, ko ga drži, tam, v nebesnih višavah.

Gora. Vedri in oblači. Preusmerja zračne tokove, moči jim spreminja, jih bodisi umirja, bodisi krepi. Zna ohlajati, zna porajati dež, in zna preprečiti oblakom, da bi dežinke ponesli s seboj…

Bolj kot je (samo)svoja, bolj kot je »nekaj posebnega«, manj je tistih, katerim dopušča, in dopusti, da do nje sežejo. In večje spoštovanje vzbuja, tudi negotovost in strah poraja, obenem zmore (raz)veseliti tiste redke, ki ji vrh objamejo. Povsem drugače kot pri občestvu, ono ima rado zlahka dosegljivo, tisto, do česar malodane vsakdo zmore dospeti. Tisto prazno, nič-posebnega, omembe nevredno.

 

Kamen. Je, obstaja. Leži nekje, tam, pač, kamor se je odkrušil… kamor ga je voda ponesla… kamor ga je roka, ali pa brca, premaknila. Je, in marsikdaj ga niti opaziš ne, predvsem pa mu neke pretirane pozornosti ne namenjaš, razen v primeru, da ti je moteč, ali pa bi ti utegnil, nekako, koristiti…

 

Gora ima svoje življenje. Da, in zanj se mora (po)truditi, mora »stati inu obstati«, v neki svoji svojskosti, o kateri zmorejo tudi zgodbe pripovedovati.

Kamen – ima svoje živetje. In ko ga ne bi bilo, bi zgolj pravilo nenehnega spreminjanja, nenehnega minevanja izpadlo kot neresnično, neveljavno.

 

Moti me, da, tudi to me moti, nezmožnost raznih jezikoslovcev, predvsem »jezikoslovcev«! Tako hitijo, ti, novodobni, spreminjati že obstoječe dorečenosti, vračati zadeve v neke prejšnje čase, v čase, ko si moral z rokama »risati«, in na veliko pojasnjevati, da si bil, recimo temu tako, razumljen, niti slučajno pa jim ne pade v njih trde betice to, da bi vsebinsko opredeljevali, da bi znali razlikovati med posamičnostmi. Da, tudi jezikoslovci »vedo«, da je tisti zgolj-biti, obstajati – življenje. Mejduš, kako boš potem porekel času nekega Tolstoja, Da Vinčija, Aristotela… če zanj isto besedo uporabljaš, kot jo uporabljaš v primeru neštetih omembe nevrednih, za katerimi zgolj kamen ostane, vetru, dežju, mrazu, času prepuščen v izginjanje?!

 

Na planetu živi več kot osem milijard ljudi…

Napačno, celo dvojno napačno. Prvič je napačno z vidika biologije, upoštevaje vsebinsko opredelitev človeka in dejanskega stanja, po katerem se štetje človeštva pri milijonih zaustavi, in do milijarde sploh seči ne more. In drugič je napačno, ker – ne živi, pač pa obstaja, v milijardah, nekdanjih, sedanjih in bodočih, neko dogajanje, bolj kot ne samemu sebi namenjeno, za usodo časa, planeta, povsem nepomembno.

 

Težko je biti gora, kamnu ta možnost, niti slučajno, ni dana.

Težko je dospeti do življenja. Večina obstajanj ga niti zdaleč ne doseže.

Sonko, poglej…

Veliki breg, kot si poimenovala ta del zemljišča, najino »hribolazniško« igrišče, je pokošen, in spet se bova lahko lovila prek teras!

Danes, če bo po sreči, bom pokosil tudi tvoj gaj, s toboganom, pa dvorišče, najino delovišče in strmejši del pod njim, v naslednjih dneh pa še ostalo, vse, tam, pri hiški, pa naju tudi na Malem bregu ne bo strah klopov in kač…

Ob zvokih fanfar…

… sem, slavnostno, zastavil prvi del prvega dneva prve letošnje košnje…

 

Odkosil sem neke štiri ure in, glede na to, da trava meri nekje med trideset in petdeset centimetrov, celo nekaj več opravil, kot sem domneval, da bom. Bi še nadaljeval, ko ne bi postalo prevroče, obenem pa me je kar nekaj časa lovil krč, v na-bregu-večinoma-oporno nogo. In sem sklenil narediti premor, do enkrat popoldne, v odvisnosti od temperature zraka, kakopak…

 

Pa da sem se stuširal, obesil preznojeno delovno opravo in Malino oprano perilo, pristavil stroj z njeno posteljnino, zamenjal nože na kosi, malo oba cucka pocrkljal, na določenem številu rastja potrgal prenizko rastoče poganjke, pomil in pospravil posodo ter skuhal, znova, kavo… sta mi urna kazalca že dobro hotela bežati. Šment nazaj, niti čas ni tisto, kar je znal biti, v tisti tozadevno gnili svoji podobi, zares pa v imenitni, v takšni, da je nikoli več nazaj ne bo. In si tudi ne zaslužijo, da bi se vrnila…

 

Da, popoldne, enkrat, pač, pa še drug del prvega dneva prve letošnje košnje. Verjetno se bom najprej brega pod hišo lotil, upam, da ga bo sonce vsaj malo osušilo.

Šetraj cveti…

… in vrtnica nad njim bedi,

rdeča, rdeča kakor kri.

Kot da prepolna bolečine

zgolj čaka, da premine…

Malo, še malo…

… in morda še malo več, pa boš – jedla paradižnik! Vsaj obljubila si tako, in rastlinica je že začela cveteti.

 

Sicer ne vem, če cveti po pravilih, glede na to, da se nisem držal strogih napotkov kar dveh prodajalk, ki sta mi zabičali, da mora biti sadika do nadaljnjega v zaprtem prostoru, češ da so jutra, zaenkrat vsaj, še prehladna, jaz pa…

 

S strokovnjaki nimam najboljših izkušenj, prevečkrat se kot zgolj »strokovni« izkažejo, in sem ga pobiksal tako pri ovcah, ko sem veterinarja ubogal, in sem obupal na nekem drugem, socialno-zdravstvenem področju, ob ugotovitvi, da izletniški mimobežniki »vedo« več od mene, ki preko desetletja poznam, pa tudi napotkov v zvezi s sadiko paradižnika nisem upošteval. Mejduš, v spodnjem delu cvetlične posode sem zemljo celo potlačil, pa zadeva zdaj znese, domnevam, prek petdeset kilogramov, jaz pa ne bi bruha, niti pruha ali kile, iskal. Zadeva pa je tako in tako pod balkonom ter ob zidu, ki je popoldne osončen, in ni vrag, da to ne bi bila dovoljšna zaščita…

 

Kakorkoli že, Malo, še malo!

Razmišljanje iz kota…

Da, ko enkrat tudi poslednje upe odsloviš, takrat se znajdeš v kotu. V bistvu samega sebe vanj spraviš, ko tudi s tistimi razčistiš, ki si sicer »želijo tvoje bližine«, a se z ravnanji povsem drugače izkazujejo, kot z besedami… ko enkrat razčistiš z vso sebičnostjo, preračunljivostjo, celo s sprijenostjo, katera zmore, brez najmanjšega zadržka, sebi v prid iskati, terjati, celo na silo jemati. Da, takrat se zaveš svojega kota, prostora, ki ti je še ostal, v tvojem bivanju, prostora, v katerem tolčeš dan za dnem, sprašujoč se po tistem čemu sploh sem. In edina prednost tega kota je v tem, da v njem ne dovoliš državljanske pravice smradu, svinjariji…

 

Kakorkoli že, nocoj sem se povprašal o smiselnosti besedne zveze »dospeti na psa«, »znajti se na psu«, besedne zveze, ki naj bi o nečem slabem izpovedovala, kajti…

Tudi sam sem se znašel na psu, pravzaprav s psoma, natančneje s psico in s psom, in zagotavljam, da je pes, še vsak, ki sem ga doslej imel, krepko plemenitejše bitje, boljše, toplejše, predanejše, iskrenejše… kot je povprečna dvonoga podoba, in kot sem navedeno spoznal v podobah, za katere sem celo mislil, bebec, da mi bo dano z njimi do zadnjega trenutka, mojega, (pre)živeti!

Ne, ne, niti ni tako slabo s psom se vkup znajti, vsaj veš pri čem si, in vsaj to veš, da te ne bo kar tako izdal, te popljuval, v zahvalo, ker mu dobroto izkazuješ! Tako da…

Bi bilo bolje v konkretnem pomenu neko drugo žival omenjati. Že sama po sebi ni ravno simbol čistosti.

Imam nebo…

Imam nebo.

V sebi ga nosim,

da čezenj potrosim,

vsaj tu in tam,

zlatico,

iskrivo, žarečo.

Da zmore oko

odsev nek sijaja,

da še mi ostaja,

skoz noč, skozi dan

in meglico,

s sivino morečo.

Imam nebo.

Nekoč sem dajal,

v zahvalo spoznal

smradovje, svinjanje

prekleto,

brez duše, vesti.

Zdaj nič več ne bo

se v gretje nudilo,

da bi preminilo

in v upe, in v sanje

izžeto,

v zobovju zveri.

Niti najlepše laži ne pomagajo…

Naj bo laž še tako lepa, še vedno je laž, in kot takšna boleča. Še zlasti takrat, kadar resnica o grdem, svinjskem, celo vele-svinjskem izpoveduje.

Tako, pač, teče…

Vsak dan zastavim s preklinjanjem, in ga tako tudi zaključim. Pri čemer ugotavljam, da je pravzaprav edina »sreča«, ki me spremlja, v nesreči, v tem, pač, da bom preživel vse do smrti.

Lepi, obetajoči nastavki…

Včeraj je videla sliko grozda, in se hipno odzvala. »To hočem, to bi amala…«

 

Lani, ko je toča potolkla dobesedno vso sadje, in so le redke grozdne jagode preživele, ene same ni hotela poskusiti, sedaj, ko grozdja še ni, pa…

Glede na to, da grozdja ne kupujem, bo morala na izpolnitev izražene želje počakati nekje do avgusta. Pač, samo na drek lahno na slednjem koraku naletiš, da v njem, če si tudi sam isto, »uživaš«, dočim je na vse ostalo potrebno (po)čakati. In vrednejše kot je, bolj kot ga kakovost označuje, daljše je čakanje. Celo tako dolgo zna biti, da tisti, ki si vrednega ne zaslužijo, nikdar do njega ne dospejo. V tem se namreč vrednost v osnovi razlikuje od dreka.

 

Obetajo, zaenkrat, nastavki. Lepo so začeli poganjati, in vse več jih je, iz dneva v dan. Če bo vreme »uvidevno«…

Boš, dete, boš, letos, če bo »sreča«, bo sadja v obilju, vsega. In se boš lahko sladkala, na čistem zraku, daleč od (po)cestnega smradu.